Jedro

Na pravilno uporabo pogodbenega materialnega prava sodišče ne more paziti po uradni dolžnosti v enakem smislu, kakor to velja za zakonsko materialno pravo, ki ga sodišče mora poznati. Zaradi avtonomije pogodbene volje (10. člen ZOR) je vsebina pogodbe, ki je sicer tipska (kot na primer pogodba o zavarovanju pred odgovornostjo, 940. in 941. člen ZOR) lahko od primera do primera različna. Pravdna stranka se torej mora sklicevati na pogodbene določbe, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o zavrnitvi pritožbe toženih strank se zavrne kot neutemeljena.

2) Reviziji zoper odločitev o ugoditvi pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v tem delu tako spremeni, da se tožničina pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba prve stopnje, pravdni stranki pa trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3) Tožnica mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 28.000,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženima strankama kot solidarnima odškodninskima zavezancema, da morata plačati tožnici 607.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.000,00 SIT za čas od 11.11.1994 do plačila in od zneska 600.000,00 SIT za čas od 7.3.1996 do plačila. Hkrati je zavrnilo višji zahtevek za plačilo nadaljnjih 1,400.000,00 SIT. S tem je v celoti ugodilo tožničinemu odškodninskemu zahtevku za premoženjsko škodo v znesku 7.000,00 SIT, delno pa njenemu odškodninskemu zahtevku za nepremoženjsko škodo: priznalo ji je za telesne bolečine 200.000,00 SIT (namesto 800.000,00 SIT po končnem zahtevku) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 400.000,00 SIT (namesto zahtevanih 1.200.000,00 SIT).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje, obenem pa je ugodilo tožničini pritožbi in sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremenilo, da je tožnici priznalo še celotno preostalo zahtevano odškodnino - skupno tako naložilo toženima strankama plačilo odškodnine v znesku 2,007.000,00 SIT.

Odločitev je utemeljilo s tem, da je dokazana tožničina poškodba kot posledica odreditve pretežkega dela pri prvi toženi stranki na dan škodnega dogodka in da ugotovljena tožničina nepremoženjska škoda iz obeh naslovov narekuje prisojo odškodnine po en milijon tolarjev tako za telesne bolečine kakor tudi za duševne bolečine zaradi zmanjša-nja življenjske aktivnosti.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženi stranki vložili pravočasno revizijo, s katero uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena: ni utemeljena, kolikor se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožene stranke; utemeljena pa je, kolikor se nanaša na odločitev o ugoditvi tožničini pritožbi.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je utemeljena v obsegu, ki sledi iz nadaljevanja obrazložitve. To presojo opira revizijsko sodišče na tista dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa jih je sprejelo kot podlago izpodbijane sodbe, in ki ne morejo biti predmet revizijskega preskusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Preskus uporabe materialnega prava (ta glede na določbo 386. člena ZPP, ki napotuje na uradni preskus v tej smeri, lahko sega tudi preko revizijskih razlogov) je imel glede na vsebino revizije tri dele.

1) Zavrnitev pritožbe prve tožene stranke Revizija je uvodno opredeljena tako, da toženi stranki izpodbijata odločitev sodišča druge stopnje v celoti (vrednost izpodbijanega dela je celotni prisojeni znesek). Toda revizija zoper odločitev o zavrnitvi pritožbe prve tožene stranke proti sodbi prve stopnje pri tem ni obrazložena. Uradni preskus tega dela izpodbijane pravnomočne sodbe (obveznost prve toženke, da plača tožnici 607.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in na prvi stopnji naloženimi stroški) je pokazal, da je taka odločitev, kar zadeva temelj zahtevka, materialnopravno ustrezna posledica ugotovljenih dejstev - in da v preostalem delu, tj. kar zadeva višino odškodnine za ugotovljeno nepremoženjsko škodo, v mejah uradnega preskusa proti njej ne more biti pomislekov.

2) Zavrnitev pritožbe druge tožene stranke Revizija je v tem delu obrazložena glede temelja odgovornosti te tožene stranke in sicer takole: druga toženka meni, da ni izpolnjen pogoj, ki se pri zavarovanju odgovornosti zahteva za njeno aktiviranje, tj. nenadnost dogodka, saj iz izvedenskega mnenja dr. B. izhaja jasno odsotnost elementa nenadnosti pri nastanku "poškodbe". Reviziji je (očitno v zvezi s tem revizijskim razlogom) priložena fotokopija Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti O-80 toženkine pravne prednice Zavarovalne skupnosti T. (s podčrtano besedo "nenadnega" v besedilu 1. odst. 1. člena teh splošnih pogojev). Ta revizijska graja odločitve o temelju odgovornosti druge toženke za tožničino škodo ni utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je navedlo (zadnji odstavek na 3. strani), da je med pravdnima strankama nesporno, da je do poškodbe (!) tožnice prišlo na njenem delovnem mestu in to že prvi dan po premestitvi /na druge delovne naloge/. Ugotovitev, da je šlo pri tožnici za poškodbo (na delu pri prvi toženki) je dejanska ugotovitev. Na podlagi tega in vseh drugih ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje glede temelja odgovornosti druge toženke zapisalo, da ima prva toženka civilno odgovornost zavarovano pri drugi toženki, kar je nesporno (tretji odstavek na 4. strani sodbe) - in da je na tej podlagi podana (tudi njena) odgovornost za obravnavano tožničino škodo.

Druga toženka je s pritožbo sicer izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje, vendar le v smeri, da "je vprašljivo, ali je to delo /namreč tisto, ki ga je opravljala 21.3.1994/ izvor njenih zdravstvenih težav" - in ne v smeri, da ni šlo za poškodbo v smislu pogodbe, na podlagi katere je bila prva toženka pri njej zavarovana za škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov. Za odločitev o temelju odgovornosti druge toženke pa je odločilno, kaj se šteje za poškodbo v smislu zavarovalne pogodbe med njo in prvo toženko. Opozoriti je treba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vsebine te zavarovalne pogodbe - kar ni le ocena obrazložitve sodbe prve stopnje, temveč je predvsem ugotovitev, da med izvedenimi dokazi (četrti odstavek 2. strani sodbe) sodišče prve stopnje ni navedlo Splošnih pogojev O-80 druge toženke. Zato se druga toženka na te splošne pogoje v reviziji ne more sklicevati. Splošni pogoji, na podlagi katerih je sklenjena pogodba (v tem primeru pogodba o zavarovanju pred odgovornostjo), je sicer del vsebine pogodbenega razmerja. Vendar pa na pravilno uporabo pogodbenega materialnega prava sodišče ne more paziti po uradni dolžnosti v enakem smislu, kakor to velja za zakonsko materiano pravo, ki ga sodišče mora poznati. Zaradi avtonomije pogodbene volje (10. člen ZOR) je vsebina pogodbe, ki je sicer tipska (kot na primer pogodba o zavarovanju pred odgovornostjo, 940. in 941. člen ZOR) lahko od primera do primera različna. Pravdna stranka se torej mora sklicevati na pogodbene določbe, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava. To velja že za postopek pred sodiščem prve stopnje, toliko bolj seveda za preskus uporabe materialnega prava v pritožbenem postopku in na revizijski stopnji.

3) Ugoditev tožničini pritožbi Obe toženki grajata odločitev o višini odškodnine. Pri tem iz revizijskih razlogov ne sledi, da bi se ta graja nanašala na višino odškodnine, ki jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje. Izrečno se ukvarjata zgolj z zvišanjem odškodnine na drugi stopnji, ki jo grajata: ker gre za večkratno zvišanje prvotno odmerjene odškodnine; ker je to zvišanje skoraj neobrazloženo (mimogrede: tega očitka ni mogoče šteti za procesni očitek v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP); ker ne more biti odločujoče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v kar petkrat večjem znesku kot na prvi stopnji, samo dejstvo, da je bila tožnica kumulativno pet mesecev v bolniškem staležu; ker le majhno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti ne upravičuje na drugi stopnji prisojene odškodnine.

Pravkar povzeta revizijska graja odmere odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo je utemeljena. Revizijsko stališče, da je prisojena odškodnina previsoka glede na ugotovljeni obseg in intenzivnost obeh ugotovljenih oblik škode, narekuje revizijski preskus tudi v smeri primerjalne presoje te denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR (pri odmeri denarne odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom). Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo nepremoženjsko škodo. To pomeni tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prej omenjenemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Pri tej presoji je revizijsko sodišče ugotovilo, da dejstva - tako tista glede tožničinih telesnih bolečin in nevšečnosti, prestanih med prvotnim (bolniški stalež neposredno po poškodbi) in poznejšim zdravljenjem, kakor ona glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - kakršna so ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, niso narekovala zvišanja odškodnine, prisojene na prvi stopnji, temveč je pravilna uporaba materialnega prava narekovala potrditev te odločitve ob zavrnitvi neutemeljene tožničine pritožbe.

Kar zadeva podlago za odškodnino za telesne bolečine, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica nekaj časa po poškodbi (natrganju dvoglave mišice desne roke) z dne 21.3.1994 nosila odročno opornico, ki je bila odstranjena 2.4.1994; da je prejemala zdravila proti bolečinam in mazila; da je morala s prizadeto roko mirovati, je bila torej manj mobilna, analgetiki pa so zdravju škodljivi; da so bolečne trajale dva do štiri tedne, bile pa so neznatne, če je tožnica mirovala, kar ji je bilo glede na odobreni bolniški stalež od 22.3.1994 do 20.5.1994 v pretežni meri omogočeno; da je bila, zaradi ponavljajoče se prizadetosti, ponovno v bolniškem staležu od 22.5.1994 do 4.7.1994 in od 19.7.1994 do 30.8.1994; da so se bolečine ponavljale redno in ob večjih obremenitvah desnega zgornjega uda, dokler ni dobila primernega dela, kjer ne potrebuje večje moči desne roke. Sodba druge stopnje glede telesnih bolečin nima nobenih dodatnih ugotovitev - ima le posplošeno opredelitev vsega na prvi stopnji ugotovljenega kot "večjih ali manjših bolečin in drugih neprijetnosti", ki da so bile vzrok, da je bila tožnica "kar dobrih pet mesecev v bolniškem staležu", poleg tega pa (pri obrazložitvi podlage za drugo obliko škode) še ugotovitev o "ponavljajočih se bolečinah". Taka dejanska podlaga po prej obrazloženih merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" za to obliko tožnične nepremoženjske škode opravičuje, na pravni podlagi določb 200. in 203. člena ZOR, po presoji revizijskega sodišča le takšno odškodnino, kakršno je prisodilo tožnici sodišče prve stopnje, to je odškodnino v znesku 200.000,00 SIT (od zahtevanih 800.000,00 SIT, l. št. 34 in 39 spisa) - in ne 1,000.000,00 SIT, kakor je odločilo sodišče druge stopnje.

Dejanska podlaga za odločitev o višini pravične denarne odškodnine iz naslova tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, so naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje: trajna posledica obravnavane poškodbe je zmanjšana groba moč roke, ponavljajoče se težave (tudi bolečine) ob ponovnih obremenitvah; tožnica je morala glede na trajne posledice prilagoditi svoj način življenja, saj desnice ne more več obremenjevati tako kot pred dogodkom; boji se, da bi se ji poškodba ponovila in mora zato biti veliko bolj pozorna pri delu z desnico, da roke ne bi obremenjevala preko svojih fizičnih sposobnosti; dobila je drugo primerno delo, kjer ne potrebuje večje moči desne roke; vse to dodatno vpliva na tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče druge stopnje je te ugotovitve zaokrožilo z dodatnimi dejanskimi poudarki: da je tožnica morala prilagoditi svoj način življenja tem posledicam poškodbe; da je treba upoštevati njeno starost 34 let in dejstvo, da gre za desnico, ki jo nujno uporablja tako v službi kakor pri vseh ostalih vsakodnevnih pravilih. Po presoji revizijskega sodišča tako ugotovljene dejanske okoliščine, ki jih je pri višini odškodnine za to obliko škode treba upoštevati, narekujejo presojo (tudi tu na podlagi določb 200. in 203. člena ZOR), da je pravična denarna odškodnina tista, ki jo je prisodilo tožnici sodišče prve stopnje - torej odškodnina 400.000,00 SIT in ne celotni zahtevani 1,000.000,00 SIT, kolikor je tudi iz tega naslova priznalo tožnici sodišče druge stopnje.

Po vsem obrazloženem je bilo potrebno delno ugoditi reviziji obeh toženih strank in sodbo sodišča druge stopnje delno spremeniti, tako da se zavrne tudi tožničina pritožba kot neutemeljena in se tudi v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba prve stopnje. Podlaga te odločitve je določba 1. odstavka 395. člena ZPP - pravilna uporaba materialnega prava na ugotovljena dejstva. V preostalem delu je bilo potrebno - zaradi razlogov, navedenih pod 1) in 2) prejšnje obrazložitve - revizijo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi določbe 393. člena ZPP.

Odločitev o pravdnih stroških na vseh treh stopnjah ima podlago v določbah 1. odstavka 166. člena, 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP. Revizijski stroški tožene stranke, naloženi v plačilo tožnici, so prijavljeni stroški sodnih taks za revizijo in to odmerjeni od zneska, glede katerega je tožena stranka z revizijo uspela.