Jedro

Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe obdolženega najprej spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, nakar je na podlagi 61. člena KZ sprejelo sklep in istemu obdolženemu izreklo sodni opomin. Takšen izrek nasprotuje sam sebi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Ker je sodni opomin nadomestilo za kazen, podlaga za njegov izrek ni v posameznikovi krivdi. Odtod razlika v vrsti odločbe, ki jo sodišče razglasi in izda v primeru sodnega opomina in odtod drugi odstavek 447. člena ZKP, po katerem sodišče v izreku sklepa ne navede, da je obdolženi kriv, temveč samo, da se mu izreka sodni opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe in njegovo zakonsko označbo. Izrek o krivdi in izrek o sodnem opominu se medsebojno izključujeta in ju v enotnem izreku ni mogoče trpeti.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obd. se zavrne kot neutemeljena in se za tega obdolženca v izreku o krivdi, kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice v tem postopku pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

II. Ob reševanju pritožbe zagovornice obd. se sodba sodišča prve stopnje za obd. po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd.

spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (KZ), obd. pa storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom

133. člena KZ. Prvemu obdolženemu je bila po 50. členu KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila na podlagi prvega odstavka 134. člena KZ določena enoletna zaporna kazen s preizkusno dobo dveh let, medtem ko je bil za drugega obdolženega po 61. členu KZ sprejet sklep, da se mu na podlagi tretjega odstavka 133. člena KZ izreče sodni opomin. Obd. je bilo po prvem odstavku

97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naloženo plačilo nagrade in potrebnih izdatkov po uradni dolžnosti postavljene zagovornice, oba obdolžena pa sta bila na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do

6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obd., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da le-to napadeno sodbo spremeni in obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da isto sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je 19.07.2006 opravilo sejo v odsotnosti višjega državnega tožilca, ki je bil o seji pravilno obveščen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

K I. točki izreka: Po pritožničinem je do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena prišlo tedaj, ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, "da bi naj" zagovor obd.

potrdila tudi priča, ki je izpovedala, da je nož, ki ga je prinesel s seboj, ves čas ležal na tleh in da ta obdolženi z njim ni mogel zamahovati proti obd., kar pa ne drži, saj je priča, ko ji je bil v preiskavi predočen zagovor zadnjega obdolženca, ki je povedal, da je bil porezan in da je obd. mahal z nožem proti njemu, izrecno povedala, da tega ni videla, je pa bila zaradi dogajanja v šoku in preplašena. Toda zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe o zapisniku o izpovedbi priče in vsebino tega zapisnika - mimogrede to mora biti precejšnje, po presoji pritožbenega sodišča ni podano. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo izpovedbo, ki jo je ta podala na glavni obravnavi dne 07.10.2005, s katero je svojo izpovedbo iz preiskave pravzaprav potrdila. Res je sicer, da je v preiskavi povedala tudi tisto, na kar opozarja pritožnica, vendar ne sme ostati prezrto, da je priča pred tem povedala, da je obd., preden je z ročajem krampa udaril obd., nož izpustil (list. št. 62) in da je isto povedala še v zadnjem delu njenega pričanja (list. št. 63), s čemer je zagovor obd. nedvomno potrdila.

Identična ugotovitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno in v celoti ustreza vsebini zapisnika o zaslišanju priče, katere izpovedbo je seveda treba razumeti celovito.

Popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je glavni pogoj za pravilno uporabo materialnega prava.

Temu pogoju je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi prizadevanji povsem zadostilo. V obrazložitvi pritožbe pritožnica ponuja lastno dokazno oceno, v kateri poudarja nekatere elemente iz zagovora obd. in hkrati favorizira posamezne razbremenilne dele izpovedb zaslišanih prič oziroma dele izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Takšno - enostransko dokazno oceno je s tehtnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje, katerim je, upoštevaje pritožbene navedbe, treba le še dodati: Res je, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na delih zagovora obd., res je, da zagovoru obd. z vidika pravil logičnega mišljenja in povprečne življenjske izkušnje ni mogoče veliko očitati in res je, da je obd.

del zagovora spremenil. Toda z vidika odločilnih dejstev, ki zadevajo obd., je bil zagovor obd. potrjen z izpovedbami prič, ki jih je treba, kot je to bilo enkrat že opozorjeno, razumeti celovito in enako je treba razumeti izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke.

Ko enkrat vemo, da obd. po njegovem zagovoru in po izpovedbi priče, preden je z ročajem krampa udaril po obd., v rokah ni (več) imel noža in da je izvedenec medicinske stroke za ugotovljeno plitko vreznino oziroma globoko odrgnino praktično izključil, da bi nastala kot posledica potega z nožem (list. št. 82), potem zagovora obd. o nadaljevanju napada z nožem, kljub siceršnji logičnosti in kljub delno spremenjenemu zagovoru obd., tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, po kateri je bil obd.

po odvzemu ročaja krampa s strani obd. v nadaljnjem ravnanju onemogočen, se tako izkaže za pravilno.

Upoštevaje zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, zgornja ugotovitev pomeni, da od navedenega trenutka naprej o napadu obd. na obd. ni več mogoče govoriti in zato je uporaba prvega odstavka 11. člena KZ v obravnavanem primeru upravičeno izostala. Ker morajo biti za uporabo tega zakonskega določila hkrati izpolnjeni prav vsi predpisani pogoji, pritožbeno sodišče na ostala pritožbena izvajanja, s katerimi pritožnica izpostavlja še nekatere druge pogoje (neogibnost, sorazmernost itd.) ni bilo dolžno odgovoriti.

Izrečeno in odmerjeno kazensko sankcijo pritožnica graja z navedbo, da je bilo dejanje obd. storjeno vsaj v prekoračenem silobranu, da je bil obdolženi razdražen in prestrašen ter da je bil tudi sam poškodovan. Silobran je po tretjem odstavku 11. člena KZ prekoračen samo tedaj, ko je ugotovljeno, da so zanj izpolnjeni vsi pogoji, storilec pa je prekoračil meje sorazmernosti med napadom in obrambo. Ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je bil obd. v nadaljnjem ravnanju onemogočen in da od tega trenutka naprej o napadu ni več mogoče govoriti, je jasno, da se tudi vprašanje navedenih meja ne more zastaviti in zato zatrjevanja o obdolženčevi razdraženosti in prestrašenosti, ki mimogrede nimajo opore niti v obdolženčevem zagovoru in ne v izvedenih dokazih, nimajo nobenega pomena. Edino s čemer se pritožbeno sodišče strinja je, da bi ne smelo ostati prezrto, da je bil obd. sam poškodovan, vendar je treba na drugi strani upoštevati, da je dejanje storil zoper starejšega človeka, s katerim konec koncev živi v širšem gospodinjstvu, zaradi česar se kazenska sankcija, ki jo je izreklo in odmerilo sodišče prve stopnje izkaže kot ustrezen in v nobenem primeru čezmeren odziv na storjeno kaznivo dejanje.

Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo, za nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa odločilo, da se le-ti izplačajo iz proračunskih sredstev (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 97. člena v zvezi z 98. členom ZKP).

K II. točki izreka: Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe obdolženega najprej spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ, nakar je na podlagi 61. člena KZ sprejelo sklep in istemu obdolženemu izreklo sodni opomin. Takšen izrek nasprotuje sam sebi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Ker je sodni opomin nadomestilo za kazen, podlaga za njegov izrek ni v posameznikovi krivdi. Odtod razlika v vrsti odločbe, ki jo sodišče razglasi in izda v primeru sodnega opomina in odtod drugi odstavek 447. člena ZKP, po katerem sodišče v izreku sklepa ne navede, da je obdolženi kriv, temveč samo, da se mu izreka sodni opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe in njegovo zakonsko označbo. Izrek o krivdi in izrek o sodnem opominu se medsebojno izključujeta in ju v enotnem izreku ni mogoče trpeti.

Ko bo sodišče prve stopnje o zadevi znova odločalo bo v primeru pritrditve obtožbi razglasilo in izdalo sklep z izrekom iz drugega odstavka 447. člena ZKP, s čemer bosta zgoraj ugotovljeno nasprotje in navedena kršitev odpravljena.