Jedro

Procesna predpostavka za vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je dovoljenje predsednika stečajnega senata za vložitev tožbe. Na obstoj dovoljenja mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Toda okoliščina, da je sodišče zadevo obravnavalo, čeprav stečajni upravitelj obstoja dovoljenja v tožbi ni zatrjeval, niti ni dovoljenja priložil tožbi, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče obstoj dovoljenja ugotovilo na drug način.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nakazilo z dne 26.9.1994, na podlagi katerega je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve 7.000.000,00 SIT, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora omenjeni znesek z zamudnimi obrestmi plačati stečajni masi tožeče stranke.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče ugodilo samo v neznatnem delu glede obveznosti plačila zamudnih obresti, sicer pa jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo glede glavnega zahtevka in tudi v pretežnem delu glede obveznosti plačila zamudnih obresti.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka meni, da je prišlo v postopku do bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče zadevo obravnavalo, čeprav tožeča stranka v tožbi ni navedla, da ima dovoljenje predsednika stečajnega senata iz tretjega odstavka 129. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju: ZPPSL), ki je procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe, niti ni dovoljenja predložila v roku za vložitev izpodbojne tožbe. Dovoljenja za vložitev tožbe, ki ga je tožeča stranka predložila na naroku dne 21.3.1997 ni mogoče upoštevati, ker je bilo izdano po preteku prekluzivnega šestmesečnega roka za vložitev tožbe, upoštevati pa tudi ni mogoče dovoljenja z dne 22.9.1995, ker ni specificirano.

Zakonska pravna posledica začetka stečajnega postopka je tudi prehod pooblastil poslovodnega organa, zastopnika ter organov upravljanja dolžnika na stečajnega upravitelja (prvi odstavek 105. člena ZPPSL). Stečajni upravitelj je torej zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika. Kot tak lahko vloži tožbo zaradi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika z dovoljenjem predsednika stečajnega senata (tretji odstavek 129. člena ZPPSL, prvi odstavek 79. člena ZPP). Na to, ali ima dovoljenje, mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (80. člen ZPP). Obstoj dovoljenja mora zakoniti zastopnik tudi dokazati (drugi odstavek 79. člena ZPP).

Niti ZPPSL niti ZPP ne določata, da mora stečajni upravitelj v tožbi navesti, da ima dovoljenje za njeno vložitev, ali da mora dovoljenje tožbi priložiti. Procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe je zato samo izkazan obstoj dovoljenja za njeno vložitev. Njegov obstoj pa je sodišče ugotovilo. Pravilno je upoštevalo dovoljenje, ki ga je predsednik stečajnega senata izdal takratnemu stečajnemu upravitelju 22.5.1995, to je tri dni pred vložitvijo tožbe. To dovoljenje v obravnavanem primeru, ko ni bilo trditve, da je bilo več pravnih dejanj za znesek 7.000.000,00 SIT, pravno dejanje, ki naj ga izpodbija stečajni upravitelj, dovolj natančno opredeli. Pri tem revizijsko sodišče še ugotavlja, da gre pri navedbi letnice izdaje dovoljenja 1994 v izpodbijani sodbi samo za pisno napako (pravilno: 1995).

Z izpodbijanim pravnim dejanjem je tožeča stranka plačala toženi stranki dolg, ki ji je nastal s pripravljanjem hrane za njene delavce. Tudi če bi bilo plačevanje hrane za delavce možno podvesti pod pojem tekočega poslovanja tožeče stranke, ne gre za situacijo iz 1. točke 127. člena ZPPSL, ki izključuje izpodbijanje pravnega dejanja po določbah ZPPSL. Takšna situacija je podana samo takrat, kadar gre za tekoče poslovanje v času po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave (31. člen ZPPSL). Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga sojenju pritožbenega sodišča pa ne izhaja, da bi tožeča stranka s sporno asignacijo plačala stroške tekočega poslovanja, ki bi nastali po 7.12.1994, to je po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave.

Tožena stranka tudi ne more uspeti z revizijskimi trditvami, da sta se s tožečo stranko sporazumeli o plačevanju z asignacijami. Pod predpostavko, da je to res, bi to pomenilo samo, da ne velja domneva iz 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL o obstoju subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja. Njen obstoj pa za odločitev ni pomemben, ker je sodišče prve stopnje na podlagi toženkine izpovedi ugotovilo (dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano - tretji odstavek 370. člena ZPP), da je toženka za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke vedela (prvi odstavek 125. člena ZPPSL).

Ker revizijski razlogi ne obstojijo, sodišče pa je v izpodbijani sodbi tudi sicer materialno pravo pravilno uporabilo (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).