Jedro

Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na stavbi X-742 (I.) vzpostavilo etažno lastnino, določilo (II.) posamezne dele stavbe, (III.) parcele, ki predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče, (IV.) splošne skupne dele, (V.) na njih in na pripadajočem zemljišču vzpostavilo solastninsko pravico v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe: X-742-1 do 2821/10000, X-742-2 do 5384/10000 in X-742-3 do 1795/10000, (VI.) ugotovilo lastninsko pravico posameznih delov stavbe: X-742-1 Mestna občina A., do 1/1, X-742-2 Mestna občina A., do 1/1 in X-742-3 B., do 1/1; (VII.) sklenilo, da preide zaznamba pravnega dejstva statusa javne infrastrukture na področju kulture na posamezna dela X-742-1 in X-742-2, in sklenilo, da je skupni strošek postopka strošek sodne takse, ki jo krijejo udeleženci vsak za svoj posamezni del, sicer pa krijejo vsak svoje preostale stroške.

2.V pravočasni pritožbi predlagateljica uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

2.Navaja, da je napačna ugotovitev dejanskega stanja glede lastninske pravice na kletnih prostorih oz. delu stavbe X-742-3, za katere je ugotovljeno, da pripadajo nasprotnemu udeležencu. Pri tem se sklicuje na prodajno pogodbo, ki jo je nasprotni udeleženec 25. 7. 1997 sklenil z RS in iz katere 2. člena izhaja, da je kupil 9,88 % solastniški delež, v naravi kletne prostore nekdanjega Doma C., ki so bili namenjeni za restavracijo in kuhinjo s pomožnimi prostori v bruto površini 416,85 m2 (neto 362,48 m2), funkcionalno zemljišče na južni strani objekta 236,22 m2 (v naravi urejen plato na jugu oz. jugovzhodu) ter sorazmeren delež na skupnih delih in napravah objekta. Pritožnica opozarja, da nasprotni udeleženec ni kupil celotne kletne etaže. Glede tega je sodišče brez ustrezne obrazložitve sledilo izvedencu D. D. (ki je ugotovil, da je bil celotni kletni del predmet omenjene prodaje), ni pa upoštevalo načrta prenove prostorov (ki je bil sodišču predložen 5. 10. 2023) in gradiva za sejo občinskega sveta 18. 3. 1998, iz katerega je razvidno, da je del kletnih prostorov namenjen za uporabo s strani predlagateljice. Občinski svet je odločal, da se prostori (336,40 m2) zagotovijo za delovanje E., torej so bili prostori v njeni lasti in posesti. Po prepričanju predlagateljice neuporaba prostorov ne more biti kazalnik lastništva, sodišče pa je zaključilo, da zato, ker prostorov ni uporabljala, predlagateljica prostorov ni štela za svoje. Sodišče ni obrazložilo, zakaj gradivo za sejo občinskega sveta ni ustrezen dokaz in se do tega ni opredelilo, zato sodba v tem delu ni obrazložena. Če bi bil nasprotni udeleženec lastnik celotne kletne etaže, gradivo sploh ne bi nastalo in ne bi bilo predlagano, da se prostori namenijo Visoki šoli za upravljanje in poslovanje. Prav tako se sodišče ni opredelilo do načrta prenove trakta 0-4, ki ga je predlagateljica priložila vlogi z dne 5. 10. 2023. V kletni etaži je bil predviden Studio F. Trakt 5-10 je ostal nespremenjen in se je prodal nasprotnemu udeležencu. Predlagateljica opozarja, da je bil kot priča zaslišani nekdanji minister za obrambo RS G. G. neverodostojen, sodišče pa mu je nekritično sledilo, kot tudi priči H. H. Nasprotno pa ni obrazložilo, zakaj ni upoštevelo priče I. I., ki je jasno izpovedal, da je predlagateljica pripravljala načrt prenove kletnih prostorov (trakt 0-4). Končno je po prepričanju predlagateljice sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer 17. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča2 (v nadaljevanju: ZVEtL-1), ki terja celovit pristop k razmejitvi posameznih delov stavbe glede na pravno podlago (pogodbo), dejansko uporabo, namen prostorov in sorazmernost pri vzpostavitvi etažne lastnine. Sodišče bi moralo analizirati, če so prostori, na katerih nasprotni udeleženec uveljavlja lastninsko pravico, skladni z obsegom kupljenega solastnega deleža, in če je določitev celotne kletne etaže kot last nasprotnega udeleženca sorazmerna v primerjavi z izhodiščnim deležem iz pogodbe (9,88 %). Meni tudi, da ni utemeljena trditev nasprotnega udeleženca, da kletni prostori niso bili dokončani in je bil zato v pogodbi uporabljen korekcijski faktor, zaradi česar je površina manjša od dejanske. Trditev ni podkrepljena z nobenim dokazom in ni razvidna iz cenitve J. J. z dne 4. 3. 1997, ki je opravil izmero in ocenil vrednost kasneje nasprotnemu udeležencu prodanega deleža. Pravilna uporaba materialnega prava bi po prepričanju predlagateljice vodila v razdelitev kletnih prostorov med njo in nasprotnim udeležencem.

3.Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je nasprotni udeleženec od RS kupil celotno sporno kletno etažo. To je med drugim potrdil izvedenec, ki je pojasnil, kateri deli so bili prvotno namenjeni restavraciji ter kuhinji s pomožnimi prostori (21. točka) in sicer je šlo za restavracijski del, ki je bil razdeljen na dva trakta 0-4 in 5-10, kota kleti - 8.0. Sodišče je v 23. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj ni izkustveno logičen argument predlagateljice, da je nasprotni udeleženec kupil le del kletnih prostorov. Takšni presoji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. V pogodbi o priznanju lastninske pravice med predlagateljico in RS z dne 8. 1. 2008 (A15) je bilo npr. omenjeno v uvodnih ugotovitvah (10. alineja 1. odst. 1. člena), da se prizna predlagateljici lastni strošek adaptacije, ki je zajemal celoten objekt z zunanjo ureditvijo,

razen

prostorov in zunanje ureditve na koti - 8,00 m (!). Tudi takratni minister G. G. je potrdil, da je bil namen prodajne pogodbe prodaja celotne kletne etaže (26. točka). Končno se sodišče prve stopnje sklicuje na gradbeno dovoljenje UE A. št. 000 z dne 15. 7. 1998 (A17), ki prav tako v izreku omenja, da se dovolijo nasprotnemu udeležencu priglašena vzdrževalna dela "na koti - 8,00 m (prej restavracija in pomožni prostori ...), podobno tudi gradbeno dovoljenje z dne 30. 1. 2002 (A20). Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo navedene listinske dokaze. Pravilen pa je tudi zaključek, da zapis v pogodbi (A15), ko je predlagateljica priznala, da v kletno etažo na koti - 8,00 m ni posegala, kaže, da te etaže predlagateljica očitno ni štela za svojo. Sodišče res ni izrecno pojasnilo, zakaj ni sledilo priči I. I., a vendar zgoraj izpostavljeni listinski dokazi kažejo, da so bolj prepričljive trditve nasprotnega udeleženca, ki jim pritrjujeta izpovedbi G. G. in H. H. Na pravilnost odločitve ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je občinski svet Mestne občine A. obravnaval gradivo v zvezi z načrtom prenove kletnih prostorov (A22). Gre namreč za enostransko gradivo predlagateljice, ki nasprotuje ostalim zgoraj predstavljenim listinskim dokazom in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vzpostavlja verjetnosti, da je sporna kletna etaža razdeljena med predlagateljico in nasprotnega udeleženca. Če je občinski svet gradivo obravnaval, to še ne posega v lastninske odnose.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo tudi (30. točka), da dokazni postopek ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine stavb. Nasprotni udeleženec pa je v odgovoru na pritožbo pravilno opozoril, da postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Po pravnomočnosti odločbe bodo lahko udeleženci svoje morebitne pravice uveljavljali v pravdi ali drugih postopkih.

7.Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP-1). Pritožbo je zato zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 34/2017, s spremembami.