Jedro

Obseg in višino škode sta sodišči ugotovili na način, ki je določen v ZPP (presoja vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj - 8. člen ZPP). Revizijsko vztrajanje tožene stranke, da je bila škoda vsekakor manjša, kot pa je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, posega v to dokazno oceno, kar pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni več dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji je dolžna tožena stranka plačati 264.013,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 13.2.1993 dalje do plačila in ji povrniti 112.507,50 SIT stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od 15.11.1996 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je ves čas postopka uveljavljala, da je bil zavarovanec tožeče stranke premalo pozoren na cesto pred seboj. Njegova hitrost ni bila prilagojena razmeram na cesti. Zaradi prevelike hitrosti vozila ni mogel pravočasno zaustaviti. Sodišče tudi ni upoštevalo mnenja izvedenca, da se vsa popravila avtomobila zavarovanca tožeče stranke ne nanašajo na škodni dogodek, v katerem je bila udeležena tožena stranka. Pri oceni izvedenih dokazov sodišče ni upoštevalo dejstva, da je policist, ki je obravnaval prometno nezgodo, sosed zavarovanca tožeče stranke, izpovedbo cenilca pa je obravnavalo premalo kritično. Zaradi takega postopanja sodišča tožena stranka šteje, da je podana bistvena kršitev postopka, ki je imela za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija formalno opredeljeno sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne pove, kakšno kršitev postopka naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo. Ob pomanjkanju konkretizacije zatrjevane kršitve je revizijsko sodišče preverilo, ali je podana po uradni dolžnosti upoštevana (386. člen ZPP) bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ob tem ugotovilo, da v pravdi taka kršitev ni bila storjena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga lahko pravdna stranka vloži le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali/in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (385. člen ZPP). Vsebina revizije in njenih razlogov pa posledično narekuje meje preizkusa izpodbijane sodbe (386. člen ZPP). Iz obravnavane revizije izhaja, da naj bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker ni upoštevalo, da je bil zavarovanec tožene stranke pri vožnji premalo pozoren in da ni vozil s prilagojeno hitrostjo, pri ugotavljanju višine škode pa je v preveliki meri sledilo izpovedbam v postopku zaslišanih prič. S temi revizijskimi trditvami pa tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (385. člen ZPP). Tekom celotnega postopka je tožena stranka res zatrjevala, da je bil zavarovanec tožene stranke pri vožnji premalo previden in da je vozil z neprilagojeno hitrostjo, vendar pa obstoja teh dveh dejstev ni uspela dokazati. Obe sodišči sta po izvedenem dokaznem postopku celo ugotovili, da zavarovancu tožeče stranke ni mogoče očitati prav nobene nepravilnosti, hitrost njegovega vozila pa je bila po ugotovitvah sodišč precej manjša od dovoljene. Tudi obseg in višino škode sta sodišči ugotovili na način, ki je določen v ZPP (presoja vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj - 8. člen ZPP). Revizijsko vztrajanje tožene stranke, da je bila škoda vsekakor manjša, kot pa je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, posega v to dokazno oceno, kar pa, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni več dovoljeno.

Ob upoštevanju ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo izključno zaradi ravnanja tožene stranke, je brez dvoma materialnopravno pravilna odločitev sodišča, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v pretežni meri (razen glede plačila zamudnih obresti za čas od 1.12.1992 do 12.2.1993) utemeljen.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).