Jedro

V času škodnega dogodka (in ves čas pred njim) je tožnik živel in se šolal v Republiki Sloveniji. Ob normalnem teku stvari (če ne bi bilo škodnega dogodka) bi se izučil za avtomehanika v Republiki Sloveniji in tu nadaljeval tako z življenjem kot tudi z delom. To pa z drugimi besedami pomeni, da bi ob normalnem teku stvari nastala tožniku škoda v Republiki Sloveniji in ne v Republiki Avstriji. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o tožnikovem rentnem zahtevku pravno pravilno izhajali iz podatkov o zaslužkih, ki jih prejemajo avtomehaniki v naši državi in ne v Republiki Avstriji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je od toženih strank zahtevala plačevanje denarne rente, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti drugo in tretje toženi stranki v znesku 52.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Gibanje delovne sile je prosto. Zato bi moralo sodišče pri izračunu odškodninske rente upoštevati dohodke kvalificiranih avtomehanikov v Avstriji. Najmanj, kar bi moralo sodišče tožniku prisoditi, je renta za čas od zaključene osnovne šole pa do trenutka zaposlitve v Avstriji. Svoj tožbeni zahtevek je tožnik oprl na določbo 2. odstavka 195. člena ZOR in je na obravnavi dne 29.3.1991 tudi zatrjeval, da so njegove potrebe zaradi invalidnosti močno povečane. Reviziji naj se ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa tako, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Točna je revizijska trditev, da je tožnik na obravnavi dne 29.3.1991 med ostalim tudi zatrjeval, da so njegove potrebe trajno povečane, vendar pa glede tovrstne premoženjske škode, ki je po določbi 195. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - tudi lahko pravna podlaga za prisojo denarne rente, ni navedel niti dejanske podlage, niti ni iz tega naslova postavil opredeljenega denarnega zahtevka. V pravdnem postopku pa odloča sodišče le v okviru postavljenega zahtevka (2. člen ZPP).

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, je tožnik svoj tožbeni zahtevek na plačilo denarne rente najprej oprl na trditve, da predstavlja njegov izgubljeni zaslužek dohodek, ki bi ga po končanem osnovnem šolanju pridobival kot nekvalificirani delavec. Na obravnavi dne 29.3.1991 pa je trditveno podlago rentnega zahtevka spremenil in jo oprl na trditve, da bi po končanem osnovnem šolanju s šolanjem nadaljeval in se izučil za avtomehanika. Ob takem procesnem ravnanju tožnika je sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo tožnikov rentni zahtevek na ta način, da je primerjalo tožnikove dohodke, ki jih prejema pri podjetju I., z dohodki, ki jih prejemajo avtomehaniki in pri tem ugotovilo, da tožnik na sedanjem delovnem mestu prejema višji osebni dohodek kot pa gi ga prejemal, če bi opravljal delo avtomehanika. To pa pomeni, da tožniku v tožbi zatrjevana škoda ne nastaja. Zato je bil njegov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Revizijska trditev, da bi se razlika v osebnem dohodku le pokazala, če bi sodišče vzelo kot primerjalni podatek zaslužek avtomehanikov v Republiki Avstriji in ne v naši državi, pa ni sprejemljiva. V času škodnega dogodka (in ves čas pred njim) je tožnik živel in se šolal v Republiki Sloveniji. Ob normalnem teku stvari (če ne bi bilo škodnega dogodka) bi se izučil za avtomehanika v Republiki Sloveniji in tu nadaljeval tako z življenjem kot tudi z delom. To pa z drugimi besedami pomeni, da bi ob normalnem teku stvari nastala tožniku škoda v Republiki Sloveniji in ne v Republiki Avstriji. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o tožnikovem rentnem zahtevku pravno pravilno izhajali iz podatkov o zaslužkih, ki jih prejemajo avtomehaniki v naši državi in ne v Republiki Avstriji. Končno je potrebno odgovoriti še na trditev, da bi moralo sodišče tožniku prisoditi denarno rento v višini dohodka, ki ga prejemajo nekvalificirani delavci, vsaj za čas od zaključka osnovne šole pa do dneva zaposlitve v Republiki Avstriji. Tudi glede te trditve pa sta po oceni revizijskega sodišča sodišči druge in prve stopnje zavzeli pravno pravilno stališče. Do plačila rente za navedeno obdobje bi bil tožnik namreč upravičen le v primeru, če bi bila podlaga za prisojo rente prvotno zatrjevana izguba zaslužka nekvalificiranega delavca. Ob spremenjeni trditveni podlagi (da predstavlja izgubo na dohodku razlika med dohodkom, ki ga tožnik prejema in dohodkom, ki bi ga prejemal, če bi se izučil za avtomehanika in nato tudi opravljal delo avtomehanika in ne nekvalificiranega delavca), pa sta obe sodišči utemeljeno upoštevali, da v času, ki bi ga tožnik porabil za dodatno šolanje, ne bi ustvarjal nobenega dohodka. Zato mu v tem času ne bi mogla nastati tudi nobena škoda, ki bi jo morala odgovorna oseba tožniku povrniti v obliki denarne rente.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354.člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).