Jedro

Vodovodna napeljava v stavbi sama sicer ni gradba v pomenu določbe 631. člena ZOR, je pa nujen in tako pomembne del stanovanjske ali poslovne stavbe, da lahko napake pri njeni izdelavi vplivajo na solidnost gradbe kot celote (644. člen ZOR).

Izvajalec, ki je pokazal, da je voljan odpraviti napake, ali pa jih je že začel odpravljati sam ali po svojem podizvajalcu, se ne more več sklicevati na rok iz drugega odstavka 645. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v delu, v katerem je bila potrjena na drugi stopnji in s tem postala v tem delu pravnomočna, toženi stranki kot izvajalcu gradnje naložilo, da mora v stanovanjskem bloku na naslovu ..., opraviti sanacijo stanovanjske stavbe z izdelavo novega razvoda vodovodne instalacije pod stropom pritličja, saj je ugotovilo, da je konstrukcijsko neustrezna izolacija vodovodne instalacije med stropno ploščo zaklonišča in talno ploščo pritličja večstanovanjske hiše, zaradi katere je prišlo do lokalne korozije in nato do izliva vode - kar je povzročilo širjenje vlage po plošči in zidovih, napaka, ki vpliva na solidnost gradbe in za katero odgovarja izvajalec na podlagi 644. člena v času gradnje še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila sodba sodišča prve stopnje v pravkar povzetem delu odločitve potrjena, je tožena stranka vložila revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da listine, zlasti mnenji obeh izvedencev, ne nudijo opore za sklepanje sodišč prve in druge stopnje, saj napaka, kot je opredeljena v izvedenskih mnenjih, ne posega v sfero solidnosti gradbe, temveč gre le za parcialno tehnično okvaro. Sicer pa so tožniki "glede na to, da predčasna prisotnost vlage ne more predstavljati napake, zadevajoče solidnost gradnje, s svojimi opustitvami zamudili vse roke za grajanje napake, vključno z rokom za vložitev tožbe". Iz listinskih dokazov je po mnenju tožene stranke jasno razvidno, da ni nikoli priznala napake, temveč se je, nasprotno, kategorično in nedvoumno uprla prepoznim in zastaranim zahtevkom tožeče stranke, ki ni kot dober gospodar ob pravem času reagirala v smeri reševanja morebitne okvare ter s tem povečevala škodo na svojih stanovanjih in objektu kot celoti. Izpovedbe priče R. po mnenju tožene stranke ni mogoče interpretirati kot njenega pristanka na sanacijo v okviru reklamacije, temveč le kot strokovno pomoč - seveda za plačilo opravljene storitve. V prid uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku je po mnenju tožene stranke "tudi dejstvo, da iz prav vseh v spisu nahajajočih se listin nedvomno izhaja, kdaj se je napaka pojavila, kdo je sodeloval pri sanacijah in v kakšni smeri in svojstvu, prav tako pa tudi kronološki pregled premajhne dejavnosti tožeče stranke pri odpravljanju napake ob njeni ugotovitvi v l.1989." Končno načenja tožena stranka v reviziji še vprašanje izvršljivosti pravnomočne sodbe, s katero ni opredeljena izvedba sanacije ne v tehničnem niti v upravnem smislu, saj je za takšen poseg potrebno gradbeno dovoljenje oziroma njegova sprememba, razen tega pa bi šlo za poseg v skupne dele stavbe najmanj 32 etažnih lastnikov, za kar je potrebno njihovo soglasje, ki bi ga morala priskrbeti tožeča stranka, vendar tega doslej ni storila. Tožena stranka predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe, s katero je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev iz prvega odstavka 5. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na prvo izmed preizkusu podvrženih vprašanj v tem postopku z revizijo, ali je konstrukcijsko neustrezna izolacija vodovodne instalacije med stropno ploščo zaklonišča in talno ploščo pritličja stanovanjskega bloka v ..., zaradi katere je prišlo do lokalne korozije in nato do izliva vode s posledico širjenja vlage po plošči in zidovih, napaka, ki vpliva na solidnost gradbe (v pomenu 644. člena ZOR), sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno odgovorili pritrdilno. Vodovodna napeljava v stavbi sama sicer ni gradba v pomenu določbe 631. člena ZOR, je pa nujen in tako pomemben del stanovanjske ali poslovne stavbe, da lahko napake pri njeni izdelavi vplivajo na solidnost gradbe kot celote (644. člen ZOR). Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je v obravnavanem primeru zaradi napak na vodovodni napeljavi prišlo (in še prihaja) do izlivanja vode in posledično širjenja vlage po talni plošči pritličja in zidovih zgradbe, kar zanesljivo onemogoča njeno normalno uporabo za predvideni namen, torej za neškodljivo bivanje stanovalcev v njej. To pa zadošča za sklep o obstoju napake, ki je po svoji funkcionalni naravi takšna, da vpliva na solidnost zgradbe in za katero je z določbo prvega dostavka 644. člena ZOR predpisan desetletni jamčevalni rok.

V zvezi z vprašanjem pravočasnosti uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov pa so pomembne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka stanovanja izročila kupcem decembra 1987, da se je vlaga v njihovih stanovanjih šele decembra 1994 tako razširila, da je bilo zamakanje mogoče oceniti kot napako, ki zadeva solidnost zgradbe in da so tožniki o napaki obvestili toženo stranko konec marca 1995 - torej znotraj šestmesečnega roka, predvidenega za izpolnitev notifikacijske dolžnosti z določbo prvega dostavka 645. člena ZOR. Preostane le še vprašanje pravočasnosti dne 18.6.1996 vložene tožbe glede na določbo drugega odstavka 645. člena ZOR, po kateri pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu iz njegove odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil izvajalca.

Iz doslej povzetih, v sodbah sodišč prve in druge stopnje ugotovljenih pravno relevantnih datumov, bi sicer bilo mogoče sklepati, da je tožnikom s potekom enoletnega roka od konca meseca marca 1995 (ko je tožena stranka prejela obvestilo o napaki) do vložitve tožbe (18.6.1996) prenehala pravica uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov nasproti toženi stranki kot izvajalcu iz njegove odgovornosti za napake. Vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah še pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika že večkrat poudarilo stališče, da se izvajalec, ki je pokazal pripravljenost odpraviti napake, ali pa jih je že začel odpravljati sam ali po svojem podizvajalcu, ne more več sklicevati na rok iz drugega odstavka 645. člena ZOR (III Ips 69/92, III Ips 75/2001 in druge). Tak primer je tudi obravnavan, ko tožena stranka glede na dejanske ugotovitve sodišč obeh stopenj po prejemu obvestila o napaki te ni zanikala (temveč se je sprva sklicevala le na iztek garancijskega roka in na podizvajalca, ki je odgovoren za napako), po opravljenem ogledu pa se je podizvajalec tožene stranke v zapisniku z dne 11.9.1995 zavezal "takoj odstraniti poškodbo na cevi" in se pozneje tudi lotil sanacije vodovodne napeljave z zamenjavo cevi. Ko so tožniki zahtevali od tožene stranke nadaljevanje sanacije, je slednja po dejanskih ugotovitvah sodišč obeh stopenj v svojem dopisu z dne 7.2.1996 priznala napako, vendar je odgovornost zanjo (neupoštevno) naprtila podizvajalcu in tožnike napotila nanj, s tem pa zavedla tožnike, da so se vse do tedaj upravičeno nadejali prostovoljne sanacije. Drugačne revizijske trditve tožene stranke pomenijo le v postopku z revizijo nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), sicer pa, glede na prej obrazloženo, neupoštevno sklicevanje na rok iz drugega dostavka 645. člena ZOR.

Pravkar nanizani razlogi vsebujejo tudi odgovor na neutemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te procesne kršitve namreč ni mogoče upoštevno utemeljiti z očitki, da "izpovedbe priče R. ni mogoče interpretirati kot pristanka tožene stranke na sanacijo v okviru reklamacije" ter da "iz prav vseh v spisu nahajajočih se listin nedvomno izhaja, kdaj se je napaka pojavila, kdo je sodeloval pri sanacijah in v kakšni meri in svojstvu, prav tako pa tudi kronološki pregled premajhne dejavnosti tožeče stranke pri odpravljanju napak ob njeni ugotovitvi v l. 1989", saj noben izmed teh očitkov ne presega ravni v postopku z revizijo nedopustnega izpodbijanja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje.

Preostale revizijske trditve spričo nerazumljivosti ne terjajo odgovora, saj tožena stranka ni pojasnila vsebine in pomena zatrjevanih dejanskih in pravnih ovir, ki naj bi ji preprečevale izpolnitev s pravnomočno sodbo naložene obveznosti - izdelave novega razvoda vodovodne instalacije na v sodbi lociranem delu stanovanjskega bloka v ...

Po obrazloženem se izkaže, da je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.