Jedro

Ker odgovor na tožbo ni obrazložen, se po 278. členu ZPP šteje, da ni vložen. Toženec je bil na to posledico opozorjen v pozivu na odgovor na tožbo, pa ni izkoristil možnosti prerekanja tožbenih navedb, zato se vzpostavlja absolutna domneva, da priznava trditve, s katerimi tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek. Priznana dejstva se ne dokazujejo (214. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta stanovanje št. 3 v prvem nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu ..., ki obsega dve sobi, kuhinjo, shrambo, kopalnico z WC-jem, balkon in drvarnico, v skupni izmeri 69,66 m2, ki ga je s prodajno pogodbo z dne 28. 6. 2000 v last pridobil toženec, in nepremičnina parc. št. 263/6 k. o. ..., ki jo je s prodajno pogodbo z dne 5. 8. 2011 v last do ½ pridobil toženec, skupno premoženje pravdnih strank ter da je delež vsakega od njiju na tem premoženju ½. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici plačati 1.460,26 EUR stroškov postopka.

2. Toženec sodbo izpodbija "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, naj jo višje sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred novo sodnico. Meni, da ne obstajajo pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe. Odgovor na tožbo je bil vložen 13. 7. 2022, iz njega izhaja jasna zahteva, da se tožba v celoti kot neutemeljena zavrne. Kot dokaz je bilo predlagano zaslišanje tožene stranke. To so bistvene sestavine odgovora na tožbo, ki jih določa 278. člen ZPP. Jasno je bila izražena volja, da ne želi priznati v tožbi zatrjevanih dejstev, zato bi morala tožnica tožbene navedbe dokazati. Sodišče očitno ni iskalo materialne resnice, saj ni izvedlo predlaganih dokazov. Ker ni izvajalo dokazov, je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS). S sklicevanjem na sklep VS RS II Ips 292/2005 uveljavlja, da bi ga moralo sodišče zaslišati. Poleg tega pa utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Iz tožbe ne izhajajo navedbe, da je šlo za dejansko lastnino, pač pa samo, da stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo. To pomeni, da stanovanje ni stvar in ne more biti predmet izključnih pravic (3. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Sodišče ni moglo preveriti, ali sploh obstajajo okoliščine za nastanek (dejanske) etažne lastnine. Za stvar, ki ne obstaja, ne more biti pravnega interesa za ugotovitev, da sodi v skupno premoženje. Tudi tožbeni predlog glede parcele 2178 263/6 je napačen, saj ne moreta biti pravdni stranki skupna lastnika nepremičnine, pri kateri naj bi bil delež vsake stranke enak. To je s tožbo zahtevala tožnica, sodišče pa je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Tožnica je od sodišča zahtevala ugotovitev dejstev, za kar ugotovitvenega tožba sploh ni dopustna. V izreku je ugotovljeno, da je imetnik nekega premoženja tožena stranka in hkrati da sta imetnika istega premoženja obe pravdni stranki; izrek je sam s seboj v nasprotju (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Nepravilna je tudi odločitev glede stroškov, saj je vloga z dne 13. 7. 2022 odgovor na tožbo in bi moralo sodišče zanj priznati 1200 točk. 3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pravdnem postopku velja razpravno načelo: tožeča stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoj tožbeni zahtevek in predlagati dokaze zanje, tožena stranka pa mora navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožeče stranke in predlagati dokaze za svoje trditve (7. in 212. člen ZPP). Tožnica je v tožbi navedla dejstva glede sklenitve in prenehanja zakonske zveze s tožencem, da sta v času zakonske zveze s skupnimi sredstvi in delom pridobila premoženje in katero premoženje, da se s tožencem ne moreta dogovoriti, zato vlaga tožbo. Toženec je v vlogi, ki jo je podal v roku za odgovor na tožbo, pritrdil tožbenim navedbam glede sklenitve in razveze zakonske zveze ter zanikal, da ni pripravljen na noben dogovor glede ureditve skupnega premoženja. Navedel je, da želi zadeve urediti in podaja soglasje za mediacijo ter predlagal sodišču, naj pravdni postopek prekine in pravdni stranki napoti na mediacijo oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen ter tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne vse nastale pravdne stroške.

6. Presoja prvostopenjskega sodišča, da toženčeve vloge ni mogoče šteti za obrazložen odgovor na tožbo, je pravilna. Navedbe pravdnih strank morajo biti konkretizirane, zgolj pavšalno zanikanje dejstev ne zadostuje. Iz povzetih navedb ne izhaja substancirano zanikanje v tožbi zatrjevanih dejstev; gre za goli predlog, naj sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in neobrazložen predlog za zaslišanje stranke. Nobenih trditev o drugačnem dejanskem stanju od tistega, ki ga je zatrjevala tožnica, ni, pa tudi materialnopravnih stališč tožbe toženec ni prerekal ali zatrjeval nesklepčnosti tožbe. Vse to navaja šele v pritožbi. Za obrazložen odgovor na tožbo bi sodišče toženčevo vlogo lahko štelo le, če bi z zatrjevanjem svojih dejstev odgovoril na tožničine navedbe glede pridobitve skupnega premoženja.

7. Ker odgovor na tožbo ni obrazložen, se po 278. členu ZPP šteje, da ni vložen. Toženec je bil na to posledico opozorjen v pozivu na odgovor na tožbo, pa ni izkoristil možnosti prerekanja tožbenih navedb, zato se vzpostavlja absolutna domneva, da priznava trditve, s katerimi tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek. Priznana dejstva se ne dokazujejo (214. člen ZPP). Posledično so neutemeljeni očitki sodišču, da ni iskalo materialne resnice in da je kršilo načelo kontradiktornosti ter ustavno pravico do enakega varstva pravic. Sodna praksa, na katero se opira pritožba, za obravnavano zadevo ni relevantna, saj se nanaša na situacije, ko so bila za odločitev sodišča relevantna dejstva sporna.

8. Iz v tožbi zatrjevanih dejstev izhaja pravna posledica, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje; tožba je sklepčna. Tožnica je trdila in dokazovala, da sodi v skupno premoženje točno določeno stanovanje in garaža. Toženec ni trdil, da ti nepremičnini ne obstajata. Na naslovu stanovanja ima prijavljeno stalno bivališče, na tem naslovu mu je bila vročena tožba, zato pritožbenih navedb, da stanovanje ni stvar in ne more biti predmet pravic, ni mogoče označiti drugače kot sprenevedanje. Sicer pa je stvar vsak samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje (prvi odstavek 15. člena SPZ). V zamudni sodbi je stanovanje, ki sodi v skupno premoženje pravdnih strank, jasno označeno. Ali je vpisano v zemljiško knjigo in ali je v stavbi vzpostavljena etažna lastnina, nista za odločanje o zahtevku za ugotovitev skupnega premoženja pravdnih strank pomembni dejstvi. Skupno premoženje lahko predstavlja tudi ½ solastninski delež toženca na nepremičnini. Tožnica je v tožbi pojasnila, da nepremičnina v naravi predstavlja dve samostojni garaži ter da ena od njih sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče ni sodilo mimo postavljenega zahtevka, saj je tožnica predlagala ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi ½ solastninski delež toženca na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana po solastninskih deležih, v naravi pa predstavlja dve samostojni garaži. V izreku sodbe ni nasprotij: ugotovljeno je, da je premoženje, ki je po kupoprodajni pogodbi toženčevo, v resnici skupno premoženje pravdnih strank.

9. Ugotovitev o obstoju skupnega premoženja pravdnih strank ni ugotovitev dejstva, pač pa ugotovitev o pravnem razmerju pravdnih strank, kar je lahko predmet ugotovitvene tožbe (prvi odstavek 181. člena ZPP).

10. Tudi stroškovna odločitev je pravilna, saj vloga z dne 13. 7. 2022 po vsebini ne predstavlja odgovora na tožbo in jo je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo kot drugo vlogo po tar. št. 20/4 Odvetniške tarife.

11. V pritožbi uveljavljani razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Odgovora na pritožbo ni, toženec pa zaradi neuspeha s pritožbo svoje stroške pritožbenega postopka krije sam.