Jedro

Po prenehanju pogodbe mora tožnik upoštevati veljavne predpise (ZSRR-2 v konkretnem primeru, za področje regijskih finančnih shem), kar med drugim pomeni, da mora tožnik izbrati izvajalca regijske finančne sheme na javnem razpisu (tretji odstavek 10. člena ZSRR-2). Toženec zato neutemeljeno zatrjuje, da je bilo poseženo v njegova upravičena pričakovanja, ker tožnik z njim ni podaljšal Pogodbe o financiranju, saj za to ni bilo podlage. Navedeno tudi pomeni, da je prvo sodišče pravilno zavrnilo izvedbo dokaza s sodnim izvedencem ekonomske stroke zaradi ugotovitve uspešnosti garancijske sheme Z. (to dejstvo med pravdnima strankama niti ni bilo sporno), saj uspešnost garancijske sheme Z. ni nalagala tožniku obveznosti, da s tožencem sklene novo pogodbo brez upoštevanja določb ZSRR-2 in izvedbe javnega razpisa. Toženčeva pravica do izjave zato ni bila kršena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 7.978,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 1.529.390,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 24.925,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je bil Sporazum o financiranju z dne 15. 7. 2002 sklenjen v času veljavnosti Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR), ki je bil predhodnik ZSRR-1 in ZSRR-2, na katerega je prvo sodišče oprlo svojo odločitev. Pravna ureditev regionalnih razvojnih agencij in regijskih garancijskih shem po navedenih zakonih se v bistvenem razlikuje, Regijske garancijske sheme je zakonsko uredil šele ZSRR-1. Regionalne razvojne agencije so bile v času sklenitve Sporazuma o financiranju lahko ustanovljene tudi s strani pravnih oseb zasebnega prava, kasneje pa ne več. Sredstva, dodeljena s Sporazumom o financiranju, ni moč šteti za regijske garancijske sheme. Tožeča stranka je utemeljevala tožbeni zahtevek na drugem odstavku 36. člena ZSRR-2, s tem v zvezi pa drugi odstavek 7. člena ZJS-1 določa, da z vplačilom namenskega premoženja v kapital javnega sklada le-ta postane lastnik namenskega premoženja. Tožeča stranka ni izkazala imetništva terjatve na podlagi drugega odstavka 36. člena ZSRR-2 ter s tem aktivne legitimacije, saj ni zatrjevala in ne dokazala, da bi namensko premoženje, ki naj bi bilo predmet tega zahtevka, vplačala v kapital javnega sklada. Materialno pravna interpretacija, da gre v primeru tožbenega zahtevka za preneseno terjatev Republike Slovenije do regionalnih razvojnih agencij iz naslova dolgoročnih vlog v regijskih garancijskih shemah, bi privedla do prepovedanega retroaktivnega učinka. Tožena stranka ni regionalna razvojna agencija, čeprav je izvajala tudi razvojne naloge v Z. regiji in širše, ni pa v večinski javni lasti, kot to zahteva 10. alineja 3. člena ZSRR-2. Glede na to ni prišlo do prenosa dolgoročnih vlog v garancijski shemi Z. na tožečo stranko. Garancijska shema Z. nima značilnosti regijske garancijske sheme, zato zanjo določila 36. člena ZSRR-2 ne morejo veljati. Garancijska shema Z. predstavlja garancijsko shemo "sui generis", ki je bila ustanovljena s posebno pogodbo med Republiko Slovenijo in toženo stranko, ob soglasju Evropske komisije. Garancijska shema Z. ni bila ustanovljena na podlagi ZSRR, ki je regionalne garancijske sheme normiral šele kasneje. Povratna veljava pravnih aktov je po Ustavi prepovedana. V tej zvezi pritožba obširneje razčlenjuje pravo in nepravo retroaktivnost ter razliko med njima. V varovani pravni položaj ne sodijo le že pridobljene pravice, pač pa v določeni meri tudi pričakovane pravice oziroma takoimenovana upravičena pravna pričakovanja. Neprava retroaktivnost pomeni poseg v načelo pravne države iz 2. člena Ustave. Interpretacija izpodbijane sodbe, da v konkretnem primeru glede na določila ZSRR-2 ni več mogoča uporaba določb petega in šestega odstavka 12. člena Pogodbe (Sporazuma) o financiranju, je arbitrarna in privede do posega v upravičeno pravno pričakovanje tožene stranke, da bo v primeru uspešnosti izvajanja garancijske sheme Z. mogoče podaljšanje Pogodbe o financiranju. Tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek tudi s sklicevanjem na Pogodbo o prenosu terjatev z dne 28. 9. 2011, pri čemer pa se zakonski in pogodbeni temelj pridobitve terjatve izključujeta. V zvezi z 2. členom Pogodbe o prenosu terjatev tožeča stranka ni podala nobenih trditev o tem, da je namensko premoženje vnesla v sodni register. Iz Pogodbe o prenosu terjatev izhaja, da naj bi se na tožečo stranko prenesle tudi vse pravice in obveznosti iz osnovne pogodbe, čemur tožena stranka oporeka, saj bi bilo navedeno mogoče le ob uporabi inštituta prenosa pogodbe iz 122. člena OZ, vendar pa v tem primeru soglasje tožene stranke ni izkazano. ZSRR-2 je pričel veljati 19. 3. 2011, tožeča stranka pa je zatrjevala, da je šele 15. 7. 2012 odpadla pravna podlaga za zadrževanje sredstev. Zato je jasno, da predmet zakonskega odstopa niso mogle biti neobstoječe terjatve, to je terjatve, ki so nastale šele 15. 7. 2012. Prvo sodišče navaja kot podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku tudi pravila o neupravičeni obogatitvi. Pravno podlago za nadaljnje razpolaganje s predmetnimi sredstvi predstavljajo določila Pogodbe o financiranju, in sicer peti odstavek 12. člena. Pravila o neupravičeni obogatitvi ne morejo predstavljati razloga za ugoditev tožbenemu zahtevku, saj ni prišlo do prenosa pogodbe o financiranju na tožečo stranko, temveč samo do prenosa terjatve iz naslova te pogodbe. Sodišče alternativno navaja različne pravne podlage za utemeljevanje tožbenega zahtevka, ki pa se medsebojno izključujejo. Razlogi sodbe so zato nejasni in nasprotujoči, kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvi odstavek 12. člena Pogodbe o financiranju z dne 15. 7. 2002 sicer določa, da pogodba preneha veljati 10 let po datumu prijave, vendar pa pogodba ne določa dolžnosti vračanja sredstev. Peti odstavek 12. člena Pogodbe določa, da se v primeru uspešnosti garancijske sheme Z. preostali znesek sredstev uporabi za nadaljnje izvrševanje te sheme. Sredstva iz naslova garancijske sheme Z. so strogo namenska, saj so v primeru uspešnosti sheme namenjena izključno za nadaljnje izvrševanje garancijske sheme Z. Ugotovljeno je bilo, da je garancijska shema Z. uspešna. Zato se morajo sredstva te sheme še naprej uporabljati za njeno izvajanje, v skladu s petim odstavkom 12. člena Pogodbe o financiranju. To določa tudi Sporazum z dne 13. 10. 2009. Sredstva garancijske sheme Z. se zato ne vračajo. Pravno nesprejemljivo je subsumirati vsebino garancijske sheme Z. glede na določila Pravilnika o delovanju regijskih garancijskih shem z dne 2. 4. 2015. Sodišče utemeljuje pravno podlago tudi na določbi 190. člena OZ, ker naj bi pravna podlaga za posedovanje sredstev garancijske sheme Z. odpadla, kar pa je zmotno. Sodišče ne opre sodbe na Pravila delovanja garancijske sheme Z., po katerih se presojajo pravna razmerja v zvezi z garancijsko shemo Z. Ta pravila določajo, da garancijska shema Z. deluje neodvisno od ostalih regionalnih in nacionalnih garancijskih shem. Tožena stranka s sredstvi, ki jih je prejela na podlagi Pogodbe o financiranju, še vedno garantira za izpolnitev obveznosti kreditojemalcev. Iz Sporazuma z dne 13. 10. 2009 je razvidno, da je bilo na dan podpisa tega sporazuma v obtoku še za 1,28 milijona EUR, z maksimalnim rokom veljavnosti do leta 2019, zato tožena stranka do leta 2019 niti ne bo razpolagala s sredstvi, ki jih je namenila za izvajanje garancijske sheme Z. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo. Smisel garancijske sheme Z. je ravno v tem, da tožena stranka garantira za vračilo kreditov podjetnikov bankam. Sodišče je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, da se ugotovi uspešnost izvajanja garancijske sheme Z. S tem je bila toženi stranki odvzeta možnost dokazovanja in kršena njena pravica do izjave.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva, njegova odločitev je materialno pravno pravilna, očitanih in uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka pa prvo sodišče ni storilo. 15. 7. 2002 je bila za obdobje 10 let sklenjena Pogodba o financiranju med Republiko Slovenijo, toženo stranko in Komisijo Evropskih skupnosti (Pogodba o financiranju), na podlagi katere je toženec prejel za izvajanje (upravljanje) garancijske sheme Z. denarna sredstva v višini 1.600.000,00 EUR (1.000.000,00 EUR sredstev Phare programa in 600.000,00 EUR sredstev Republike Slovenije). Na podlagi Sporazuma z dne 13. 10. 2009 so bila ta sredstva Phare programa prenesena na Republiko Slovenijo. Toženec je v pogodbi o financiranju nastopal kot Regionalna razvojna agencija Z., ki je tedaj že izvajala obstoječo Z. garancijsko shemo, ki se je s Pogodbo o financiranju nadgradila, kot izhaja že iz naslovne strani te pogodbe. Drugi odstavek 36. člena ZSRR-2 je določil, da se (tudi) navedena sredstva Republike Slovenije kot terjatev do toženca iz naslova dolgoročne vloge v garancijski shemi Z. v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona (zakon je začel veljati 19. 3. 2011) prenesejo na tožnika kot povečanje njegovega namenskega premoženja. S Pogodbo o prenosu terjatev z dne 28. 9. 2011 med Republiko Slovenijo in tožnikom je bila realizirana določba drugega odstavka 36. člena ZSRR-2, saj je bila terjatev do toženca iz Pogodbe o financiranju prenesena na tožnika.

6. Na obstoj terjatve tožnika do toženca ne vpliva okoliščina, kateri zakon je uredil regijske garancijske sheme in kdaj ter ali je toženec pravno organiziran kot regionalna razvojna agencija. Bistveno je le-to, da je toženec prejel sredstva za izvajanje garancijske sheme Z. na podlagi Pogodbe o financiranju in da so ta sredstva bila prenesena na tožnika ter s tem postala del njegovega premoženja. Na obstoj vtoževane terjatve kot dela tožnikovega premoženja tudi ne vpliva določba drugega odstavka 7. člena ZJS-1, na katero se sklicuje toženec, saj je terjatev prešla na tožnika že na podlagi omenjene pogodbe o prenosu terjatev, kot izvedbenega akta v zvezi z določbo drugega odstavka 36. člena ZSRR-2. Zato ni pomembno, da tožnik ni podal nobenih trditev, da je namensko premoženje "vnesel" v sodni register. Nepomembno je tudi, da terjatev ob prenosu še ni zapadla, saj to ni pogoj za veljavnost prenosa. Terjatev tudi ne nastane šele z njeno zapadlostjo. Toženčev ugovor nesklepčnosti in aktivne legitimacije je zato neutemeljen.

7. Toženec je v Pogodbi o financiranju nastopal v vlogi Regionalne razvojne agencije Z., sredstva, ki jih je prejel na podlagi te pogodbe, pa so bila namenjena za izvajanje obstoječe regionalne garancijske sheme Z. Vtoževano terjatev je predstavljala terjatev iz drugega odstavka 36. člena ZSRR-2. Na to ne vpliva okoliščina, ali je toženec (ki je bil vpisan v ustrezno evidenco regionalnih razvojnih agencij) prilagodil svojo organiziranost določbam ZSRR-2 (tretji odstavek 15. člena ZSRR-2A). Že iz narave stvari same izhaja, da je regijsko garancijsko shemo v smislu drugega odstavka 36. člena ZSRR-2 predstavljala tudi garancijska shema Z., za katere delovanje je Republika Slovenija na podlagi Pogodbe o financiranju (v zvezi s Sporazumom o prenosu z dne 13. 10. 2009) zagotovila sredstva v obliki dolgoročne vloge. Za "identifikacijo" terjatev iz drugega odstavka 36. člena ZSRR-2 ni pomembno, kdaj so bile regijske garancijske sheme prvič predmet tudi normativne ureditve na zakonski ravni.

8. Pritožbena izvajanja v zvezi s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov nimajo nobene teže za presojo odločilnih vprašanj te pravde, zato pritožbeno sodišče na te trditve ne odgovarja. V tej pravdi je pomembno to, da je bila terjatev Republike Slovenije iz omenjene Pogodbe o financiranju prenesena na tožnika, da je bila ta Pogodba o financiranju sklenjena za določen čas, za dobo 10 let od datuma prijave (15. 7. 2002) in je zato prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (že v letu 2012), posledica prenehanja pogodbe pa je obveznost toženca, da vrne prejeta sredstva tožniku. Določba petega odstavka 12. člena Pogodbe o financiranju (enako določa 4. točka 1. člena Sporazuma z dne 13. 10. 2009) pomeni le to, da morajo biti vložena sredstva (sedaj last tožnika) v primeru uspešnosti garancijske sheme Z. še naprej uporabljena za isti namen (za nadaljnje izvrševanje ustreznih shem na področju Z.), ne pa tudi, da je tožnik (kot lastnik tega premoženja) dolžan skleniti novo pogodbo o nadaljnji uporabi teh sredstev za garancijsko shemo Z. s tožencem kot dosedanjim izvajalcem garancijske sheme Z. Po prenehanju pogodbe mora tožnik upoštevati veljavne predpise (ZSRR-2 v konkretnem primeru, za področje regijskih finančnih shem), kar med drugim pomeni, da mora tožnik izbrati izvajalca regijske finančne sheme na javnem razpisu (tretji odstavek 10. člena ZSRR-2). Toženec zato neutemeljeno zatrjuje, da je bilo poseženo v njegova upravičena pričakovanja, ker tožnik z njim ni podaljšal Pogodbe o financiranju, saj za to ni bilo podlage. Navedeno tudi pomeni, da je prvo sodišče pravilno zavrnilo izvedbo dokaza s sodnim izvedencem ekonomske stroke zaradi ugotovitve uspešnosti garancijske sheme Z. (to dejstvo med pravdnima strankama niti ni bilo sporno), saj uspešnost garancijske sheme Z. ni nalagala tožniku obveznosti, da s tožencem sklene novo pogodbo brez upoštevanja določb ZSRR-2 in izvedbe javnega razpisa. Toženčeva pravica do izjave zato ni bila kršena.

9. V Pogodbi o prenosu terjatev je sicer govora tudi o prenosu pogodb na tožnika (na primer 4. člen), za kar bi bila potrebna tudi privolitev toženca kot sopogodbenika (prvi odstavek 122. člena OZ), vendar pa odsotnost toženčeve privolitve za prenos pogodbe v ničemer ne vpliva na veljavnost prenosa terjatve (419. člen OZ), razen tega pa je prenos terjatve na tožnika temeljil na zakonu (drugi odstavek 36. člena ZSRR-2).

10. Sklicevanje prvega sodišča na neupravičeno pridobitev za to zadevo res ni aktualno (sredstva iz Phare programa in sredstva Republike Slovenije niso nikoli postala kapital toženca oziroma njegova last - 3. točka 2. člena Pogodbe o financiranju), kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve prvega sodišča. Ko je Pogodba o financiranju prenehala zaradi poteka dogovorjenega časa, je nastopila tudi toženčeva dolžnost vrnitve vloženih sredstev tožniku. Pravilnik o delovanju regijskih garancijskih shem z dne 2. 4. 2015 res ni aktualen za to pravdo (spor je nastal pred njegovim sprejemom), vendar pa sklicevanje prvega sodišča na ta pravilnik ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve. Pravila delovanja garancijske sheme Z. so interni izvedbeni akt toženca, ki ne sme nasprotovati ne določilom Pogodbe o financiranju ne določbam posameznih zakonov oziroma ne more biti nad njimi, zato že iz tega razloga ta pravila za presojo v tem sporu niso upoštevna.

11. Tožnik je utemeljeval višino tožbenega zahtevka s sklicevanjem na obojestransko potrjeni izpisek odprtih postavk na dan 31. 12. 2013, upoštevajoč dve vnovčeni garanciji, iz katerega izhaja, da je toženec priznaval iz naslova vložka tožnika v garancijsko shemo Z. dolg v višini vtoževanega zneska. Toženec je ugovarjal višini tožbenega zahtevka sklicujoč se na to, da so sredstva v garancijski shemi Z. še vedno v obtoku in se uporabljajo za svoj namen ter da do leta 2019 še ne bo razpolagal s sredstvi, ki jih je namenil za izvajanje garancijske sheme Z. Svojega ugovora ni obrazložil in ni pojasnil (ter podkrepil z dokazi), kakšno je stanje sredstev (koliko je likvidnih sredstev, koliko sredstev je zajetih v poslih v okviru garancijske sheme Z., kakšne so morebitne obveznosti iz garancij in neporavnanih kreditov), niti potem ne, ko je tožnik opozoril na pavšalnost toženčevih ugovorov in ga pozval, naj konkretizira svoje ugovore glede višine. Pavšalno sklicevanje toženca na 3. točko 1. člena Sporazuma z dne 13. 10. 2009 (koliko garancij je bilo izdanih med letoma 2003 in 2008 in v kolikšni vrednosti ter koliko jih je bilo tedaj še v veljavi) je bilo neprepričljivo, saj je tožnik izhajal iz stanja v IOP obrazcu poznejšega datuma (31. 12. 2013). Tudi v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2015 (14. točka) je toženec podal zgolj splošne trditve o uporabljenih sredstvih tožnika v okviru garancijske sheme Z., ne da bi obrazložil in izkazal z listinami, kakšna je višina sredstev po posameznih virih porabe (čeprav je bilo v tem delu trditveno in dokazno breme prevaljeno nanj). Tudi na trditev tožnika (XIII. točka pripravljalne vloge z dne 28. 10. 2015), da je pred pravdo predlagal tožencu dogovor, v katerem bi pravdni stranki opredelili višino prostih sredstev, glede ostalih pa ugotovili njihove zapadlosti in določili pravila vračanja, toženec ni reagiral oziroma ni obrazložil, kakšno je stanje dolgovanih sredstev (v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2015, 19. točka, je ponovno podal zgolj pavšalne navedbe v zvezi z višino dolga), s tem v zvezi pa do konca prvega naroka za glavno obravnavo tudi ni predložil nobenih dokazov. Glede na takšno pasivnost toženca je prvo sodišče utemeljeno sledilo trditvam in dokazom tožnika glede višine vtoževane terjatve.

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec je dolžan povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavlja v skladu z ZOdvT odmerjena nagrada za pritožbeni postopek s pavšalnim zneskom za izdatke in 22 % DDV (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.