Po določbi prvega odstavka 68. člena ZUP je vloga, med katere sodi tudi pravno sredstvo - pritožba, vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden izteče rok oziroma če je poslana priporočeno po pošti na dan, ko je tudi dan izteka roka. V konkretnem primeru zadnji dan 8-dnevnega pritožbenega roka se je iztekel 20. 10. 2020. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pritožbo priporočeno na pošti oddal dne 21. 10. 2020, kot je to razvidno iz podatkov na pisemski ovojnici. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (240. člen ZUP).
S pritožbo zoper sklep o izvršbi se uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.
Tožba se zavrne.
1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ kot prepozno zavrgel pritožbo tožnika zoper sklep davčnega organa št. DT 4933-84506/2020-3 z dne 2. 10. 2020, s katerim je bil začet postopek davčne izvršbe dolgovane globe v znesku 250,00 EUR po plačilnem nalogu št. 500000158774-0. Zadevni sklep je bil tožniku vročen 12. 10. 2020, kar je razvidno iz vročilnice št. RV 1283 2850 5 SI. Osemdnevni pritožbeni rok je začel teči 13. 10. 2020, zadnji dan pritožbenega roka pa se je iztekel 20. 10. 2020. Iz podatkov na pisemski ovojnici št. RA 5895 6559 1 SI je razvidno, da je tožnik pritožbo priporočeno na pošti oddal 21. 10. 2020. To pomeni, da je bila vložena prepozno. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo šteti kot prepozno, zato je bila zavržena na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
2.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ, postopa po tem zakonu, med drugim, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (davčni postopek). ZUP pa se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena s tem zakonom. Uporaba določb ZUP je torej subsidiarna. Določitev roka ni v diskreciji davčnega organa, temveč ima podlago v ZDavP-2, ki v drugem odstavku 157. člena določa, da se pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi, in sicer pri davčnem organu, ki ga je izdal. Ker je vprašanje roka za vložitev pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi posebej urejeno z ZDavP-2, ni podlage za zahtevano uporabo določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Toženka navaja določbe ZUP, ki se na podlagi njegove subsidiarne uporabe uporabijo glede začetka, teka in štetja rokov, pa tudi glede pravočasnosti in vročitev, od katerih začne teči rok. Kot izhaja iz spisa predmetne zadeve, v katerem se nahaja kopija vročilnice, je bila vročitev sklepa št. DT 4933‑84506/2020-3 pravilno opravljena 12. 10. 2020. Tožnik je pritožbo zoper zadevni sklep poslal priporočeno po pošti 21. 10. 2020, to je na dan oddaje dokumenta na pošto, kar izhaja iz potrdila o izdani pošiljki RA 5895 6559 1 SI. Tožnik je torej rok zamudil in je prvostopenjski organ upravičeno izdal sklep o zavrženju. ZUP v 2. točki 144. člena določa, da lahko organ v skrajšanem ugotovitvenem postopku, v katerem je tudi bil izdan izpodbijani sklep, o zadevi odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oz. pravnih koristi. Tožnik pa niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo. Z izpodbijanim sklepom se ne opravlja postopka davčne izvršbe, temveč je bila zavržena prepozno vložena pritožba, podana zoper sklep o davčni izvršbi z dne 2. 10. 2020, zaradi česar se drugostopenjski organ ni spuščal v presojo pritožbenih navedb, ki se smiselno nanašajo na sam postopek davčne izvršbe. Glede na navedeno je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep.
3.Tožnik v tožbi ugovarja, da so mu bile kršene pravice iz 2., 3., 3a., 8., 14., 15., 16., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 125., 127. in 153. člena Ustave RS. Prav tako so bile kršene določbe Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakona o pravdnem postopku (ZPP), 6., 7., 13., ter 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), Splošna deklaracija človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. V nadaljevanju tudi navede vsebino posameznih členov. Meni, da ni bil izveden pošten postopek, zaradi česar je davčna izvršba neutemeljena. Toženka ni določila roka za pritožbo v skladu z ZUP, ki določa 15-dnevni rok. Določitev 8‑dnevnega roka pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov. Iz tega izhaja, da mu niso bile dane vse možnosti, potrebne za obrambo. Toženka je dolžna vsebinsko presojati njegovo pritožbo, ne pa jo zavrniti z utemeljitvijo, da je ta prepozna. V postopku mu ni bila dana možnost, da bi bil kot stranka postopka zaslišan po 9. členu ZUP, kar pomeni kršitev 9. člena ZUP. Toženka mora pri izvršbi upoštevati tudi 160. člen ZDavP-2, ki omejuje davčno izvršbo. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in se vsebinsko presoja njegovo pritožbo.
4.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
5.Tožnik je vložil še dve pripravljalni vlogi, v katerih prereka navedbe toženke in vztraja, da postopek ni bil pošten.
6.Toženka v odgovoru ponavlja, da je bil izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, za katerega ZUP v 2. točki prvega odstavka 144. člena določa, da lahko organ v takšnem postopku o zadevi odloči takoj, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oz. pravnih koristi. Razlogi za razpis ustne obravnave niso podani.
7.Tožba ni utemeljena.
8.ZDavP-2 v drugem odstavku 157. člena določa, da se lahko pritožbo zoper sklep o izvršbi vloži v osmih dneh od vročitve sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep o izvršbi. 240. člen ZUP, ki se uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2, določa, da organ prve stopnje ob prejemu pritožbe najprej preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba. Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Po določbi prvega odstavka 68. člena ZUP je vloga, med katere sodi tudi pravno sredstvo - pritožba, vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme preden izteče rok oziroma če je poslana priporočeno po pošti na dan, ko je tudi dan izteka roka.
9.Za presojo v predmetnem sporu je odločilna okoliščina, ali je tožnik podal zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4933-84506/2020-3 z dne 2. 10. 2020 pravočasno pritožbo. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da je bila pritožba vložena prepozno, kar pravzaprav niti ni sporno. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bil navedeni sklep o davčni izvršbi tožniku vročen 12. 10. 2020, kot je razvidno iz vročilnice št. RV 1283 2850 5 SI. 8-dnevni pritožbeni rok je začel teči naslednji dan (drugi odstavek 100. člena ZUP), to je 13. 10. 2020. Zadnji dan 8-dnevnega pritožbenega roka pa se je iztekel 20. 10. 2020. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pritožbo priporočeno na pošti oddal dne 21. 10. 2020, kot je to razvidno iz podatkov na pisemski ovojnici št. RA 5895 6559 1 SI. Glede na navedeno je tega dne vložena pritožba po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (240. člen ZUP).
10.Med strankama sicer niti ni sporno, da je bila pritožba vložena prepozno, saj tožnik v tožbi temu niti ne oporeka. Na drugačno odločitev pa tudi ne morejo vplivati njegovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. V tožbi namreč zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih ni mogoče aplicirati na obravnavani primer. Ob tem sodišče dodaja, da v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.
11.V zvezi s tožbenimi ugovori glede zaslišanja tožnika in izvedbe ustne obravnave sodišče v celoti sledi obrazložitvi iz toženkine odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in se nanjo tudi sklicuje.
12.Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo kot neutemeljeno.
13.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).
14.Tožnik povrnitve stroškov postopka ni zahteval.