Jedro

Za tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice poti na podlagi priposestvovanja ni bistveno, ali ima lastnik gospodujočega zemljišča še kakšno drugo možnost dostopa na svojo parcelo izven zatrjevane trase stvarne služnosti. Zato so pravno neodločilne pritožbene navedbe, ki grajajo izpoved zaslišanih prič o tem, da toženka drugega dostopa do svoje nepremičnine nima.

Izrek

I. Pritožba s 1. 10. 2017 in dopolnitev pritožbe z 10. 10. 2017, kolikor se nanašata na D. D. in G. D., ter dopolnitev pritožbe z 12. 11. 2017 se zavržejo.

II. Pritožba tožnice se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ter ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, parc. št. 73, k. o. ..., sedaj v lasti toženke, obstoji na služečih nepremičninah, parc. št. 70/2 in 71, v lasti tožnice, služnost hoje in vožnje s kmetijskimi stroji za kmetijske namene po obstoječi kolovozni poti, širine 2,1 do 2,4 m, ki poteka od javne poti parc. št. 4975 ob jugovzhodni strani parc. 70/2 do meje s parc. 71, nato zavije nekoliko proti severu in se nadaljuje v smeri severovzhoda do meje s parcelo 73, vse k. o. ..., tako da je izvoz trase na parc. 73 od tromeje parcel 71, 73 in 85 oddaljen 20 m. Posledično je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na prenehanje vznemirjanj lastninske pravice na nepremičninah 70/2 in 71, k. o. ..., ter opustitev vožnje s kmetijskimi stroji, vozili ter hojo po nepremičnini. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.458,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se v treh ločenih vlogah pritožujejo tožnica, D. D. in G. D. Izpostavljajo, da so priče toženke lažno pričale, da je edini dostop do toženkine parcele čez parceli tožnice 70/2 in 71, k. o. ... S tem so storile kaznivo dejanje podajanja neresničnih izjav, na kar je tožnica sodišče opozorila. Po podatkih zemljiške knjige na njenih parcelah ni služnostne poti. Pritožniki vztrajajo pri prenehanju vznemirjanja lastninske pravice, zahtevajo povračilo stroškov izvršbe v višini 859,82 EUR, povračilo stroškov sklepa I K 28494/2013 v višini 1.154,47 EUR in plačilo odškodnine od prič J. R. in A. F., od vsakega po 500,00 EUR, zaradi žaljivih izjav. Opozarjajo tudi na neverodostojno izpoved A. F., da so se po tej poti vozili njegovi pradedje s traktorji, saj takrat traktorjev še ni bilo. Zahtevajo povračilo stroškov postopka in opozarjajo, da bodo v primeru nepravične rešitve spora vložili pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice.

3. Pritožbi D. D. in G. D. nista dovoljeni, pritožba tožnice ni utemeljena, dopolnitev pritožbe z 12. 11. 2017 pa je prepozna.

4. Ker pritožnika D. D. in G. D., ki sta kot vložnika pritožbe napisana in podpisana na pritožbah s 1. 10. 2017 in 10. 10. 2017, nista pravdni stranki, je sodišče njuno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. v zvezi s tretjim odstavkom 343. člena ZPP). Sodišče je zavrglo tudi dopolnitev pritožbe tožnice z 12. 11. 2017, saj je bila vložena po izteku pritožbenega roka in zato prepozna (1. točka 365. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z uradoma upoštevnimi procesnimi kršitvami iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, je brez notranjih nasprotij ali nejasnosti ter podrobno argumentirana, sodišče pa je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo določilo 154. člena ZTLR.

6. Za tožbo na ugotovitev obstoja služnostne pravice poti na podlagi priposestvovanja ni bistveno, ali ima lastnik gospodujočega zemljišča še kakšno drugo možnost dostopa na svojo parcelo izven zatrjevane trase stvarne služnosti. Zato so pravno neodločilne pritožbene navedbe, ki grajajo izpoved zaslišanih prič o tem, da toženka drugega dostopa do svoje nepremičnine nima. Ker stvarna služnost na podlagi priposestvovanja nastane že po samem zakonu, tožnica pa ugotovitvam o izvrševanju voženj v trajanju priposestvovalne dobe ne oporeka, je odločitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do priposestvovanja stvarne služnosti hoje in voženj s kmetijskimi stroji za kmetijske namene, pravilna.

7. Pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje je povsem pavšalna. Edini konkreten očitek se nanaša na izpoved priče A. F., ki naj bi bil zaradi izjave, da so se tam vozili že njegovi pradedje s traktorji, neverodostojen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne izjave A. F., ob zaslišanju star 88 let, ni podal, navedel je zgolj, da se je toženka oziroma pred njo njena mama do svojega zemljišča vozila po sedaj sporni poti, ne da bi ji kdo branil, vožnje pa so bile opravljene s traktorjem, še pred tem pa s konjem. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče ovrednotilo hkrati z drugimi izvedenimi dokazi in ji v celoti poklonilo vero. Pritožbene trditve takšnega dokaznega zaključka ne morejo omajati.

8. Sodišče prve stopnje je že opozorilo tožnico, da bo morala zahtevke na povrnitev stroškov v kazenski zadevi I K 28494/2013 v znesku 1.154,47 EUR, zahtevke zoper J. R. in A. F. zaradi zatrjevanih žalitev v višini 500,00 EUR za vsakega in morebitne druge zahtevke uveljavljati z ustreznimi tožbami ali predlogi v pravdnem oziroma kazenskem postopku in ne morejo biti predmet odločanja v konkretni pravdni zadevi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je odločitev o kaznovanju priče ali drugih udeležencev postopka v izključni domeni sodišča in ne posamezne stranke, zato ta od sodišča kaznovanja ne more zahtevati.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice (v obsegu, kolikor je ta pravočasna) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Prepozno dopolnitev pritožbe in pritožbi, vloženi v imenu G. D. in D. D., pa je sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).