Jedro

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče pisno odredbo, s katero je določilo izvedenca, vročilo strankam (okrožnemu državnemu tožilcu, obsojencu in zagovorniku), zagovorniku pa je poslalo tudi izvod izvedenskega mnenja, čeprav ZKP tega sodišču ne nalaga. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni poslalo izvoda izvedenskega mnenja obsojencu, ni kršilo njegove pravice do obrambe.

Sodišče prve stopnje je pričo vabilo na glavno obravnavo, vendar vročitev ni bila uspešna, saj se je priča z znanega naslova odselila, po poizvedbah pri oddelku za centralni register pa se je ugotovilo, da je še vedno prijavljena na znanem naslovu. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno uporabilo določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP in brez soglasja strank prebralo izpovedbo te priče, zatem pa zavrnilo dokazni predlog po njenem neposrednem zaslišanju. Seveda pa izjema te vrste ne sme poseči v obdolženčevo pravico do obrambe oziroma pravico, da se mu omogoči tekom postopka priči postavljati vprašanja in dajati pripombe na njeno izpovedbo (334. in 342. člen ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega R.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale z izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Obsojeni R.Z. je bil z v uvodu navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. v zvezi z 2. odstavkom 254. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila na podlagi 2. odstavka 254. člena KZ določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi 98. člena KZ je sodišče odvzelo podjetju A.E. d.o.o. 1.008.710,00 SIT pridobljene premoženjske koristi, v plačilo pa je po 1. odstavku 95. člena ZKP obsojencu naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter 50.000,00 SIT povprečnine. Z isto sodbo je bila zoper obsojenca zaradi istovrstnega kaznivega dejanja iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP še izdana zavrnilna sodba, s stroški tega dela postopka pa je sodišče prve stopnje obremenilo proračun. Višje sodišče v Kopru pa je s sodbo z dne 06.12.2000 pritožbe obsojenega R.Z., njegovega zagovornika in podjetja A.E. d.o.o. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. člena ZKP je obsojenemu R.Z. naložilo v plačilo kot stroške pritožbenega postopka 60.000,00 SIT povprečnine.

Zoper pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje) je dne 16.08.2001 vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, torej razlogov iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da naj se zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Obsojenec v svoji zahtevi ponavlja navedbe iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, vključno razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Drugostopenjsko sodišče je argumentirano zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in tem razlogom ni kaj dodati. Povsem neutemeljena pa je zahteva tudi v tistem delu, ko uveljavlja kršitev člena 33 KZ in z njim povezane procesne določbe, ki jih je treba upoštevati po Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kaznivo dejanje. Družba A.E. d.o.o. namreč sploh ni bila obtožena in seveda tudi ne obsojena za kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitki obsojenca v zahtevi, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo obsodilo poleg njega še pravno osebo, so v nasprotju s podatki v spisu in zato neutemeljeni, enako velja tudi za nadaljnje navedbe o kršitvi 33. člena KZ ter določb o postopku po Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kaznivo dejanje (ZOPOKD). Z izpodbijano sodno odločbo je bil namreč spoznan za krivega le obsojenec in ne pravna oseba, slednji je, kot je bilo že povedano, sodišče odvzelo le s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist (člen 98 KZ).

Kršitev pravice do obrambe pa vidi vložnik zahteve v tem, da mu sodišče ni dalo možnosti, da se seznani z vsemi dokazi, to je z izvedenskim mnenjem. Dejstvo, da je zagovornik prejel gradivo, po mnenju obsojenca še ne pomeni, da ga je sprejel tudi on. Ta kršitev je prišla do izraza še toliko bolj, ker je bila glavna obravnava, na kateri je bil zaslišan izvedenec, opravljena v njegovi in zagovornikovi nenavzočnosti. V zvezi s tem je sodišče po mnenju obsojenca kršilo tudi določbo člena 307 ZKP.

Prvi odstavek 249. člena ZKP nalaga sodišču, da pisno odredbo, s katero določi izvedenca, vroči tudi strankam. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče to storilo (odredba je bila vročena okrožnemu državnemu tožilcu, obsojencu in zagovorniku), še več, zagovorniku je poslalo tudi izvod izvedenskega mnenja (odredba z dne 20.12.1999), čeprav ZKP tega sodišču ne nalaga. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni poslalo izvoda izvedenskega mnenja obsojencu, ni kršilo njegove pravice do obrambe, saj je postopalo v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku, obsojenec pa je imel več kot dovolj možnosti, da se je z mnenjem seznanil, kakor tudi možnosti razčistiti eventualne nejasnosti (ki jih sicer v zahtevi ne navaja), med drugim tudi na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo sojenje v nenavzočnosti. Določilo člena 307 ZKP, katerega kršitev v zahtevi navaja obsojenec, se namreč nanaša na sojenje v rednem postopku - pred okrožnim sodiščem, medtem ko je zoper obsojenca tekel t.i. skrajšani postopek, ki ga ureja XXV.

poglavje ZKP. Gre za postopek, ki se vodi pred okrajnim sodiščem, oziroma postopek, kjer se obravnavajo lažja kazniva dejanja, to je dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do treh let ali denarna kazen, pred sodnikom posameznikom (ni zbornega sojenja). Med bistvene značilnosti skrajšanega postopka in obenem razlike v primerjavi s postopkom pred okrožnim sodiščem spada tudi institut sojenja v nenavzočnosti, ki za razliko od rednega postopka ne zahteva navzočnosti zagovornika. Prvi odstavek 442. člena ZKP namreč določa, da se sme obdolžencu soditi v nenavzočnosti, če ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V konkretni kazenski zadevi je bil na glavno obravnavo, razpisano za dne 19.05.2000, pravilno vabljen tako obdolženec kakor tudi zagovornik, ne en ne drugi pa se glavne obravnave nista udeležila. Obsojenec je sicer dne 18.05. ob 14.53 uri na sodišče poslal faks (v katerem je navedel, da se glavne obravnave zaradi zdravstvenih težav ne more udeležiti in da bo zdravstveno dokumentacijo dostavil po končanem zdravljenju), ki pa ga sodišče ni ocenilo za opravičljiv razlog za preložitev obravnave in ker je bil obsojenec pred tem že zaslišan (na glavni obravnavi dne 25.02.1999) in ker je sodišče nadalje ocenilo še, da njegova navzočnost na obravnavi ni nujna, opravilo obravnavo v njegovi nenavzočnosti. Da je sklep sodišča prve stopnje o sojenju v nenavzočnosti glede na podatke, s katerimi je sodišče tedaj razpolagalo, zakonit, je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je še ugotovilo, da obsojenec tudi ni bil prikrajšan glede pravice do obrambe, saj se je glavna obravnava nadaljevala dne 01.06.2000, na njej pa sta bila navzoča tako obsojenec kot njegov zagovornik.

Obdolžencu mora biti po načelu kontradiktornosti dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo ter navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist (2. odstavek 5. člena ZKP). Ta obdolženčeva pravica je korelat dolžnosti sodišča, da mu izvajanje te pravice omogoči (tudi tretja alineja 29. člena Ustave). Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec to pravico oziroma možnost imel, kolikor pa dodatnih pojasnil v zvezi z izvedenskim mnenjem ni zahteval in tudi ni predlagal eventualnega ponovnega zaslišanja izvedenca, je s tem izgubil možnost uveljavljati enega temeljnih procesnih jamstev, to je pravico do kontradiktornosti.

Sodišče prve stopnje namreč ni kršilo določbe 1. odstavka 442. člena ZKP, saj je pravilno zaključilo, da opravičilo, ki ga je po faksu dan pred obravnavo poslal obsojenec, ne da bi predložil kakršnokoli zdravniško dokumentacijo, ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev obravnave. Kasneje je na glavni obravnavi, opravljeni dne 01.06.2000, sicer res predložil zdravniško potrdilo zobozdravnika, iz katerega izhaja, da se je obsojenec dne 19.05.2000 zglasil pri njem z bolečino in oteklino, katero je povzročilo vnetje treh zgornjih zob ter s tem navedel eventualno opravičljiv razlog za odložitev obravnave, vendar pa je to storil prepozno glede na to, da je možnost pravočasnega ukrepanja nedvomno imel, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (1. odstavek na strani 11 izpodbijane sodbe). Predlog za preložitev obravnave je namreč smiseln le do takrat, dokler obravnava še ni opravljena, potem ko se je to zgodilo, po naravi stvari ni več mogoče doseči preložitve že opravljene obravnave, prav tako pa tudi ne naknadno opravičevati pavšalnega predloga za preložitev. Glede na to, da je torej sodišče ravnalo pravilno oziroma v skladu s 1. odstavkom 442. člena ZKP, ko se je odločilo za sojenje v nenavzočnosti, kršitev zakona, ki jo uveljavlja obsojenec v zahtevi, ni podana. Ker pa je obsojenec kasneje, kot rečeno, predložil zdravniško dokumentacijo, na podlagi katere bi se sodišče lahko tudi odločilo za preložitev obravnave, kolikor bi razpolagalo z vsemi podatki, je Vrhovno sodišče presodilo izpodbijano pravnomočno sodno odločbo še glede nadaljnje uveljavljane kršitve, to je kršitve pravice do obrambe in prišlo do zaključka, da s tem, ko je sodišče opravilo narok dne 19.05.2000 v obsojenčevi nenavzočnosti, te pravice obsojencu ni kršilo. Glavna obravnava se je namreč nadaljevala dne 01.06.2000, na katero pa sta pristopila obsojenec in njegov zagovornik. Iz zapisnika o glavni obravnavi (stran 172) izhaja, da je sodnica povzela dotedanji potek glavne obravnave (torej tudi mnenje izvedenca, ki ga je podal zaslišan na glavni obravnavi, opravljeni dne 19.05.2000), ne obsojenec in ne zagovornik pa na to nista imela pripomb in tudi nista zahtevala ponovnega zaslišanja izvedenca.

Obsojenec je torej imel vse možnosti seznaniti se z obtožbo oziroma z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave (mnenjem izvedenca - vročena mu je bila odredba o postavitvi izvedenca, zagovorniku poslano izvedensko mnenje, na glavni obravnavi, opravljeni dne 01.06.2000 predočena izpovedba izvedenca, ki jo je podal na obravnavi, opravljeni dne 19.05.2000) oziroma mu je bilo omogočeno, da skladno s temi podatki pripravi svojo obrambo. Sodišče je torej ravnalo v skladu z 2. odstavkom 5. člena ZKP, 183. členom ZKP in že omenjeno 3. alinejo 29. člena Ustave, ki določa pravna jamstva v kazenskem postopku oziroma je omogočilo obsojencu, da se izjasni o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo.

Neutemeljen pa je tudi očitek obsojenca v zahtevi, češ da je sodišče kršilo 340. člen ZKP ter posledično pravico do obrambe s tem, da ni ponovno zaslišalo priče J.Z. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem ko je na glavni obravnavi, opravljeni dne 01.06.2000, prebralo brez soglasja strank izpovedbo te priče, ravnalo v skladu s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP, ki omogoča branje zapisnikov o izpovedbah prič brez soglasja strank, če priče ni mogoče najti. Sodišče prve stopnje je pričo J.Z. vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 01.06.2000, vendar vročitev ni bila uspešna, saj se je priča z znanega naslova odselila, po poizvedbah pri Oddelku za centralni register pa se je ugotovilo, da je še vedno prijavljena na znanem naslovu. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno uporabilo že omenjeno določbo Zakona o kazenskem postopku in brez soglasja strank prebralo izpovedbo te priče, zatem pa zavrnilo dokazni predlog po njenem neposrednem zaslišanju.

Načeloma se sicer vsi dokazi na glavni obravnavi izvajajo neposredno, oziroma je načelo kontradiktornosti vodilno načelo ravnanja na glavni obravnavi, ZKP pa pozna tudi izjemo, kot je obravnavana. Seveda pa ta izjema ne sme poseči v obdolženčevo pravico do obrambe oziroma pravico, da se mu omogoči tekom postopka priči postavljati vprašanja in dajati pripombe na njeno izpovedbo (člen 334 ZKP in člen 342 ZKP). V obravnavani kazenski zadevi je to možnost obsojenec imel in jo tudi izkoristil. Priča je bila zaslišana na glavni obravnavi, opravljeni dne 25.02.1999, v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, iz zapisnika o glavni obravnavi pa izhaja, da sta priči postavljala vprašanja oziroma dajala pripombe. S tem ko je sodišče prebralo izpovedbo priče dne 01.06.2000, je bil dokaz izvedenec, dokazni predlog po ponovnem zaslišanju pa je zavrnilo po načelu proste presoje dokazov, saj je očitno zaključilo, da je dejansko stanje razčiščeno do te mere, da neposredno zaslišanje priče ni več potrebno (o tem ima sodba sodišča prve stopnje tudi razloge - 2. odstavek na strani 11 sodbe).

Slednjič pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče z izpodbijano pravnomočno odločbo ni nepravilno uporabilo določil o zastaranju (kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP), s čimer obsojenec ponavlja pritožbene očitke. O navedenem ima jasne in argumentirane razloge sodba pritožbenega sodišča (3. odstavek na strani 3 sodbe Višjega sodišča v Kopru), katerim se Vrhovno sodišče v celoti pridružuje.

Trditve obsojenca o tem, da mu ni bil dokazan naklep, pa pomeni oporekanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena uveljavljana kršitev zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče upoštevalo poleg zapletenosti zadeve tudi obsojenčeve premoženjske razmere.