Jedro

Z začasno odredbo se začasno uredijo pravice, obveznosti in pravne koristi, ki imajo podlago v materialnih predpisih. Če pa je predmet upravnega spora vprašanje lastnosti stranke v postopku, tega vprašanja že po naravi stvari ni mogoče urediti začasno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 707/2004-6 z dne 19. 5. 2004.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se tožeči stranki do pravnomočne odločitve v upravnem sporu prizna status stranke v zadevi rednega letnega javnega razpisa za financiranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa za leto 2003. V obrazložitvi sklepa sodišče navaja, da je tožeča stranka dne 6.4.2004 vložila tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 25.2.2004, s katerim je ta zavrnila njeno zahtevo za priznanje lastnosti stranke v postopku v zadevi navedenega javnega razpisa ter dne 13.5.2004 vložila še zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se ji do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu prizna lastnost stranke v postopku v tej zadevi. Predmet upravnega spora je torej procesno vprašanje o priznanju lastnosti stranke. Ker je po upravnosodni praksi možno varstvo v upravnem sporu tudi zaradi takšne procesne odločitve, je sporno pravno razmerje izkazano. Ni pa po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka verjetno izkazala hujših škodljivih posledic, zaradi preprečitve katerih bi bilo potrebno izdati zahtevano začasno odredbo. Tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka pravno priznane škode, ki bi jo utrpela, če bi bila glede na materialno pravno ureditev lahko uspešna pri uveljavljanju svojih pravic in pravnih interesov. Kolikor se sklicuje na tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev javnega razpisa za financiranje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa za leto 2003, sodišče ugotavlja, da je ta tožba pravnomočno zavržena s sklepom tega sodišča, št. U 183/2004 z dne 9.2.2004. Potrebe za izdajo začasne odredbe tudi ne more utemeljevati že s samo vložitvijo tožbe, o kateri bo sodišče odločalo pozneje, niti s tem, da je sama sodelovala na razpisu, saj odločitev tožene stranke o tej njeni vlogi, ni predmet tega upravnega spora. Prav tako ne more izvedbe javnega razpisa opredeliti kot škode, ki bi že lahko bila pravno relevantna. Zakon o medijih (ZMed, Uradni list RS, št. 35/01) je Ustavno sodišče Republike Slovenije sicer razveljavilo v tistih določbah, ki so predstavljale podlago za zagotovitev sredstev tudi za sporni javni razpis, vendar pa je učinkovanje razveljavitve zadržalo za sedem mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U -I-106/01-27 z dne 5.2.2004, objavljana v Uradnem listu RS, št. 16/04 z dne 20.2.2004). Glede na to, tožeča stranka za razpis namenjenih sredstev ne more šteti kot svoja oziroma jih opredeljevati kot svojo materialno škodo, kar naj bi opravičevalo izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu. Navaja, da je Ustavno sodišče RS sicer res zadržalo učinkovanje razveljavljenih določb ZMed za sedem mesecev od objave odločbe, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka, sredstev namenjenih za razpis, ne more šteti za svojo materialno škodo, kolikor bi bila ta sredstva porabljena za javni razpis. Ustavno sodišče je namreč v točki 20 obrazložitve odločbe navedlo, da se zaradi razveljavitve 1. in 2. odstavka 82. člena ZMed ter Pravilnika o merilih za financiranje programskih vsebin radijskih ali televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega pomena, te določbe ne morejo več uporabljati za razmerja, če do dneva razveljavitve o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V nasprotju s tem, pa tožena stranka pri izvedbi razpisa za leto 2003 uporablja razveljavljene določbe ZMed, ki se nanašajo na financiranje javnega razpisa in razveljavljene določbe Pravilnika, čeprav razpis do dneva razveljavitve ni bil pravnomočno zaključen. Tako ravnanje tožene stranke je protipravno. Sredstva, porabljena za javni razpis, bi z morebitno realizacijo javnega razpisa nedvomno predstavljala materialno škodo tožeče stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in izda zahtevano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) se z začasno odredbo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Značilnost začasne odredbe po navedeni določbi je vezanost na sporno pravno razmerje. Namen začasne odredbe je namreč začasna ureditev pravnega razmerja, ki je predmet upravnega spora. V obravnavanem primeru je začasna odredba, ki jo zahteva tožeča stranka, sicer vezana na sporno pravno razmerje. Vendar pa se po presoji pritožbenega sodišča z začasno odredbo začasno uredijo pravice, obveznosti in pravne koristi, ki imajo podlago v materialnih predpisih. Če pa je, tako kot v tem primeru, predmet upravnega spora vprašanje lastnosti stranke v postopku, tega vprašanja že po naravi stvari ni mogoče urediti začasno.

Glede na navedeno na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bo z morebitno realizacijo javnega razpisa tožeči stranki nastala materialna škoda.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.