Jedro

Posebna natečajna komisija je strokovno usposobljenost tožnika presojala v skladu s Standardi ter na podlagi razgovora in predložene dokumentacije in ugotovila, da tožnik z vidika elementa "Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju" iz prvega sklopa: "Izkušnje in menedžerske sposobnosti", ni ustrezen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Posebna natečajna komisija Uradniškega sveta (v nadaljevanju PNK) na podlagi četrtega odstavka 60. člena in prvega odstavka 64. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) sklenila, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata za obrambno politiko v Ministrstvu za obrambo, objavljenega na spletni strani Ministrstva za javno upravo 24. 3. 2016 (v nadaljevanju javni natečaj), vendar pa glede na svojo strokovno usposobljenost zaradi neizpolnjevanja pogoja treh let vodstvenih izkušenj ni primeren za položaj generalnega direktorja Direktorata za obrambno politiko v Ministrstvu za obrambo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je PNK ob preverjanju natečajnih pogojev ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse natečajne pogoje in ga uvrstila v izbirni postopek, v katerem je ocenjevala njegovo primernost glede na njegovo strokovno usposobljenost. Strokovno usposobljenost kandidatov je PNK preverjala na podlagi Standardov strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi z dne 9. 12. 2013 (v nadaljevanju Standardi). V prvem sklopu Standardov je PNK ocenjevala izkušnje in menedžerske sposobnosti tožnika. Pri tem ocenjevanju je tožnik prejel oceno "neustrezno" pri elementu: "Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju", oceno "ustrezno" pa je prejel pri elementih: "Vrednost vizije razvoja organa" in "Sposobnost vodenja". V drugem sklopu Standardov je PNK ocenjevala strokovna znanja tožnika, pri čemer pa je tožnik pri vseh elementih: "Razumevanje poslanstva organa in njegove vloge v sistemu; Poznavanje problematike področja dela organa in Poznavanje načrtovanja in rabe virov", prejel oceno "ustrezno". PNK je tožnika soglasno ocenila kot neprimernega za položaj generalnega direktorja Direktorata za obrambno politiko v Ministrstvu za obrambo, ker tožnik ni izpolnil pogoja treh let vodstvenih izkušenj, ki bi bile primerljive glede na število zaposlenih, raven zahtevnosti, stopnjo samostojnosti in delovne procese z vodenjem s položajem generalnega direktorja Direktorata za obrambno politiko v Ministrstvu za obrambo.

2. V skladu s Standardi naj bi pri elementu "Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju" kandidat izpolnjeval pogoj tri leta delovnih izkušenj na področju, za katerega kandidira ali sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju in tri leta vodstvenih izkušenj na področju, za katerega kandidira ali sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju. Glede na merila Standardov je PNK ugotovila, da iz življenjepisa tožnika ne izhaja, da bi zahtevane delovne in vodstvene izkušnje pridobil na področju, ki bi bilo kakorkoli povezano s področjem obrambne politike. Na podlagi dodatnih tožnikovih pojasnil je PNK ocenila, da tožnik sicer ima vodstveni potencial, saj je pol leta vodil kabinet ministra po pooblastilu. V obdobju zadnjih štirih let pa je vodja Področja za raziskave, poizvedbe in promocijo v Uradu RS za intelektualno lastnino. Vodil je pet do šest sodelavcev, trenutno pa vodi tri sodelavce in upravlja s proračunskimi sredstvi v višini približno pol milijona EUR. Tožnikove izkušnje glede na merila Standardov pa so prekratke in tudi niso vsaj podobnega obsega, kot je vodenje Direktorata za obrambno politiko, ki ima 75 zaposlenih in upravlja s proračunskimi sredstvi v višini približno 3 milijone EUR. Na podlagi navedenega je PNK tožnika v elementu "Kakovosti izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju" Standardov ocenila z oceno "neustrezno".

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi kratko povzema potek izbirnega postopka in ugotovitve PNK. Postopek Javnega natečaja je bil zaključen 23. 6. 2016, ko je Vlada RS na položaj generalnega direktorja Direktorata za obrambno politiko na Ministrstvu za obrambo imenovala A.A. Kdo so bili preostali kandidati, ki so kandidirali v predmetnem natečajnem postopku, je tožnik izvedel iz medijev. Od tožene stranke je zahteval kopije sklepov o primernosti vseh ostalih kandidatov in se pri tem skliceval na 82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s prvim odstavkom 60. člena ZJU smiselno uporablja tudi za postopek javnega natečaja, vendar je svoj pravni interes v zahtevi 22. 6. 2016 natančno utemeljil. Po mnenju tožnika so natečajni postopki, pri katerih se uporabljajo pravila upravnega postopka, čeprav smiselno, tipični primeri postopkov, ki narekujejo izdajo skupne odločbe, v skladu z 217. členom ZUP. Odločitev toženke o primernosti vsakega od kandidatov namreč vpliva na pravni položaj drugih kandidatov. Tožnik ima po povedanem vso pravico, da se seznani z razlogi, ki so narekovali izpodbijano odločitev PNK o primernosti vseh ostalih kandidatov glede njihove strokovne usposobljenosti. Le na tak način lahko tožnik preveri, ali so bile v istem natečajnem postopku uporabljene enake metode vrednotenja primernosti. Tožnik je zato tudi 22. 6. 2016 zaprosil za vpogled v dokumente celotnega natečajnega postopka in prejel zavrnilni odgovor z navedbo, da sme izkazovati zgolj svojo primernost in ne primerjalno z ostalimi kandidati. Tožnik je nato 28. 6. 2016 ponovno zaprosil za pravico do vpogleda v celotno razpisno dokumentacijo in svoj interes dodatno utemeljil z 10. členom Zakona o odvetništvu. PNK je tudi to zaprosilo zavrnila z argumentom, da zaprošenih dokumentov ne potrebuje odvetnik, ampak stranka v postopku. Tožnik je nato 4. 7. 2016 pridobil možnost vpogleda v življenjepis izbranega kandidata, A.A.. Iz tega življenjepisa pa glede vodstvenih izkušenj izhaja, da je bil slednji od leta 2007 do 15. 3. 2011 vodja Oddelka za programsko in poslovno planiranje v Direktoratu za obrambno politiko in od 15. 3. 2011 dalje vodja Službe za poslovno planiranje v Generalnem sekretariatu Ministrstva za obrambo. Dostop do dokumentacije o ustreznosti ostalih treh kandidatov pa tožniku ni bil omogočen.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se izvaja postopek selekcije kandidatov v natečajnih postopkih v skladu z določbami 60. člena do 65. člena ZJU na podlagi politične diskrecije. Toženka pa je odgovorna za strokovne in objektivne kriterije izbire. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 64. člena ZJU. Vlada RS pa lahko imenuje le kandidata, ki izpolnjuje pogoje in ga je PNK ocenila kot primernega. PNK tako opravi predhodno selekcijo, končna odločitev med primernimi kandidati, pa je diskrecijske in politične narave. Ker je na položaj lahko imenovan le en kandidat, ki je v postopku predhodne selekcije s strani PNK prepoznan kot primeren, je enakopravna dostopnost do dela oz. delovnega mesta oz. položaja v skladu z 49. členom Ustave RS dejansko odvisna od strokovnosti in objektivnosti dela PNK. V tem pogledu pa je tudi pomembna pravica kandidatov do pravnega varstva. Vsak kandidat ima v skladu z določbami ZUP in tudi ZJU pravico vpogledati v vse podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi na javni natečaj in dokazujejo izpolnjevanje natečajnih pogojev in tudi v gradiva izbirnega postopka (drugi odstavek 63. člena ZJU). Ni dvoma, da so sklepi o primernosti vseh kandidatov, ki so izpolnjevali razpisne pogoje in bili uvrščeni v izbirni postopek v konkretnem primeru javnega natečaja, gradivo izbirnega postopka. Četudi ZJU izrecno ne zahteva izdaje skupne odločbe, pa bi po naravi stvari ta morala biti v predmetni zadevi izdana, saj ocena primernosti ena od kandidatov neposredno vpliva na pravni položaj drugih kandidatov. Kolikor pa sodišče meni, da neizdaja skupne odločbe oz. sklepa s strani toženke za vse udeležence oz. kandidate v istem natečajnem postopku ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, pa je po prepričanju tožnika potrebno vse izdane sklepe o primernosti kandidatov v konkretnem natečajnem postopku dejansko šteti kot dele skupne odločbe, ki bi morali biti tožniku na njegovo zahtevo tudi dostopni. Šele po vpogledu v vse dele skupne odločbe, četudi so formalno oblikovani v obliki individualnih sklepov, bi bilo odločitev tožene stranke možno preizkusiti (točka 7. drugega odstavka 237. člena ZUP). Šele v tem primeru bi lahko tožnik preveril, ali so bili v okviru istega natečajnega postopka vsi kandidati po vseh elementih obravnavani enako. Iz navedenih razlogov pa obrazložitve izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti in je tako bistveno pomanjkljiva. Preizkus odločitve je namreč možno izvesti le, če je dejansko stanje v njeni obrazložitvi opisano v vseh bistvenih točkah. Naveden preizkus pa bi moral biti mogoč tudi iz vidika enakopravne dostopnosti do dela (49. člen Ustave RS) in v skladu z načelom enakopravne obravnave kandidatov v istem natečajnem postopku (drugi odstavek 27. člena ZJU). Nedopustnost vpogleda v sklepe toženke o primernosti ostalih kandidatov v predmetnem javnem natečaju in posledično nezmožnost preizkusa odločitve tožene stranke onemogoča tožniku tudi preizkus, ali gre v predmetni zadevi za diskriminacijo kandidatov ali ne. Tožnik se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi U 255/2005 z dne 18. 4. 2006, s katero je to odločilo, da se rok za vložitev tožbe ne šteje od dneva vročitve sklepa PNK, marveč od vpogleda v celotno natečajno dokumentacijo, saj neizbrani kandidat lahko le tako preveri tožbene razloge. Tožnik sodišču predlaga, da naj od toženke zahteva predložitev celotnega spisa v zvezi s predmetnim javnim natečajem, saj se le tako lahko doseže namen preizkusa izpodbijane odločitve, tožniku pa ta dokumentacija ni bila dosegljiva. S tem je toženka tudi posegla v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

5. Poleg bistvene kršitve določb postopka javnega natečaja oz. izbirnega postopka zaradi tožnikove nemožnosti vpogleda v celotno odločitev PNK, te odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Posledično tudi ni možno ugotoviti, ali je toženka spoštovala načela natečajnega postopka. Tožnik na podlagi pridobljenih podatkov zatrjuje, da je bil v konkretnem primeru s strani toženke neupravičeno neenako obravnavan, kar v tožbi obrazloži. Res je akt imenovanja na položaj podvržen politični diskreciji, kar pa ne velja za oceno primernosti kandidatov v izbirnem postopku, ki jo je opravila PNK. Slednja bi morala zagotoviti enako dostopnost do položajev oz. delovnih mest v natečajnih postopkih. Tožnik meni, da je PNK nedopustno posegla v tožnikove pravice iz 25. člena in 49. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in ugotovi, da je tožena stranka s svojim ravnanjem nedopustno posegla v tožnikove pravice iz 25. in 49. člena Ustave RS ter toženi stranki tudi naloži plačilo stroškov postopka po predloženem stroškovniku.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in dodatno pojasnjuje, da so bili vsi kandidati v predmetnem postopku javnega natečaja obravnavani pod enakimi pogoji. Navaja določbo četrtega odstavka 60. člena, 61.a člena in 178. člena ZJU. Za preverjanje izpolnjevanja Standardov je v vsakem konkretnem primeru imenovana PNK, ki je sestavljena tako, da so člani kompetentni za presojo strokovne usposobljenosti oz. primernosti posameznih kandidatov za zasedbo točno določenega položajnega delovnega mesta. Navaja 10. člen Poslovnika o delu PNK (v nadaljevanju Poslovnik) ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS IU 1622/2013 z dne 27. 11. 2014. PNK kandidatov ne razvršča po primernosti od najbolj do najmanj primernega, temveč sestavi seznam kandidatov, ki so glede na Standarde primerni za posamezen položaj. Pri imenovanju na konkretno položajno mesto pa ni avtomatizma, da bi bil imenovan najbolj strokovno usposobljen kandidat, ampak tisti, ki ga v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZJU izmed primernih kandidatov izbere funkcionar, ki mu je konkretni uradnik na položaju odgovoren. Izbere lahko tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši in svoje izbire ni dolžan obrazložiti. Lahko se celo odloči, da noben kandidat iz seznama PNK ni primeren. V zvezi s tožnikovim ugovorom o posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine pa toženka meni, da subsidiarno sodno varstvo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v predmetni zadevi ni dopustno. Pravice neizbranega kandidata v postopkih javnih natečajev so urejene v 65. členu ZJU, ki v šestem odstavku določa, da zoper sklep PNK ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Neizbrani kandidat tako lahko vloži tožbo v upravnem sporu.

7. Toženka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožnikovo možnostjo vpogleda v relevantne podatke navaja, da ima lahko kandidat vpogled samo v tiste podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi na javni natečaj in izkazujejo izpolnjevanje natečajnih pogojev. Strogost presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu pa je lahko različna v odvisnosti od vrste javno-pravne zadeve. Sodna presoja zakonitosti je zadržana glede pogojev oz. kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položajnega delovnega mesta javnega uslužbenca. V skladu s prvim odstavkom 187. člena ZJU je Uradniški svet sprejel Standarde, na katere je toženka tudi oprla svojo presojo strokovne usposobljenosti tožnika za razpisan položaj. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšnem upravnem aktu le, če je odločitev toženke očitno nerazumna, saj mora imeti toženka zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje. Tožnik po mnenju toženke v ničemer ni izkazal očitno nerazumne odločitve toženke. Standardi določajo nivo strokovne usposobljenosti, ki se zahteva za zasedbo položajnega delovnega mesta. Položaj generalnega direktorja pa sodi med najvišja vodstvena delovna mesta v državni upravi. Za zasedbo takšnega položaja pa se zahtevajo tudi določene delovne in vodstvene izkušnje, ki pa jih po mnenju toženke tožnik ni izkazal. Standardi izrecno navajajo, da naj bi kandidat praviloma izpolnjeval pogoj 3 leta delovnih izkušenj. PNK vrednoti ta element z razgovorom s kandidatom in s preučitvijo dokumentacije, ki jo je kandidat predložil v izbirnem postopku. K oceni ustrezno pripomore čim večji obseg delovnih in vodstvenih izkušenj ter višja stopnja izkazane sposobnosti upravljanja. Tožnik ustreznih delovnih in vodstvenih izkušenj, primerljivih z vodenjem direktorata glede na približno enako število zaposlenih, procesov dela, raven zahtevnosti, stopnjo samostojnosti pri vodenju in upravljanju, ni izkazal. Vsak kandidat pa mora pred PNK izkazati svojo strokovno usposobljenost, pri čemer PNK pri vrednotenju upošteva Standarde. Toženka prereka tudi tožnikove ugovore o bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oz. izbirnega postopka, kar pa tožnik tudi sicer ne konkretizira oz. ne navede, katere so te kršitve in zakaj so bistvene. Do takšnih splošnih ugovorov pa se toženka ne more opredeliti. Sklepno toženka sodišču predlaga, da tožbo v delu, ki se nanaša na človekove pravice in temeljne svoboščine (25. člen in 49. člen Ustave RS) kot nedovoljeno zavrže. V delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep pa kot neutemeljeno zavrne. Podrejeno pa, da tožbo kot neutemeljena zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter se nanje sklicuje in jih v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporen izbirni postopek, v katerem je PNK opravila izbiro kandidatov. V tem postopku se presoja usposobljenost kandidata za opravljanje nalog na uradniškem delovnem mestu (prvi odstavek 61. člena ZJU). Izbirni postopek se lahko opravi v več fazah, tako, da se kandidati postopno izločajo. Opravi se v obliki presojanja strokovne usposobljenosti z dokumentacijo, ki jo je predložil kandidat, pisnega preizkusa usposobljenosti, ustnega razgovora ali v drugi obliki (drugi odstavek 61. člena ZJU). Po pooblastilu 178. člena ZJU Uradniški svet skrbi za izbiro uradnikov na položajih iz četrtega odstavka 60. člena ZJU1 z določanjem Standardov strokovne usposobljenosti, meril za izbiro in metod preverjanja. Standardi določajo nivo strokovne usposobljenosti, ki se zahteva za zasedbo položajnega delovnega mesta. V obravnavani zadevi gre za izvedbo javnega natečaja za položaj generalnega direktorja Direktorata za obrambno politiko v Ministrstvu za obrambo, objavljenega na spletni strani Ministrstva za javno upravo 24. 3. 2016, ki ga izvaja PNK, ki jo je imenoval Uradniški svet. PNK v tovrstnih zadevah na podlagi prvega odstavka 64. člena ZJU ugotovi, kateri kandidati izpolnjujejo pogoje za položaj in kateri kandidati so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za ta položaj. PNK izda kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj, ter kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, poseben sklep. Med temi kandidati funkcionar, ki mu je uradnik na položaju odgovoren, izbere tistega, ki je po njegovi presoji najprimernejši. Za postopke javnega natečaja pa se na podlagi prvega odstavka 60. člena ZJU smiselno uporablja ZUP. Glede na navedeno je po presoji sodišča PNK imela pravno podlago za sprejem izpodbijanega sklepa v določbi prvega odstavka 64. člena ZJU.

11. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa in iz podatkov izpodbijanega sklepa, je PNK strokovno usposobljenost tožnika presojala v skladu s Standardi ter na podlagi razgovora in predložene dokumentacije ugotovila, da tožnik z vidika elementa "Kakovost izkušenj pri delu, vodenju in upravljanju" iz prvega sklopa: "Izkušnje in menedžerske sposobnosti", ni ustrezen. Iz besedila Standardov izhaja, da naj bi kandidat praviloma izpolnjeval pogoj: 3 leta delovnih izkušenj na področju, za katerega kandidira, ali na sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju in tri leta vodstvenih izkušenj na področju, za katerega kandidira, ali na sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju. Pri tem se pri delovnih izkušnjah upošteva vsebinsko področje dela organizacijske enote ali organa, za katerega vodenje kandidat kandidira, pri vodstvenih izkušnjah pa štejejo izkušnje vsaj podobnega obsega, kot je vodenje organizacijske enote ali organa, za katerega kandidat kandidira, npr. glede na približno enako število zaposlenih, strank, procesov dela, raven zahtevnosti, stopnjo samostojnosti pri vodenju in upravljanju.

12. Iz ustaljene upravno sodne prakse izhaja dvoje stališč glede strogosti sodne presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa v upravnem sporu, ki je lahko različna v odvisnosti od vrste javno-pravne zadeve ter, da mora biti sodna presoja zakonitosti izbire zadržana glede pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi Standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega položaja mesta javnega uslužbenca. Za takšno situacijo gre tudi v danem primeru. V skladu s prvim odstavkom 178. člena ZJU je Uradniški svet sprejel Standarde, na katere se je PNK oprla pri presoji strokovne usposobljenosti oziroma primernosti tožnika za razpisani položaj. Standardi pa ne pomenijo natančno določenih, objektiviziranih pogojev, ampak gre za profesionalne kriterije, ki jih je treba uporabiti glede na potrebo in naravo razpisanega položaja. Zadržana presoja sodišča skladno z ustaljeno sodno prakso pomeni, da se sodišče ne spušča v podrobno strokovno presojo, ampak ugotovi nezakonitost odločbe oz. sklepa le, če je odločitev očitno nerazumna. Zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema mora namreč toženka imeti široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje (prim. sodbe Upravnega sodišča RS I U 1622/2013, II U 5/2013, I U 663/2013, IV U 227/2014), na kar je toženka tudi pravilno opozorila v svojem odgovoru na tožbo. Slednje pomeni, da sodišče opravi strogo presojo izpodbijanega sklepa zgolj z vidika spoštovanja procesnih in materialnih pravnih pravil, medtem ko je pri presoji izpolnjevanja dejanskih razpisnih pogojev s strani kandidatov strogo le v tistem delu, v katerem razpisani pogoji izhajajo iz zakona ali splošno sprejetih Standardov in so objektivizirani. Tožnik je bil v obravnavanem primeru sicer uvrščen v izbirni postopek, ker je izpolnjeval natečajne pogoje. V samem postopku izbire, ki ga je opravila PNK, pa je presojanje tožnikove strokovne usposobljenosti v polju lastne presoje te PNK. Glede tega preizkusa je sodišče zadržano, kar pomeni, da lahko ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta v obravnavanih zadevah, kot je predmetna le, če je odločitev PNK nerazumna. Po presoji sodišča pa odločitev PNK, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, ni nerazumna. V konkretnem primeru je tudi po mnenju sodišča povsem razumno pričakovanje, da imajo kandidati za tako visok položaj, kot je generalnega direktorja Direktorata za obrambno politiko v Ministrstvu za obrambo vsaj 3 leta delovnih izkušenj na področju, za katerega kandidira ali sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju in tri leta vodstvenih izkušenj na področju, za katerega kandidira ali na sorodnem področju v javnem ali zasebnem sektorju. Pri tem se pri delovnih izkušnjah upošteva vsebinsko področje dela organizacijske enote ali organa, za katerega vodenje kandidat kandidira. Prav tako sodišče ne vidi nobene nerazumnosti v razlogih, s katerimi je PNK obrazložila tožniku dano oceno. Pri vodstvenih izkušnjah štejejo izkušnje vsaj podobnega obsega, kot je vodene organizacijske enote ali organa, za katerega kandidat kandidira. Pri tem pa tožnik v tožbi ugotovitvam PNK v tem delu tudi ne ugovarja.

13. Neutemeljen je tudi tožnikov tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker mu niso bili dostopni podatki o pogojih, ki so jih v postopku izkazovali ostali kandidati, ki so tudi kandidirali na predmetni javni natečaj, zaradi česar tožnik navaja, da izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Kot je to pravilno navedel že tožnik v tožbi, možnost vpogleda v podatke posameznih kandidatov, ki so kandidirali na javni natečaj, določa drugi odstavek 63. člena ZJU. Prav tako tožnik pravilno navaja, da ZJU ne določa, da bi bilo potrebno v postopkih javnih natečajev izdati skupno odločbo, kot jo opredeljuje 217. člen ZUP, čeprav tožnik glede na naravo stvari meni, da bi bila izdaja takšne odločbe potrebna. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZJU se namreč o izbiri oziroma neizbiri uradnika vsakemu kandidatu, ki je sodeloval v izbirnem postopku, izda in vroči sklep. Iz navedenega besedila ZJU izhaja, da gre za izdajo individualnih sklepov o izbiri oz. neizbiri. Na podlagi drugega odstavka 63. člena ZJU po izdaji sklepa o izbiri oz. neizbiri lahko vsak kandidat, ki je sodeloval v izbirnem postopku, pod nadzorom uradne osebe organa vpogleda v vse podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi na javni natečaj in dokazujejo izpolnjevanje natečajnih pogojev, in v gradiva izbirnega postopka. Iz navedene dikcije ZJU pa izhaja pravica tožnika do vpogleda v podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi na javni natečaj in dokazujejo njegovo izpolnjevanje natečajnih pogojev. Ne izhaja pa tudi pravica do vpogleda tožnika v podatke, ki so jih neizbrani kandidat navedli v prijavi na javni natečaj. Pravice neizbranega kandidata določa 65. člen ZJU. Med drugim iz navedene določbe ZJU izhaja tožnikova pravica, da lahko zoper sklep PNK sproži upravni spor. Gre za posebnost postopkov javnih natečajev in upravnih aktov o izbiri kandidatov, za katere velja določeno polje politične diskrecije kakor tudi možnost diskrecijskega odločanja PNK. Da bi neizbrani kandidat lahko uspešno uveljavljal svoje pravice je tako upravičen, da se seznani z vsemi podatki, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi, upravičen pa je tudi, da pregleduje tisto gradivo izbirnega postopka, ki je pomembno za kontrolo pravilnosti izvedenega postopka oz. za uveljavljanje pravic iz 65. člena ZJU. Za uveljavljanje pravic iz 65. člena ZJU pa ne potrebuje vpogleda v prijave neizbranih kandidatov (enako tudi Mnenje Informacijskega pooblaščenca 0712-885/2007/2 z dne 9. 10. 2007). Tožnik je v tožbi navedel, da je 4. 7. 2016 pridobil možnost vpogleda v življenjepis izbranega kandidata, A.A. Iz teh tožnikovih navedb pa nesporno izhaja, da mu je bil omogočen vpogled v podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi na javni natečaj in tako ni sporno, da določba drugega odstavka 63. člena ZJU v predmetnem postopku ni bila kršena. Glede na predhodno navedene določbe ZJU pa tudi po presoji sodišča odločitev o primernosti izbranega kandidata ali o primernosti ostalih neizbranih kandidatov ne more biti predmet tega upravnega spora. Kot je pravilno pojasnila toženka v odgovoru na tožbo, lahko tožnik prereka v tem upravnem sporu le odločitev PNK o svoji primernosti, ne pa tudi o primernosti izbranega kandidata. V okviru sodne presoje zakonitosti se v primernost odločitve o izbiri ni mogoče spuščati. Sodišče presoja le ali je bil prosti preudarek pravilno uporabljen glede na namen in obseg pooblastila za takšno odločanje (drugi odstavek 6. člena ZUP). Slednje pa izhaja iz razpisnih pogojev predmetnega javnega natečaja in Standardov (meje diskrecijske pravice). Po povedanem je toženka ravnala v skladu z določbami drugega odstavka 63. člena ZJU in tožniku tudi omogočila vpogled v podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi na javni natečaj in tako po presoji sodišče v zadevi niso podane bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijani sklep je v zadostni meri obrazložen in ima tudi vse elemente, kot jih določa 214. člen ZUP ter ga je po presoji sodišča tudi možno preizkusiti.

14. Tožnikovi tožbeni ugovori o diskriminaciji ter neenaki obravnavi so pavšalni, saj jih tožnik v ničemer ni konkretiziral. Prepoved diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin (tudi na podlagi starosti) je danes univerzalno pravno načelo, ki ga vzpostavljajo mednarodne listine, med katerimi je tudi Splošna deklaracija o človekovih pravicah (iz leta 1948), Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (14. člen), Pogodba o delovanju Evropske unije (10. člen in 19. člen), kakor tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (21. člen). V času izdaje izpodbijanega sklepa (31. 5. 2015) je veljal Zakon o varstvu pred diskriminacijo (v nadaljevanju ZVarD), ki je stopil v veljavo 24. 5. 2016. Navedeni zakon v prvem odstavku 1. členu določa varstvo vsakega posameznika in posameznice pred diskriminacijo ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, jezik, vero ali prepričanje, individualnost, starost, spolno usmerjenost, spolno identiteto in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazbo, ali katerikoli drugo osebno okoliščino na različnih področjih družbenega življenja pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri uveljavljanju pravic in obveznosti ter v drugih pravnih razmerjih na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju. Tožnik bi moral utemeljiti, na podlagi katere osebne okoliščine meni, da je bil neenako obravnavan. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZVarD diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjševanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti. Tožnik pa v tožbi ni navedel nobenih osebnih okoliščin, za katere meni, da so bile v predmetni zadevi podlaga za očitano diskriminatorno ravnanje v obravnavanem postopku javnega natečaja. Tožnik razen pavšalnih navedb tudi ni navedel nobenih dejstev, ki bi opravičevali takšno domnevo. Tako pavšalnih ugovorov, brez navedb konkretnih razlogov in brez navedb osebnih okoliščin, kot so bili tožnikovi tožbeni ugovori diskriminacije oz. neenakega obravnavanja, pa sodišče ne more preizkusiti. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o kršitvah določb 46. člena in 49. člena Ustave RS ter 27. člena ZJU. Določba 49. člena Ustave RS zagotavlja le dostopnost vsakega delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji, ne pa tudi vnaprejšnje pravice, da bo na razpisano delovno mesto tudi izbran. Načelo enakosti, na katerega se tožnik z vidika 14. člena Ustave RS in 27. člena ZJU sklicuje, pa pomeni splošno prepoved samovolje in arbitrarnega obravnavanja in predstavlja univerzalno prepoved diskriminacije. Na podlagi 14. člena Ustave RS so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (prvi odstavek). Vsi so pred zakonom enaki (drugi odstavek). Po presoji sodišča pa v obravnavani zadevi ni bila kršena tožnikova pravica, da pod enakimi pogoji kot ostali kandidira na obravnavanem javnem natečaju, pri čemer so bili v zadevi razpisni pogoji za vse kandidate enaki. PNK je vse kandidate ocenila na podlagi Standardov in ugotovila izpolnjevanje objektivnih kriterijev, navedenih v Standardih. Kot je pravilno pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo dejstvo, da je bil tožnik ocenjen kot neprimeren, ne pomeni, da je bil neenako obravnavan oz. diskriminiran s strani PNK v predmetnem postopku in tudi ne pomeni, da je bila odločitev PNK nerazumna. Tožnikove tožbene navedbe pa ne opravičujejo tožnikovih zatrjevanj, da je bil diskriminiran. Po presoji sodišča v predmetni zadevi PNK tudi ni odločala arbitrarno ali samovoljno. Svojo odločitev je PNK utemeljila na objektivnih kriterijih, navedenih v Standardih, sodišče tudi ni našlo nepravilnosti glede uporabe Standardov. Izpodbijano odločitev je PNK tudi ustrezno obrazložila.

15. Po presoji sodišča je PNK odločila skladno z določbami Standardov in Poslovnika in na podlagi pooblastila, ki ji ga daje ZJU. Po oceni sodišča je PNK zadostila dolžnosti, da ugotovi, kateri kandidat, ki izpolnjuje pogoje za razpisani položaj, je zanj tudi primeren, glede na svojo strokovno usposobljenost in kateri ne, kot ji nalaga prvi odstavek 64. člena ZJU. Ker je po presoji sodišča izpodbijani akt pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in tudi ne očitanih kršitev določb postopka, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je PNK ugotovila v postopku, marveč se tožnik ne strinja s sklepanjem PNK o pomenu teh dejstev in okoliščin.

17. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Javni natečaj za položaje generalnih direktorjev, generalnih sekretarjev, predstojnikov organov v sestavi ministrstev, predstojnikov vladnih služb in načelnikov upravnih enot izvaja posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje uradniški svet (četrti odstavek 60. člena ZJU).