Jedro

Odvetnik tožnika je 10. 10. 2022 vedel, da je v naslovni zadevi razpisan narok za 11. 10. 2022 ob 10.30 uri, da je imel ob 12.00 uri drug narok na drugem sodišču in da bo narok v upravnem sporu izveden po tolmaču, kjer bo na naroku tožnik zaslišan. Predvsem dejstvo, da se naroka odvetnik v tem upravnem sporu ni udeležil zato, ker je šel na naroku v drugi zadevi, po oceni sodišča ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj ta razlog ni bil niti nenaden niti predvidljiv.

Pravilna je presoja toženke, da je tožnik begosumen v bistvenem z obrazložitvijo, da je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme, da je bil tožnik namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država, upoštevajoč, da v Sloveniji sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožnika, prejet dne 12. 10. 2022 ob 8.52, se zavrne.

II. Tožba se zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in v območju Centra za tujce v Postojni od 29. 9. 2022 od 12:30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 29. 12. 2022 od 12:30 ure ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 23. 9. 2022 ob 12:12 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo, in sicer peš po gozdu v večji skupini oseb. Celo pot si je pomagal z navigacijo. Ko so prestopili mejo, so v gozdu počivali nekaj ur. Ko so se odpravili naprej, jih je prijela policija. Tožnik je na policijski postaji podal namero za mednarodno zaščito. Toženka je povzela, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi ekonomskih razlogov, s ciljno državo Italijo.

3. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito in je 27. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, s čimer je odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito. Iz depeše Policijske postaje Cerknica št. 2253-59/2022/24 (3E6918-66) z 28. 9. 2022 izhaja, da je tožnik, ko je zapustil azilni dom, odšel na železniško postajo v Ljubljani ter se z vlakom odpeljal v smeri Sežane in bil prijet na železniški postaji Logatec, kjer je podal ponovno namero za mednarodno zaščito. Tudi tokrat je kot ciljno državo navedel Italijo ter ponovil, da je iz države odšel iz ekonomskih razlogov. Ker je prosilec ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je policija z njim zopet izvedla predhodni postopek, v okviru katerega ga je ponovno seznanila tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave.

4. Toženka je povzela, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi dne 29. 9. 2022 (v nadaljevanju prošnja), povedal, da je Indijo zapustil 31. 8. 2022, preko Bahrajna in Turčije odšel v Srbijo, kjer je bil približno deset dni, preko Hrvaške je prišel do Slovenije. Tožnik je v prošnji navedel, da je njegov ciljna država Italija, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji, da mu je potni list vzel tihotapec v Srbiji, da je Indijo zapustil zaradi izključno ekonomskih razlogov, ker v Indiji ni našel službe.

5. Toženka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep. Povzela je tožnika, da ni vedel, da azilnega doma ne bi smel zapustiti, da je bil, ko je iz azilnega doma odšel, namenjen v Italijo, saj je tam želel najti zaposlitev in potrdil, da se je tja odpravil z vlakom. Toženka je povzela tožnika, da na policijski postaji ni dobro razumel, kar so mu v zvezi s samovoljno zapustitvijo razlagali. Ko je bil vprašan, če je na policijski postaji razumel tolmača, je tožnik odgovoril pritrdilno ter dodal, da mu je tolmač rekel, naj ostanejo v azilnem domu, ni pa rekel, da ga ne smejo zapustiti. Toženka je povzela, da tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, če ga ne bi prijela policija, ampak bi odšel v Italijo.

6. Po zaključenem razgovoru je uradna oseba prosilcu ustno naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a ZMZ-1, in sicer zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, saj je predhodno že poskusil samovoljno zapustiti Slovenijo. Tožnik je povedal, da je vse v postopku razumel. 7. Toženka je obrazložila, da je nedvomno mogoče zaključiti, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, ki jo je tudi sam izrecno navedel kot ciljno državo. Da je bil po samovoljni zapustitvi azilnega doma namenjen v Italijo, je priznal že na policijski postaji Cerknica, ki ga je obravnavala po tem, ko so ga našli na vlaku. Povzela je izjavo tožnika v razgovoru, s katerim mu je bila naznanjena omejitev gibanja, da je bil njegov cilj po odhodu iz azilnega doma Italija, saj si je želel tam najti zaposlitev, kar po mnenju toženke nakazuje na njegovo zavestno in namerno odločitev, da je želel zapustiti ozemlje Slovenije. Tožnik je zgolj po štirih dneh, ko je bil po prvem prihodu v Slovenijo pripeljan v sprejemne prostore azilnega doma, le-te samovoljno zapustil in v skupini več drugih tujcev z vlakom zapustil Ljubljano s ciljem v Italiji, pri čemer slednjega v postopku niti ni poskušal prikriti. Toženka je izpostavila, da je bil tožnik že na policijski postaji Podlehnik seznanjen z dejstvom, da bo, v kolikor bo samovoljno zapustil prostore azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, obravnavan po Zakonu o tujcih. Omenjeni pouk je bil prosilcu predan v njemu razumljivem jeziku, kar tudi izhaja iz registracijskega lista policijske postaje, ki ga je prosilec podpisal, v postopku na policijski postaji je bil prisoten tudi tolmač, ki je prosilcu prevajal v pandžabi. Toženka je poudarila, da je tožnik priznal, da je bil o omenjenem podučen že s strani policije. Toženka je še izpostavila, da mu je prevajalec, za katerega je tožnik zatrdil, da ga je razumel, po njegovih lastnih besedah povedal, da mora ostati v azilnem domu. Tožniku so bile posledice samovoljne zapustitve torej očitno predočene, pa vendar je sprejemne prostore samovoljno zapustil še pred podajo prošnje. Glede na navedeno ter ob hkratnem upoštevanju prosilčeve izjave, da v primeru, da ga policija v Sloveniji ne bi prijela, namere za mednarodno zaščito tukaj sploh ne bi podal, temveč bi odšel v Italijo, je toženka zaključila, da je tožnik begosumna oseba. Toženka meni, da je bil tožnikov namen, od prijetja s strani policije dalje, samovoljno zapustiti Slovenijo, da bi dosegel svojo ciljno državo, Italijo, kar po mnenju toženke v konkretnem primeru nedvomno nakazuje na znatno nevarnost pobega. Toženka je obrazložila, da glede na to, da je tožnik že zapustil sprejemne prostore azilnega doma, kljub temu, da je bil očitno jasno seznanjen s posledicami le-tega ter ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je njegova ciljna država Italija, kamor je tudi bil namenjen z vlakom, toženka sklepa, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec zopet poskušal ponovno samovoljno zapustiti azilni dom. Takšen sklep pa le še dodatno podkrepi dejstvo, da tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji sploh ne bi zaprosil, če ga policija ne bi našla. Slednje pa nedvomno izkazuje, da je prosilec namero podal zgolj, da ne bi bil obravnavan po Zakonu o tujcih, ter posledično tudi zlorabo azilnega postopka. Toženka je poudarila, da bi ji s tem, ko bi tožnik ponovno samovoljno zapustil azilni dom, onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, zaradi česar je v konkretnem primeru potreben ukrep omejitve gibanja. S tožnikom je namreč treba v postopku za pridobitev mednarodne zaščite opraviti še osebni razgovor. Toženka povzame tožnika, ki sicer trdi, da je iz Indije odšel zaradi slabih ekonomskih razlogov, saj tam ni našel redne zaposlitve, vendar pa je potrebno v nadaljnjem postopku ugotoviti, ali so ti razlogi morebiti posledica delovanja tretjih akterjev, ki bi zoper njega namerno usmerili kakršnekoli ukrepe, ki bi imeli škodljive posledice ter vplivali na njegovo ekonomsko eksistenco in morebiti tako kršili tudi njegove pravice, še posebej iz vidika dostopa do trga dela. Gre za relevantne okoliščine, ki jih mora tožnik v postopku podrobneje pojasniti, saj izjemne okoliščine, da osebni razgovor ne bi bil potreben, v konkretnem primeru niso podane in brez osebnega razgovora niti ni mogoče izdati vsebinske odločitve. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabimi ekonomskimi pogoji v izvorni državi, ki pa so lahko posledica diskriminatornega ravnanja, zato je treba njegove navedbe na osebnem razgovoru bolj podrobno razjasniti.

8. Toženka meni, da je utemeljena verjetnost, da bo tožnik ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil, preden bo z njim izveden osebni razgovor in ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev. Tožnik je enkrat že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se z vlakom namenil v Italijo, njegova dejanja in izjave pa nakazujejo na to, da je nameraval oditi naprej v Italijo, ki je njegova ciljna država in v Sloveniji sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Toženka se sklicuje še na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie z dne 14. 9. 2017, v kateri je zavzelo stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilca.

9. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrstni ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka izpostavlja, da že iz ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da jih ne sme in da je njegova ciljna država Italija izhaja, da milejši ukrep ne bi zadoščal in zato tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje centra za tujce.

_Povzetek tožnikovih navedb_

10. Tožnik izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

11. Tožnik navaja, da mu grozi, da mu bo več mesecev odvzeta prostost, saj pripor največkrat traja od 30 do 90 dni, koliko traja tudi večina odvzemov prostosti v azilnih postopkih. Tožnik poudarja, da je odvzem prostosti v Centru za tujce primerljiv z zaporno kaznijo oz. priporom, zato meni, da je upravičeno pričakovati, da bo tudi argumentacija toženke vsaj na taki ravni kot obrazložitve sklepov o priporu, ki jih poznamo iz kazenskega prava. Podobno stroga pa mora biti tudi sodna presoja. Gre namreč za povsem primerljive situacije. V konkretnem primeru je tožnik namreč nastanjen v Center za tujce v Postojni. Takšen ukrep za tožnika pomeni, da mora skupaj z drugimi osebami, ki niso vsi prosilci za mednarodno zaščito, prebivati v manjši sobi zgornjega nadstropja Centra za tujce. V prostor, v katerem je tožnik nastanjen, je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, seveda ob spremstvu tam prisotnih policistov. Tožnik se lahko giblje zgolj v oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen, poleg tega pa tudi nadzorovan z video kamerami. Med nastanitvenimi oddelki centra oziroma drugimi prostori ni prostega prehajanja, temveč samo ob spremstvu policistov. Tako, tudi, ko gre tožnik na obrok v jedilnico, ki se nahaja v spodnjem nadstropju, to poteka pod nadzorom policije. Prebivanje v centru je organizirano po umiku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora prosilec držati (tako tudi v 5. členu Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije; v nadaljevanju Pravilnik). Na dan ima dovoljeni le dve uri rekreacije na prostem, ki pa poteka ob stalnem nadzoru policistov. Izhod iz centra za tujce ni dovoljen. V času bivanja mu ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le trenirko in natikače, ki jih prejme v Centru za tujce (prim. 20. člen Pravilnika). Če želi, lahko zaprosi za brivski pribor, vendar mora tega takoj, ko ga odrabi, vrniti (prim. 9., 10. in 22. člen Pravilnika). Tožnik lahko prejme obiske le po strogo določenem urniku, ti pa potekajo v za to namenjeni sobi, v kateri so nastavljene kamere, preko katerih poteka nadzor policistov. Obiski so časovno omejeni na 30 minut (prim. 26. člen Pravilnika). Glede na pravilnik policija tujcu odvzame tudi dokumente in prtljago tako, pri sebi pa lahko obdrži le v pravilniku navedene osebne predmete. Nadalje, pravilnik določa pregledovanje pošiljk naslovljenih na tujca itd.).

12. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje na sodno prakso, relevantno za njegov primer in navaja: sodba Al Chodor je bila izdana leto dni po sodbi Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Tožnik povzema, da je Sodišče EU v sodbi C 528/15, z dne 15. 3. 2016 v zadevi Al Chodor razsodilo: »_Člen 2(n) v povezavi s členom 28(2) uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, je treba razlagati tako, da državam članicam nalagata, da morajo v splošno zavezujoči določbi določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. Če take določbe ni, člena 28(2) te uredbe ni mogoče uporabiti._“ Iz obrazložitve odločbe Evropskega sodišča izhaja, da morajo biti omejitve vnaprej določene, jasno opredeljene z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva. Iz 40. tč. sodbe EU št. C 528/15 izhaja, da pomeni pridržanje prosilca resen poseg v njegovo pravico do svobode, določeno spoštovanje strogih jamstev, in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem.

13. Tožnik navaja, da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi (npr. omejitev gibanja na območje azilnega doma). Utemeljitev toženke zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje azilnega doma (milejši ukrep) je namreč pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za prosilca za azil. 14. Tožnik še navaja, da v zvezi z nevarnostjo pobega tožnika meni, da v ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po katerih bi lahko toženka presojala, ali je nevarnost pobega v konkretnem primeru dejansko podana. V 31. točki 2. člena ZMZ-1 je sicer pojasnjeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, vendar je ta definicija preveč ohlapna, ker ni navedeno konkretno, katere so tiste okoliščine. Vrhovno sodišče RS se je v svojih sodbah (npr. X Ips 1/2019 in X Ips 11/2019) že opredelilo, da je že na podlagi jezikovne razlage mogoče sklepati, da zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-2 ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Vrhovno sodišče RS je sicer v predhodno navedenih sodbah tako tolmačenje podalo pri omejitvah gibanja na podlagi Uredbe Dublin III, vendar gre za primerljivo zadevo. V ZMZ-1 morajo biti določeni kriteriji, po katerih je mogoče odločati, ali je pri določenemu prosilcu podana nevarnost pobega. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 1/2019 navedlo, da tudi eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako, da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Načelo jasnosti in določnosti predpisov med drugim zahteva, da so pravne norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter, da nedvoumno in dovolj določno opredeljuje pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo. V obrazložitvi iste sodbe je Vrhovno sodišče RS tudi navedlo, da bi se zakonodajalec ob takem zakonskem izhodišču moral ustrezno odzvati in v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.

15. Tožnik meni, da ni pravne podlage za omejevanje gibanja, toženka pa je prehitro zaključila, da upravičeno dvomi v navedbe tožnika, da je sprejemne prostore zapustil zgolj zato, ker ni ničesar vedel o postopku glede azilnega doma. Tožnik navaja, da je izredno pomembno dejstvo je, da je bil prevajalec prisoten šele ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in zato tožnik do tega trenutka ni mogel razumeti postopkov in pravil. Vsa opozorila (če so bila), so bila tožniku podana v njemu nerazumnem jeziku. Glede na vse navedeno tožnik meni, da toženka ni imela podlage za izrek ukrepa omejitve gibanja in ga je treba odpraviti.

16. Tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Navaja, da je v tožbi izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave RS ter prvi odstavek in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa Upravnega sodišča in sicer sodba in sklep I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015 .

_Povzetek navedb toženke_

17. Toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu kot zakonitem in pravilnem ter prereka vse navedbe tožnika.

**K I. točki izreka**

18. Tožnikov pooblaščenec v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prejelo po elektronski pošti 12. 10. 2022 ob 8.52 (v nadaljevanju predlog VPS), navaja, da ga 11. 10. 2022 upravičeno ni bilo na naroku, saj je bil narok razpisan ob 10.30, ker pa se je predhodni narok v razpravni dvorani zavlekel, je bil predmetni narok opravljen šele ob 11.30 uri. Navaja, da je imel ob 12.00 uri odvetnik razpisan kazenski narok na Okrajnem sodišču v Ljubljani, zato se naroka v obravnavani zadevi ni udeležil, prav tako pa mu v tako kratkem času ni uspelo dobiti substituta, ne za upravno kot tudi ne za kazensko zadevo. Sodišču posreduje vlogo in naproša, da ponovno razpiše narok in ga opravi s pooblaščencem tožnika.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.

19. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo in razveljavi vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude (drugi odstavek 116. člena ZPP).

20. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da razlogi za vrnitev v prejšnje stanje res niso zgolj tisti, ki pomenijo višjo silo, temveč se upravičenost ali neupravičenost zamude presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje1. Vrnitev v prejšnje stanje načeloma preprečuje vsaka oblika krivde, naklep in velika ali majhna malomarnost, zamuda torej ni upravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje pričakovali. V sodni praksi je pri tem pogosto naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki je razumsko pomenil oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje, vzrok bo opravičljiv, če ga tožeča stranka ni zakrivila s svojim vedenjem, oziroma, če se lahko pripišejo naključju, ki se je pripetilo stranki.2 Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoče, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (torej ne krivda) ni mogla niti predvideti niti preprečiti.

21. V konkretnem primeru tožnikov pooblaščenec predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljuje s tem, da je imel razpisan drug narok na Okrajnem sodišču v Ljubljani ob 12.00 uri, da v tako kratkem času ni mogel dobiti substituta in da se je narok v konkretni zadevi začel šele ob 11.30 uri, namesto ob 10.30 uri, kot je bil razpisan.

22. Ni sporno, da je bil narok v I U 1350/2022 razpisan ob 10.30 uri, da se je začel ob 11.30 uri. Sodišče šteje za dokazano, da je odvetnik tožnika imel narok v IV K 1189/2022 na Okrajnem sodišču v Ljubljani istega dne ob 12.00 uri.

23. Vendar pa dejstvo, da je imel tožnikov odvetnik razpisan narok v drugi zadevi ob 12.00 uri na drugem sodišču in da ni uspel dobiti substituta v tako kratkem času, v konkretnem primeru ni dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti (torej ne krivda) ne mogla niti predvideti niti preprečiti.

24. Iz zapisnika IV K 1189/2022 Okrajnega sodišča v Ljubljani namreč izhaja, da je bil tožnikov odvetnik dne 8. 9. 2022 obveščen, da je nov narok v tej kazenski zadevi 11. 10. 2022 ob 12.00 uri. Iz sodnega spisa naslovnega sodišča I U 1350/2022-6 je razvidno, da je odvetnik prejel vabilo na narok v tem upravnem sporu 10. 10. 2022 ob 13.22 uri. Odvetnik bi moral po presoji sodišča, glede na to, da gre v tem upravnem sporu za nujno zadevo z izjemno kratkim rokom za odločitev, po presoji sodišča, ko je zvedel, da ima na isti dan dva naroka, zagotoviti ustreznega substituta (torej od 10. 10. 2022 ob 13.22 ure dalje) ali sodišče predhodno obvestiti, da ima še en narok in predlagati preložitev naroka. Presoja odvetnika, da bi bil v primeru, da bi se narok v tem upravnem sporu začet ob 10.30, končanl tako hitro, da bi lahko bil prisoten tudi na naroku ob 12.00 uri na kazenskem, je namreč vsaj glede na to, da je bil seznanjen, da bo narok opravljen s tolmačem ter da bo njegova stranka zaslišana, seveda njegova. Ni pa utemeljen razlog za zamudo procesnega dejanja, ki je posledica njegove (nepravilne) presoje. To, da je imel odvetnik razpisan drug narok v kazenski zadevi, torej ni opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker ni vzrok, ki ga odvetnik ne bi zakrivil s svojim vedenjem, oziroma se ne more pripisati naključju, ki se je pripetilo stranki. Razpisan drug narok v kazenski zadevi namreč po presoji sodišča ni dogodek resnejše narave, ki bi razumsko pomenil oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje in ne gre za ravnanje, ki ga stranka ne bi zakrivila s svojim vedenjem.

25. Neutemeljen je tudi argument odvetnika, da v tako kratkem času ni uspel dobiti substituta, ne za upravno kot tudi ne za kazensko zadevo. Vabilo za narok v upravnem sporu je bilo odvetniku vročeno 10. 10. 2022 ob 13:22 in je imel po presoji sodišča dovolj časa do 11. 10. 2022 do 10.30 ure, glede na to, da je bil seznanjen, da gre za nujno zadevo, da bi dobil zamenjavo za zastopanje tožnika, če bi presodil, da jo potrebuje. Sodišče na tem mestu opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v sklepu Up 184/98 z dne 2. 2. 1999, da zgolj obstoj bolezni, tudi če je huda, še ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, da mora biti izkazano, da je bila ta bolezen nepredvidljiva oziroma nenadna. Stranki je Ustavno sodišče RS naložilo odgovornost, da v primeru, če pravočasno ve oz. predvideva, da se na primer naroka ne bi mogla udeležiti, poskrbi vse potrebno, da o tem obvesti sodišče. Ker je odvetnik tožnika 10. 10. 2022 vedel, da je v naslovni zadevi razpisan narok za 11. 10. 2022 ob 10.30 uri, da je imel ob 12.00 uri drug narok, na drugem sodišču in vedel, da bo narok v upravnem sporu izveden po tolmaču, da bo na naroku tožnik zaslišan, ter predvsem dejstvo, da se naroka odvetnik v tem upravnem sporu ni udeležil zato, ker je šel na naroku v drugi zadevi, po oceni sodišča ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj ta razlog ni bil niti nenaden, niti predvidljiv.

26. Ker torej ni podan upravičljiv vzrok za zamudo, to je odsotnost odvetnika tožnika z naroka dne 11. 10. 2022, v smislu določbe 116. člena ZPP, je sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožnika zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

27. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine označene v sodnem spisu kot priloga A1 in A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-4538/2022/9 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

28. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

29. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

30. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I). Neutemeljene so zato posplošene tožbene navedbe, da kriteriji niso opredeljeni.

31. Neposredno odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji zahtevek za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 32. Ni sporno, da je tožnik 23. 9. 2022 na PP Podlehnik izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera). Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-13 izpolnila registracijski list in tožnika po tolmaču v pandžabi seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec (v nadaljevanju opozorilo). Iz registracijskega lista in uradnega zaznamka z dne 23. 9. 2022 izhaja, da je postopek (tudi opozorilo) prevajan v pandžabi, zato tožbeni ugovor, da naj bi bil prevajalec prisoten šele ob podaji prošnje, ni dokazan. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v pandžabiju, česar tožnik ne izpodbija. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Da je opozorilo tožnik razumel, kot to utemeljeno izpostavi toženka, izrecno prizna tožnik sam, ko v upravnem postopku izjavi, da je bil o omenjenem opozorilu podučen že s strani policije. Tožnik sam pove tudi, da mu je prevajalec, za katerega je tožnik zatrdil, da ga je razumel, povedal, da mora ostati v azilnem domu. Zato je utemeljen toženkin sklep, da so bile tožniku posledice samovoljne zapustitve azilnega doma torej očitno predočene, pa vendar je sprejemne prostore samovoljno zapustil še pred podajo prošnje. Glede na take okoliščine, ob upoštevanju s tem povezanih ugotovitev toženke po presoji sodišča niso utemeljene niti tožnikove navedbe o kršitvah njegove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

33. Pravilna je tudi presoja toženke, da je tožnik begosumen v bistvenem z obrazložitvijo, da je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme, da je bil tožnik namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država, upoštevajoč, da v Sloveniji sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija, da je sam povedal, da je bil namenjen z vlakom v Italijo, da bi našel delo. Po presoji sodišča je ocena toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, glede na vse navedeno, zato pravilna. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno zaprosil za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča dokazna ocena toženke vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene1. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 34. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe4, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. Ker ne gre za omejitev na podlagi Uredbe Dulbin III ni upoštevna sodba Sodišča EU v sodbi C 528/15, z dne 15. 3. 2016 na katero se sklicuje tožnik.

35. Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ne opredeljuje, ker so nerelevantne oziroma v delih (npr. povzemanja pravilnika) presplošne.

36. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

**K II. točki izreka:** Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

37. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

38. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

39. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

40. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

41. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 495/99 z dne 30. 3. 2000. 2 Tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1963/2000. 3 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 4 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.