Jedro

Velja splošno načelo, da je ocenjevanje znanja in v tem smislu pedagoški in vzgojni proces strokovna dejavnost in stvar avtonomije učiteljev in zato ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v sodnem postopku pred Upravnim sodiščem. Vendar dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala med situacijo, ko gre za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca.

To, kar je regulirano glede ocenjevanja četudi zgolj v tehničnem oziroma procesnem smislu, je lahko tudi predmet presoje v upravnem sporu, če v zvezi s tem pride do spora zaradi nenapredovanja. Vendar ne gre nujno samo za tehnične oziroma procesne določbe ocenjevanja. Zakonodajalec je tudi v vsebinskem smislu specifično uredil ocenjevanje v navezavi na (ne)napredovanje, če gre za učenca "

z učnimi težavami

" v smislu člena 12.a ZOsn ali če gre za učenca v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom v smislu petega odstavka 69. člena ZOsn

Sodišče mora preveriti, ali se tožbeni ugovor nanaša na tisti del oziroma vidik ocenjevanja znanja učenca, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del ocenjevanja, ki je lahko - če gre za dokončen posamičen akt - predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora.

Načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.

Ko gre za odločitev o nenapredovanju mora učiteljski zbor kakor tudi pritožbena komisija upoštevati tudi preostale zakonske pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn za to, da otrok ne napreduje.

Nedvomno gre za "odločitev" javnopravnega subjekta v smislu 1. člena ZUS-1, ki je tudi "

posamična

" in "

dokončna

" v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave, in prizadeva tožnikove pravice oziroma pravne interese oziroma je tožena stranka "

odločila o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih"

tožnika v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave; tožnik pa tudi uveljavlja sodno varstvo pravic oziroma pravnih koristi, ki naj bi mu šle na podlagi ZOsn v smislu 1. člena ZUS-1, prvega odstavka 157. člena Ustave ter 23. člena Ustave (tudi v zvezi s konceptom zahtevka civilnega značaja iz 6. člena EKČP). Zato ima pravico do dostopa do sodnega varstva v tem upravnem sporu.S

Sodna presoja zakonitosti dokončnega posamičnega akta o nenapredovanju učenca v javni osnovni šoli v prvem ali drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju glede zadostne obrazložitve odločbe in pravice do izjave (obrambe) stranke ni zadržana (oziroma blaga) z vidika:

-določbe prvega odstavka 69. člena ZOsn, da gre za izjemo,

-širše utemeljitve, da je odločitev v največjo otrokovo korist iz člena 3(1) MKOP, pri čemer bolj, kot so kompleksne ali specifične učne težave učenca, bolj je pomembno, da je pred odločanjem o tem, ali je (ne)napredovanje učenca v višji razred v največjo otrokovo korist, narejena strokovna ocena o tem, kakšne so specifične potrebe in primanjkljaji pri učenju konkretnega otroka,

-omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa v smislu stopenjske podpore in pomoči in prilagoditev ocenjevanja znanja iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika, kar vključuje dokumentiranost, obveščenost (staršev) in pravočasnost izvajanja ustrezne dejavnosti razširjenega programa,

-upoštevajoč ugovore stranke, preostalih pravno reguliranih procesnih elementov ocenjevanja.

Bolj vsebinska vprašanja od naštetega, to je o ustreznosti, primernosti ali kakovosti vsebine stopenjske podpore, pomoči in raznih prilagoditev v razširjenem programu, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.

V odvisnosti od narave spornega razmerja oziroma odprtih vprašanj dejanske narave in starosti oziroma zrelosti otroka mora pristojni organ upoštevati tudi pravico otroka do

izjave v postopku.

V tovrstnih upravnih sporih pridejo v poštev obveznost šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP; ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev o nenapredovanju učenca, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki. V odločbi učiteljskega zbora mora biti konkretno opredeljeno in ne zgolj pavšalno s sklicevanjem na velik primanjkljaj v znanju, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je učiteljski zbor sprejel odločitev o ponavljanju razreda. Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.

Izpodbijani prvostopenjski sklep Osnovne šole B., ki se sklicuje na obrazložitev razrednika, ki naj bi bila v priponki sklepa, in na odločitev učiteljskega zbora, nima potrebne minimalne vsebinske (materialno-pravne) obrazložitve. Minimalne potrebne obrazložitve nima glede določbe prvega odstavka 69. člena ZOsn, da gre za izjemo, ker učenec ne napreduje, glede širše utemeljitve, da je odločitev v največjo otrokovo korist iz člena 3(1) MKOP, in tudi ne glede omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa v smislu stopenjske podpore in pomoči in prilagoditev ocenjevanja znanja iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika in četrtega odstavka 69. člena ZOsn.

Že ugovor zoper prvostopenjsko odločitev je zelo natančen in argumentiran glede vprašanja, ali je učenec dobil pravočasno možnost za vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, kar je pogoj za nenapredovanje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn. Ta del ugovora je pritožnica zelo konkretizirala s tem, da ga je razčlenila po posameznih elementih od druge stopnje pomoči (pomoč šolske svetovalne službe), do tretje stopnje pomoči (ISP) v navezavi na razlikovanje med interesno dejavnostjo in tretjo stopnjo pomoči v petstopenjskem modelu, ki ga je črpala iz kurikuluma za razširjeni program osnovne šole Zavoda RS za šolstvo. V tej zvezi s je sklicevala tudi na nepravočasnost in nedokumentiranost izvajanja omenjene razširjene dejavnosti in na slabo obveščenost staršev. V pravnem smislu je to že v ugovoru zoper prvostopenjski akt povezala s kršitvijo pravice do izjave in do obrazložene odločitve ter je izpostavila tudi vidik neenakega načina ocenjevanja. V tožbi pa je te argumente ponovila. Glede na tako konkretiziran ugovor je imela pritožbena komisija obveznost, da bi odgovorila na vse pritožbene navedbe, ker jo k temu obvezuje drugi odstavek 254. člena ZUP.

Glede pravnega kriterija, po katerem učenec v drugem obdobju napreduje in le izjemoma ne napreduje v višji razred, ima odločitev pritožbene komisije zgolj navedbo, da učenec ne dosega minimalnih standardov znanja, nima osnove za nadgradnjo znanja. To je preveč posplošena argumentacija, da bi lahko pomenila zakonito uporabo izjeme od splošnega pravila o napredovanju, četudi ima učenec eno oceno negativno.

Pritožbena komisija izhaja iz stališča, da je šola učencu omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč, kar je bilo že v fazi ugovora zoper prvostopenjsko odločitev ključna sporna okoliščina med strankama, zato bi morala pritožbena komisija na to argumentirano in dokumentirano odgovoriti, pa ni.

Če ocena specifičnih potreb in težav pri učenju in pridobivanju znanja konkretnega učenca ni bila narejena, je vprašanje, kako je mogoče izbrati prave metode za specifične oblike pomoči in metode dela. Glede tega akt pritožbene komisije nima nobenega pojasnila oziroma dejstva.

Pritožbena komisija je na drugi stopnji odločanja izvedla pogovor z učiteljem, ni pa pritožnici dala smiselne možnosti, da bi se izrekla o pravno relevantnih dejstev, tako kot je to predpisano v prvem, drugem in tretjem odstavku 146. člena ZUP, čeprav so bile v konkretni zadevi sporne okoliščine ravno glede pravočasnosti in dejanske možnosti vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, ki jih je možno razčistiti ob soočenju argumentov oziroma predloženih dejstev z obeh strani.

Izrek

I.

Tožbi se ugodi in se sklep učiteljskega zbora Osnovne šole B. št. 2025-26/2OUZ/5 z dne 18. 6. 2026, zaključno spričevalo evid. št. 60300-602-2026-117 z dne 24. 6. 2024, sklep Osnovne šole B., št. 603300-594/2026 z dne 24. 6. 2026, v delih, kjer je odločeno, da mladoletni A, A, ne napreduje v 7. razred Osnovne šole B., ter sklep št. 6000-646/2026 z dne 30. 6. 2026 Komisije v postopku ugovora zakonite zastopnice mladoletnega učenca, odpravijo in zadeva v obsegu odpravljenih delov omenjenih aktov vrne Učiteljskemu zboru osnovne šole B. v ponovni postopek.

II.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.

S sklepom Učiteljskega zbora Osnovne šole B, št. 2025-26/2OUZ/5 z dne 18. 6. 2026 je tožena stranka, na predlog razrednika, odločila, da mladoletni A. A. ne napreduje v 7. razred osnovne šole.

2.

V izpodbijanem delu spričevala evid. št. 60300-602-2026-117 z dne 24. 6. 2024 omenjenega učenca je med drugim navedeno, da učenec ne napreduje v 7. razred osnovne šole.

3.

V uvodu in izreku sklepa št. 60300-594/2026 z dne 24. 6. 2026 je navedeno, da je na podlagi določila 69. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn), 21. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja in napredovanju učencev v osnovni šoli (v nadaljevanju: Pravilnik) in ob smiselni uporabi določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Osnovna šola B odločila, da učenec A. A., ki v šolskem letu 2025/2026 obiskuje 6.b razred, ne napreduje v višji razred. V šolskem letu 2026/2027 bo učenec A. A. ponovno obiskoval 6. razred.

4.

V obrazložitvi sklepa z dne 24. 6. 2026 šola po ravnateljici citira 69. člen ZOsn. Nato pravi, da učenec A. A. v šolskem letu 2025/2026 obiskuje 6.b razred. V šolskem letu ni dosegel pričakovanih rezultatov oziroma ni dosegel minimalnih izobrazbenih standardov. Obrazložitev je v priponki tega dokumenta - Predlog razrednika o ponavljanju 6. razreda za učenca A. A. V skelpu je še navedeno, da je učiteljski zbor tako dne 18. 6. 2026 sprejel odločitev o nenapredovanju učenca v višji razred. V šolskem letu 2026/2027 bo učenec A. A. ponovno obiskoval 6. razred. V zadnjem stavku obrazložitve organ pravi, da je s tem sklep utemeljen.

5.

V ugovoru zoper sklep z dne 24. 6. 2026 je zakonita zastopnica učenca navedla, da osnovna šola pri odločanju o napredovanju oziroma ponavljanju učenca odloča o pravici učenca in pri tem nastopa kot izvajalec javne službe, ki odloča o pravici uporabnika svojih storitev, zato se v tem postopku subsidiarno oziroma smiselno uporabljajo določbe ZUP. Odločitev, da učenec ne napreduje v višji razred, pomeni odločanje o pravici učenca, zato je treba že na prvi stopnji izdati upravno odločbo z vsemi sestavinami po ZUP. V postopku morajo biti spoštovana vsa temeljna procesna jamstva, zlasti pravica do izjave, pravica do obrazložene odločbe in pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

6.

V ugovoru pravi, da je izpodbijani sklep v nasprotju s 214. členom ZUP popolnoma neobrazložen oziroma pavšalen. Sklep v celoti napotuje na prilogo (Predlog razrednika z dne 18. 6. 2026), sam pa ne vsebuje nikakršne lastne, samostojne ugotovitve dejanskega stanja, dokazne ocene ali pravne presoje učiteljskega zbora. Iz njega ni razvidno, katera konkretna dejstva je učiteljski zbor sploh ugotavljal, na podlagi katerih konkretnih dokazov in zakaj je prav na njihovi podlagi odločil, da učenec ne napreduje. Iz sklepa ni razvidno, da bi se učiteljski zbor kakorkoli opredelil do izida celoletnega ocenjevanja z dne 18. 6. 2026, do pripomb staršev, podanih tekom maja in junija 2026, do zahteve za posredovanje dokumentacije z dne 18. 6. 2026, niti do vprašanja, ali je bila druga in tretja stopnja pomoči učencu pravočasno in ustrezno zagotovljena.

7.

Poleg tega staršem ob izdaji sklepa ni bila posredovana nikakršna dokumentacija, na podlagi katere naj bi učiteljski zbor odločal, kar pomeni, da starši ne morejo preveriti, ali navedbe v prilogi sploh držijo niti ne morejo konkretizirano izpodbijati odločitev. Bistvo pravice do izjave ni v formalni prisotnosti stranke na sestanku ali govorilni uri, temveč v možnosti, da se seznani z vsemi odločilnimi dejstvi in dokazi ter se o njih izjavi, preden je sprejeta dokončna odločitev.

8.

Celoletno ocenjevanje znanja je bilo izvedeno 18. 6. 2026, isti dan pa je razrednik na podlagi tega izida pripravil pisni predlog za ponavljanje, in isti dan je o tem predlogu odločal tudi učiteljski zbor. Enako velja za situacijo v mesecu maju, ko je razrednik staršema zgolj pisno sporočil, da bo učenec ponavljal, ne da bi jima omogočil pravico do izjave. Mama učenca je že dne 18. 6. 2026, torej še pred sprejetjem sklepa učiteljskega zbora in izdajo izpodbijanega sklepa, pisno zaprosila šolo za posredovanje celotne dokumentacije v zvezi z izvedenim ocenjevanjem. Šola tej zahtevi ni ugodila niti staršev ni seznanila z razlogi za zavrnitev. Brez vpogleda v dokumentacijo, na kateri (med drugim) temelji sklep o ponavljanju, je pravica do ugovora zgolj navidezna, saj starša ne moreta konkretizirano izpodbijati odločitve šole. S tem je bila kršena njihova pravica do učinkovitega pravnega varstva (25. člen Ustave).

-Razrednik učenca je starše z dopisom z dne 12. 12. 2025 opozoril na veliko število neopravljenih domačih nalog. Na podlagi vabila z dne 30. 1. 2026 so se starši udeležili govorilnih ur dne 9. 2. 2026, na katerih je pogovor potekal izključno o domačih nalogah in splošnih šolskih obveznostih učenca. O možnosti oziroma potrebi po vključitvi v dopolnilni pouk slovenščine ali o drugih oblikah pomoči pri tem predmetu takrat ni bilo govora. Na popoldanskih govorilnih urah dne 11. 5. 2026 je razrednik očeta od učenca seznanil, da je učenec pri zadnjem pisnem ocenjevanju znanja iz slovenščine dosegel 9,5 točke, kar naj bi bil najslabši dosežek v razredu, in da ponovnega pisanja preizkusa ni mogoče izvesti, ker zanj ni tehtnih razlogov. Že naslednji dan, 12. 5. 2026, je razrednik mami učenca pisno sporočil: "Torej bo A. moral ponovno v 6. razred." Hkrati je razrednik napovedal, da bo naknadno neposredno učencu izročil obrazce za soglasje k individualni in skupinski pomoči (ISP). Šele dne 15. 5. 2026, torej po tem, ko je razrednik že napovedal ponavljanje razreda in zavrnil možnost popravljanja negativnih ocen, je bila staršem prvič ponujena možnost vključitve učenca v individualno strokovno pomoč.

-V naslednjih tednih je učenec dosegel vrsto novih pozitivnih ocen pri drugih predmetih (matematika, geografija, zgodovina, gospodinjstvo), o čemer je mama od učenca razrednika sproti obveščala in ga z dopisoma z dne 4. 6. 2026 in 9. 6. 2026 zaprosila, naj učencu omogoči celoletno ocenjevanje znanja pri slovenščini, glede na to, da je pri vseh drugih predmetih izkazal napredek. Na obe sporočili razrednik dolgo časa ni odgovoril. Odgovor je podal šele 12. 6. 2026, in to po tem, ko je mama v reševanje zadeve vključila svetovalno delavko in podravnateljico šole.

-Šele dne 15. 6. 2026 je razrednik mami sporočil, da je učencu pripravljen omogočiti popravljanje ocene pri slovenščini z ustnim spraševanjem celoletne snovi, ki naj se izvede v četrtek, 18. 6. 2026, v navzočnosti specialne in rehabilitacijske pedagoginje ge. C. C. Pri tem je postavil dva pogoja: da mora biti dosežena ocena 3 ali višja in da bo rezultat ocenjevanja, kakršenkoli bo, dokončen in nadalje nespremenljiv. Starša sta ponujeno možnost sprejela, čeprav sta opozorila, da je rok treh dni za pripravo na celoletno snov izjemno kratek. Ocenjevanje je bilo izvedeno 18. 6. 2026. Istega dne, 18. 6. 2026, je mama pisno zaprosila šolo, naj ji posreduje vso dokumentacijo v zvezi z izvedenim ocenjevanjem oziroma jo izroči očetu na roditeljskem sestanku, ki je potekal isti dan. Šola dokumentacije staršema ni posredovala niti pred izdajo izpodbijanega sklepa niti kadarkoli kasneje.

-Na podlagi pisnega predloga razrednika, ki je tudi sam datiran na 18. 6. 2026, torej z istim dnem, ko je bilo izvedeno opisano ocenjevanje, kar vzbuja sum, da je bil vnaprej pripravljen, je učiteljski zbor istega dne, 18. 6. 2026, sprejel sklep o nenapredovanju učenca v višji razred. Dne 24. 6. 2026 je bil izdan izpodbijani sklep št. 60300-594/2026.

-Dejstvo, da je razrednik že 12. 5. 2026, torej mesec pred sejo učiteljskega zbora, odločil, da bo učenec moral ponovno v 6. razred, in da učencu ni dal možnosti za izboljšanje, kaže na to, da je bilo še preden je bila učencu ponujena individualna pomoč, že odločeno, da bo učenec ponavljal, in da je bilo ocenjevanje dne 18. 6. 2026 zgolj formalizem, ki ga je učitelj izvedel na podlagi posredovanja podravnateljice.

-Pravi, da je 6. odstavek 69. člena ZOsn izjema od splošnega pravila napredovanja, ki jo je treba razlagati restriktivno, pri čemer dokazno breme, da je bila pomoč dejansko, pravočasno in v zadostnem obsegu zagotovljena, nosi šola. Po ZOsn so učenci z učnimi težavami tisti, ki brez prilagoditev metod in oblik dela pri pouku težko dosegajo standarde znanja. Šola jim je dolžna prilagoditi metode in oblike dela ter omogočiti vključitev v ustrezno dejavnost razširjenega programa. Zavod RS za šolstvo je v Kurikulumu za razširjeni program osnovne šole zavzel jasno stališče, da šola v okviru dejavnosti razširjenega programa omogoči izvedbo tretje stopnje (individualna in/ali skupinska pomoč) petstopenjskega modela pomoči učencem z učnimi težavami. Petstopenjski model pomoči (Koncept dela: učne težave v osnovni šoli, ZRSŠ) zajema: 1) pomoč učitelja pri pouku in dopolnilnem pouku, 2) pomoč šolske svetovalne službe, 3) dodatno individualno in skupinsko pomoč (ISP), 4) mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove ter 5) program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Druga in tretja stopnja morata biti dejansko, pravočasno in dokumentirano izvedeni, da je lahko podana podlaga za odločitev o ponavljanju razreda brez soglasja staršev zakonita.

-Zavod Republike Slovenije za šolstvo je v Kurikulumu za razširjeni program osnovne šole (str. 10) zavzel jasno stališče, da šola v okviru dejavnosti razširjenega programa omogoči izvedbo tretje stopnje (individualna in/ali skupinska pomoč) petstopenjskega modela pomoči učencem z učnimi težavami. Navedeno pomeni, da gre za obveznost šole in ne za njeno diskrecijsko pravico. Izvedba druge in tretje stopnje pomoči tudi ni pogojena z izvedbo prve stopnje, torej z obiskovanjem dopolnilnega pouka. Dodatno je treba poudariti, da do 15. 5. 2025 starša sploh nista bila seznanjena z dejstvom, da učenec ne obiskuje dopolnilnega pouka, kar kaže na pomanjkljivo obveščanje in sodelovanje šole s starši.

-V nadaljevanju ugovora pritožnik pod točko VII. utemeljuje neizvedbo druge stopnje pomoči. Ta druga stopnja pomoči - pomoč šolske svetovalne službe - se uvede, kadar učenec kljub dopolnilnemu pouku ne napreduje. Šolska svetovalna služba se ni vključila v obravnavo učnih težav pri slovenščini vse do pisanja ugovora. Pod točko VIII. ugovora se pritožnica sklicuje na neizvedbo tretje stopnje pomoči, saj je bila po navedbah razrednika individualna strokovna pomoč učencu omogočena šele od začetka maja 2026, dejansko pa je bila staršem predstavljena dne 15. 5. 2026, to je en mesec pred koncem pouka. Učne težave pri slovenščini so bili šoli znane že decembra 2025, razrednik je namreč starše obvestil dne 12. 12. 2025 o neopravljenih domačih nalogah. Druga in tretja stopnja pomoči bi morali biti uvedeni najkasneje v začetku drugega ocenjevalnega obdobja, torej februarja 2026 in ne šele v zadnjem mesecu in pol šolskega leta. Ker tretja stopnja pomoči ni bila pravočasna, tudi ni mogla biti učinkovita. Dokaznega bremena pa ne izpolni gola izjava razrednika v predlogu z dne 18. 6. 2026, da so bile ponujene oblike pomoči brez ustrezne, predpisane in sledljive dokumentacije.

-Pod točko IX. ugovora pa pritožnica pravi, da interesna dejavnost ni nadomestilo za individualno strokovno pomoč oziroma za drugo stopnjo pomoči ali tretjo stopnjo pomoči iz petstopenjskega modela.

-Glede neenake obravnave v ugovoru pravi, da so bili drugim učencem v istem obdobju ponujeni milejši pogoji za popravljanje ocen (na primer ponovno ustno spraševanje učenk, ki sta pri prvem poskusu dosegli negativno oceno, ali možnost celoletnega pisnega ocenjevanja pri matematiki in angleščini brez vnaprej postavljenih dodatnih pogojev), medtem ko je bilo učencu, ki ni imel daljše opravičene ali neopravičene odsotnosti, dolgo časa odrekano, celo razmislek o taki možnosti, nazadnje pa je bilo popravljanje pogojeno z zahtevo po vnaprej določeni minimalni oceni 3 in dokončnosti rezultata, ne glede na izid. Takšna neenotna obravnava primerljivih položajev učencev znotraj istega oddelka in šole je v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in prepovedi arbitrarnosti iz 22. člena Ustave RS. V ugovoru je bilo predlagano, da se odločitev učiteljskega zbora spremeni, podrejeno pa, da s zadeva vrne učiteljskemu zboru v ponovno odločanje.

-Pritožbena komisija je na podlagi določila 69. člena v povezavi z 68. členom ZOsn in določila 21. člena Pravilnika odločila, da se ugovor zakonite zastopnice učenca , na odločitev o ponavljanju 6. razreda, ki izhaja iz sklepa o ponavljanju razreda št. 2025-26/20UZ/5 z dne 18. 6. 2026, zavrže. V izreku odločbe je tudi odločitev, da se potrdi odločitev učiteljskega zbora.

-V obrazložitvi tega akta se pritožbena komisija sklicuje na 69. in 8. člen člen ZOsn. Navaja, da komisija pregleda predlog razrednika za ponavljanje, dokumentacijo, ki se nanaša na ocenjevanje znanja učenca in preveri ali je šola učencu omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč pri učenju. Po pregledu odloči, ali bo odločitev učiteljskega zbora potrdila ali odpravila in sama odločila o napredovanju učenca. Odločitev komisije je dokončna. Na sejo komisije je bil povabljen tudi razrednik in hkrati učitelj slovenščine učenca A. A., ki je podal utemeljitev predloga za ponavljanje omenjenega učenca. Komisija je ugotovila naslednje:

-Predlog razrednika za ponavljanje vsebuje konkretne razloge za ponavljanje 6. razreda. Učenec ne dosega minimalnih standardov znanja pri slovenščini, kar izkazujejo njegove ocene. Snov pri slovenščini se nadgrajuje. V kolikor učenec ne dosega minimalnih standardov znanja, nima osnove za nadgradnjo znanja. Komisija je sledila največji koristi za učenca, saj bo imel s ponavljanjem 6. razreda možnost osvojiti minimalne standarde znanja, razviti ustrezne učne navade in v polnem obsegu izkoristiti vse oblike pomoči. Sklicuje se na 2. alinejo 20. člena Pravilnika, po kateri učenec 3., 4., 5. in 6. razreda na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika ponavlja razred brez soglasja staršev. Učenec lahko ponavlja razred, kadar je ob koncu šolskega leta negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč pri učenju. Iz dokumentacije, ki se nanaša na ocenjevanje znanja učenca, in pogovora z učiteljem je razvidno, da učenec ne dosega minimalnih standardov znanja. Učenec A. A.je bil pri slovenščini ocenjen petkrat, od tega so štiri ocene negativne, ena pa je bila pozitivna - zadostno (2). Edina pozitivna ocena je bila pridobljena v prvem ocenjevalnem obdobju, v nadaljevanju šolskega leta učenec ni pridobil nobene pozitivne ocene več. O uspehu v prvem ocenjevalnem obdobju so bili starši seznanjeni z obvestilom o ocenah ob koncu prvega ocenjevalnega obdobja. Na govorilnih urah 9. 2. 2026 pa jih je učitelj D. D. seznanil še z učenčevim neizpolnjevanjem dolžnosti (sodelovanje pri pouku, pisanje domačih nalog, domača branja) in jim svetoval, naj A. redno obiskuje dopolnilni pouk, vendar učenca nikoli več ni bilo na dopolnilni pouk. Oblikovanje zaključne ocene pri posameznem predmetu je učiteljeva avtonomija. Mora pa biti v skladu s Pravilnikom, kar je bilo dosledno izpolnjeno. Iz dokumentacije je razvidno, da je šola učencu omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč pri učenju: dopolnilni pouk, pomoč svetovalne službe ter individualno in skupinsko pomoč. Šola je organizirala dopolnilni pouk, na katerem je bil učenec prisoten samo dvakrat, in sicer 15. 9. 2025 in 3. 11. 2025. Specialna pedagoginja je na šoli izvajala interesno dejavnost učenje učenja. Učenec se je te dejavnosti udeležil šestkrat, realiziranih pa je bilo tridesetih ur. Od konca februarja dalje so imeli učenci, ki so obiskovali to dejavnost, možnost individualne oblike dela, česar učenec ni izkoristil. Osebna mapa otroka oziroma učenca, ki potrebuje pomoč oziroma svetovanje, je bila s soglasjem staršev odprta že v šolskem letu 2024/25, ko je z učencem izvajala svetovalne pogovore socialna pedagoginja. Od maja 2026 je bila učencu nudena individualna in skupinska pomoč. Šola upošteva petstopenjski model pomoči. Šritožbena komisija ugotavlja, da so bile izvedene prve tri stopnje v skladu s konceptom učne težave v osnovni šoli. Ko so bile zaznane učne težave učenca pri slovenščini, je bil učenec napoten na dopolnilni pouk. Tudi starši so bili o izvajanju dopolnilnega pouka obveščeni, in sicer na prvem roditeljskem sestanku dne 8. 9. 2025, izvajanje pa je razvidno tudi iz urnika učenca. Ker se je izkazalo, da ima učenec res velike primanjkljaje v znanju slovenščine, je bil vključen še v individualno in skupinsko pomoč, ki jo je izvajala inkluzivna pedagoginja. Po IDPP ni bilo potrebe, ker učenec ni bil obravnavan v zunanji instituciji in ni predlogov ali potrebe glede prilagajanja ocenjevanja znanja.

-Odvetnica staršev se v ugovoru sklicuje na kršitve ZUP. Organ pa se v zvezi s tem sklicuje na 60. a in 60.b člen ZOsn. O ugovoru na odločitev o ponavljanju razreda pa odloča tričlanska komisija, imenovana s strani ravnatelja. Komisija pravi, da se določila ZUP v konkretnem primeru ne uporabljajo.

-V tožbi zakonita zastopnica podaja tudi predlog za začasno odredbo in pravi, da tožbo vlaga zaradi spremembe, podrejeno razveljavitve odločitve učiteljskega zbora z dne 18. 6. 2026, sklepa z dne 24. 4. 2026, sklepa komisije z dne 30. 6. 2026 ter spričevala tožeče stranke za šolsko leto 2025/2026, v delu, kjer je odločeno, da tožnik ne napreduje v 7. razred osnovne šole.

-Izpostavlja, da je toženka je ugovor tožnika zavrgla, ne pa zavrnila. Zavrženje pravnega sredstva (ugovora) pomeni, da organ presodi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za njegovo vsebinsko obravnavo, zaradi česar se organ v vsebino ugovornih navedb sploh ne spušča. Glede na to, da je bil ugovor pravočasen, dovoljen in popoln, je takšna odločitev toženke nedopustna, ob tem da je še neobrazložena. V obrazložitvi se je vsebinsko (sicer povsem pomanjkljivo) opredeljevala do nekaterih ugovornih navedb. Taka odločitev je notranje protislovna. Kljub temu pa tožnik za primer, če bi sodišče štelo, da je toženka s sklepom z dne 30. 6. 2026 vsebinsko odločila o ugovoru, navaja, kot sledi v nadaljevanju tožbe. Kot dokaz predlaga zaslišanje zakonite zastopnice mladoletnega učenca.

-V tožbi uveljavlja, da postopek odločanja o ponavljanju razreda in sprejeta odločitev učiteljskega zbora in komisije toženke nista skladni z določili Zakona o osnovni šoli (ZOsn), Pravilnika o ocenjevanju znanja in napredovanju učencev v osnovni šoli (Uradni list RS, št. 80/2025; v nadaljevanju: Pravilnik) in z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

-Izjeme je treba razlagati restriktivno. Učenec napreduje v višji razred kljub negativni oceni, če niso izpolnjeni vsi vsebinski pogoji za ponavljanje razreda, torej če mu šola ni omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa. Osnovna šola pri odločanju o napredovanju oziroma ponavljanju učenca odloča o pravici učenca in pri tem nastopa kot izvajalec javne službe, ki odloča o pravici uporabnika svojih storitev, zato se v tem postopku subsidiarno oziroma smiselno uporabljajo določbe ZUP. Odločitev, da učenec ne napreduje v višji razred, pomeni odločanje o pravici učenca, zato je treba že na prvi stopnji izdati upravno odločbo z vsemi sestavinami po ZUP, saj je le tako omogočena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

-V postopku mora biti spoštovana pravica do izjave. Po 4. odst. 146. člena ZUP pa odločbe ne sme izdati, preden stranki ne da možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere opira odločbo. Izpodbijani sklep se v obrazložitvi zgolj sklicuje na Predlog razrednika z dne 18. 6. 2026. Sam pa ne vsebuje lastne, samostojne ugotovitve dejanskega stanja, dokazne ocene ali pravne presoje predloga. Obrazložitev o največji koristi učenca je v sklepu podana na pavšalni ravni. V sklepu ni konkretizirana dokumentacija o ocenjevanju znanja učenca, na katero se sklep sklicuje. Ta dokumentacija sklepu tudi ni bila priložena, s čimer je tožniku vzeta pravica do izjave. Sklep se sklicuje na vsebino govorilnih ur z dne 9. 2. 2026, pri čemer ni navedeno, iz česa izhaja vedenje komisije o vsebini govorilnih ur. Poleg tega pa navedba, da je razrednik na govorilnih urah 9. 2. 2026 mami svetoval, naj učenec obiskuje dopolnilni pouk, ne drži. Na govorilnih urah dopolnilni pouk s strani učitelja ni bil omenjen. Zakonita zastopnica tožnika ni bila s strani toženca nikoli opozorjena, da tožnik ne obiskuje dopolnilnega pouka, čeprav bi bilo to v okviru sodelovanja šole s starši pričakovano.

-Navedba o delu specialne pedagoginje je v sklepu podana zgolj na pavšalni ravni. Zapisano v sklepu potrjuje, da pedagoginja ni izvajala pomoči v okviru tristopenjskega modela, temveč je izvajala zgolj interesno dejavnost, kar niti približno ne ustreza izvajanju tristopenjske pomoči učencu z učnimi težavami. Kaj konkretno je bila vsebina te dejavnosti, toženka tudi ni opredelila. Za odprtje osebne mape za učno pomoč je potrebno soglasje staršev. S strani toženke takšno soglasje staršema ni bilo ponujeno, zato tudi osebna mapa ni mogla biti odprta.

-Navedba, da IDPP ni bil potreben, ker učenec ni bil obravnavan v zunanji instituciji, je v nasprotju z vsebinskim izvajanjem tristopenjskega modela pomoči.

-Sklep se sklicuje na pogovor z učiteljem, pri čemer zapis tega pogovora ni priložen sklepu, zato se tožnik do njegove konkretne vsebine ne more opredeliti. Dokumentacija o ocenjevanju znanja, evidenca obiskovanja dopolnilnega pouka in evidenca in vsebina interesne dejavnosti, soglasje za vodenje osebne mape, dokumentacija o izvedbi tristopenjskega programa pomoči, na katera se sklep sklicuje, sklepu ni priložena.

-Splošno in nekonkretizirano sklicevanje na dokumentacijo glede vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, ki sklepu ni priložena oziroma s katero starša nista bila seznanjena, in se glede nje nista mogla izreči, pri čemer je obrazložitev sklepa v tem delu tudi povsem pavšalna, je nedopustno. Ker se organ pri odločanju ne sme opreti na dejstva in dokaze, glede katerih stranki ni bila dana možnost izjave, toženka pa je v konkretnem primeru ravnala prav nasprotno, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odst. 237. člena ZUP.

-Razrednik (ki je istočasno tudi učitelj slovenščine, tj. predmeta pri katerem je bil tožnik negativno ocenjen), je že dne 12. 5. 2026, torej mesec dni pred zaključkom šolskega leta in pred pridobitvijo vseh zaključnih ocen, zakoniti zastopnici tožnika po elektronski pošti sporočil: "Torej bo A. moral ponovno v 6. razred." Pred tem zakonitim zastopnikom tožnika možnosti ponavljanja ni omenjal. Navedeno izjavo je podal kot dokončno dejstvo, brez kakršnekoli predhodne možnosti staršev ali tožnika, da se o tem izjavijo. S tem je dejansko posegel v izključno pristojnost učiteljskega zbora iz 69. člena ZOsn, saj je odločitev, ki jo zakon pridržuje kolegijskemu organu na seji ob koncu šolskega leta, vnaprej prejudiciral sam.

-Celoletno ocenjevanje znanja je bilo izvedeno šele 18. 6. 2026. Isti dan je razrednik na podlagi tega izida pripravil pisni predlog za ponavljanje razreda, in isti dan je o njem odločal tudi učiteljski zbor. Okoliščina, da je bil izid napovedan že mesec dni pred izvedbo ocenjevanja, in je bil predlog razrednika in odločitev organa pripravljena v istem dnevu kot ocenjevanje, kaže na to, da je šlo za vnaprej sprejeto odločitev. Kot dokaz predlaga tudi zaslišanje očeta mladoletnega učenca.

-Glede dolžnosti omogočiti ustrezno pomoč se sklicuje na 12.a člen ZOsn, po katerem so učenci z učnimi težavami opredeljeni kot učenci, ki brez prilagoditev metod in oblik dela pri pouku težko dosegajo standarde znanja. Tem učencem morajo šole prilagoditi metode in oblike dela pri pouku in jim omogočiti vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Po 4. odst. 69. člena ZOsn lahko učenec 6. razreda razred ponavlja zgolj, če mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. Ta možnost mora biti dejanska in pravočasna, pomoč pa mora biti prilagojena potrebam učenca, dejansko izvedena in dokumentirana, sicer ne gre za pomoč v smislu 4. odst. 69. člena ZOsn, temveč zgolj za formalno izpolnjeno postopkovno predpostavko brez vsebinske teže. Če pomoč ni ponujena in izvedena v navedeni dejanski in vsebinski obliki, pogojev za ponavljanje razreda ni. Dokazno breme je na šoli.

-Pri delu z učenci z učnimi težavami obstaja pet stopenj pomoči (IDPP): pomoč učitelja pri pouku, dopolnilnem pouku in v okviru oddelka podaljšanega bivanja; pomoč šolske svetovalne službe oz. mobilne specialnopedagoške službe; dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP); mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove; program s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo (DSP).

-ZRSŠ je v Kurikulumu za razširjeni program osnovne šole (str. 10) jasno zavzel stališče, da: "Pri vključevanju v razširjeni program šola poskrbi za individualno obravnavo vsakega učenca, pri čemer zagotovi, da je učna obremenjenost skladna z učnimi in drugimi zmožnostmi učencev. Šola v okviru dejavnosti razširjenega programa omogoči izvedbo tretje stopnje (individualna in/ali skupinska pomoč) petstopenjskega modela pomoči učencem z učnimi težavami." Gre torej za obveznost toženca in ne za njegovo izbiro.

-V 14. členu ZOsn je določeno, da program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni program in razširjeni program. Navedeno predstavlja temeljno pravno podlago, da je razširjeni program sestavni del programa osnovne šole in obvezni segment izvajanja javne službe na tem področju. Vsebina razširjenega programa pa je določena v Kurikulumu za razširjeni program osnovne šole, ki je uradni strokovni dokument, sprejet pod okriljem Ministrstva za vzgojo in izobraževanje in pripravljen s strani Zavoda RS za šolstvo kot pristojnega strokovnega organa države. Ne gre za priporočilo ali neobvezujočo usmeritev, temveč za normativno- strokovni dokument, ki konkretizira vsebino razširjenega programa in določa, kako mora šola organizirati ter izvajati pomoč učencem, vključno z obvezno tretjo stopnjo pomoči (ISP) v okviru petstopenjskega modela pomoči, ki ga so šole dolžne udejanjati v praksi.

-Kljub temu, da se tožnik dopolnilnega pouka ni redno udeleževal, mama tožnika o tem s strani učitelja ni bila obveščena. Nikakor ne drži zapis, da je razrednik starše obvestil na govorilni uri dne 9. 2. 2026. Razrednik bi moral, če je spremljal sodelovanje in napredek tožnika pri pouku, tožniku, ki je učno šibkejši pri slovenščini, nujno prilagoditi metode in oblike dela med samim poukom (prva stopnja pomoči), za kar pa iz dokumentacije in sklepa izhaja, da ni naredil. Za tožnika ni bila izdelana evalvacija učitelja (evalvacija prve stopnje - kratek opis učenčevih težav, navedba uporabljenih oblik pomoči ter ocena njihove učinkovitosti in predlogi za nadaljnje ukrepe), ki bi jo bilo treba vključiti v osebno mapo v okviru druge stopnje pomoči. To jasno dokazuje, da prva stopnja pomoči ni bila izvedena.

-Če je toženec ocenil, da tožnik ne napreduje, bi moral v projekt pomoči vključiti svetovalno službo (druga stopnja pomoči). Naloga svetovalne službe v okviru druge stopnje pomoči je, da: dopolni in poglobi odkrivanje ter raziskovanje ovir pri učencu in v njegovem okolju; ugotovi učenčeva močna področja in nadarjenost; v proces vključi učitelja, učenca in starše ter z njimi vzpostavi odnos soustvarjanja rešitev; svetuje učencu ter mu nudi individualno ali skupinsko pomoč; svetuje učitelju (glede prilagoditev pri pouku in dopolnilnem pouku ter podaljšanem bivanju) in staršem (glede pomoči učencu doma).

-V okviru druge stopnje pomoči šolska svetovalna delavka pomaga razredniku tudi pri oblikovanju izvirnega delovnega projekta pomoči (IDPP), v katerem se beleži potek in razvoj učenčevega učenja na posamezni stopnji v kontinuumu pomoči. Ta (druga) stopnja pomoči pri tožniku ni bila izvedena. Šolska svetovalna služba se v delo s tožnikom in v svetovanje staršem tekom leta ni vključevala. Edini stik staršev s svetovalno službo je bil en sam telefonski pogovor, do katerega je prišlo šele sredi meseca junija 2026, ko je mama kontaktirala svetovalno službo zaradi ravnanja učitelja.

-V okviru druge stopnje s strani svetovalne službe ni bilo opravljeno nič od naslednjega: ni dopolnila in poglobila odkrivanja ter raziskovanja ovir pri tožniku in v njegovem okolju, ni ugotovila njegovih močnih področij in nadarjenosti, v proces ni vključila učitelja, tožnika in staršev ter z njimi ni vzpostavila odnosa soustvarjanja rešitev, ni svetovala tožniku (razen enkrat, ko je tožnika v svetovalno službo poslala razredničarka), niti mu ni nudila pomoči, prav tako ni svetovala staršem glede pomoči tožniku doma.

-Pravilnik v 11. in 12. členu izrecno določa, da svetovalna služba začne voditi osebno mapo učenca, ki potrebuje pomoč oziroma svetovanje, tedaj, ko prične voditi postopek nudenja strokovne pomoči učencu. Svetovalna služba začne s postopkom pomoči oziroma svetovanja na podlagi predhodno pridobljenega pisnega soglasja staršev, razen v primeru, ko je učenec v družini ogrožen in ga je treba zavarovati. Kaj mora vsebovati soglasje, je določeno v 12. členu Pravilnika.

-Svetovalna služba soglasja za svoj o vključitev v projekt pomoči učencu na področju učnih težav kot nujno podlago za začetek izvajanja druge stopnje pomoči, staršema tožnika ni ponudila v podpis, saj se v pomoč tožniku v okviru učne pomoči ni vključila. Zato tudi ni bila izdelana evalvacija druge stopnje pomoči. Iz odločbe in priložene dokumentacije tudi jasno izhaja, da IDPP (ki je nujna podlaga za začetek izvajanja tretje stopnje pomoči) za tožnika sploh ni bil izdelan.

-Ker prilagoditve metod in dela z učencem na prvi stopnji niso bile izvedene niti evalvirane, in ker je bila druga stopnja pomoči izpuščena, zaradi česar posledično ni bil izdelan niti IDPP niti evalvacija druge stopnje pomoči, je jasno, da tudi tretja stopnja pomoči - brez ustrezne prve in druge stopnje, ki sta temelj za njeno pripravo in izvedbo, torej brez ustrezne strokovne podlage - po svoji naravi v takih primerih ni mogla biti ustrezna. Take, dejansko izpraznjene tretje stopnje pomoči, brez ustrezne prve in druge stopnje pomoči, ki sta njena strokovna podlaga, ni mogoče šteti za pomoč v smislu 4. odst. 69. člena ZOsn.

-Po navedbah razrednika v predlogu z dne 18. 6. 2026 naj bi bila ISP učencu omogočena šele od začetka maja 2026, dejansko pa je bila staršem prvič predstavljena 15. 5. 2026, torej manj kot mesec pred koncem pouka in šele po tem, ko je učitelj staršema po e-pošti sporočil, da bo učenec ponavljal. Dne 11. 5. 2026 je razrednik očeta tožnika seznanil z negativnim izidom zadnjega pisnega ocenjevanja pri slovenščini in zavrnil možnost ponovnega pisanja preizkusa. Že naslednji dan, 12. 5. 2026, je razrednik zakoniti zastopnici tožnika pisno sporočil, da bo tožnik moral ponovno v 6. razred, in to brez predhodnega sklepa pristojnega organa (odločitev o ponavljanju je v pristojnosti učiteljskega zbora) in brez možnosti staršev ali tožnika, da se o tem izjavijo. Šele 15. 5. 2026, torej tri dni po tem, ko je razrednik že napovedal ponavljanje razreda in zavrnil možnost popravljanja negativne ocene, je bila staršem prvič ponujena možnost vključitve tožnika v individualno strokovno pomoč. Taka pomoč, ki sledi napovedi o ponavljanju razreda, namesto da bi bila nudena dlje časa pred odločitvijo o ponavljanju, je po naravi stvari zgolj formalna in ne more biti niti pravočasna niti učinkovita.

-V mesecu maju in juniju je tožnik dosegel vrsto pozitivnih ocen pri drugih predmetih (matematika, geografija, zgodovina, gospodinjstvo), o čemer je mati tožnika razrednika sproti obveščala in ga je z dopisoma z dne 4. 6. 2026 in 9. 6. 2026 zaprosila, naj tožniku omogoči celoletno ocenjevanje znanja pri slovenščini. Na nobeno od teh sporočil razrednik ni odgovoril. Odgovor je podal šele dne 12. 6. 2026, potem ko je mati v reševanje zadeve vključila svetovalno delavko in podravnateljico toženke. Šele dne 15. 6. 2026 je razrednik zakoniti zastopnici tožnika sporočil, da je tožniku pripravljen omogočiti popravljanje ocene z ustnim spraševanjem celoletne snovi, ki naj se izvede 18. 6. 2026, s pogojem, da mora biti dosežena ocena 3 ali višja. Takšen pogoj in tako kratek napovedni rok za spraševanje jasno kažeta, da je razrednik zgolj formalno omogočil popravljanje ocene in da je odločitev o ponavljanju dejansko sprejel že 12. 5. 2026, torej pred ponudbo tretje stopnje pomoči.

-Interesna dejavnost "Učenje učenja", ki jo je izvajala specialna in rehabilitacijska pedagoginja ga. C. C. in ki naj bi se je tožnik po navedbah razrednika udeležil šestkrat, po svoji vsebini ni individualiziran program dela (tretja stopnja), katerega podlago predstavljajo evalvacijsko poročilo prve stopnje, evalvacijsko poročilo druge stopnje in IDPP. Dejstvo, da je tožnik dejavnost obiskoval le do začetka februarja 2026 in nato ne več, dodatno kaže, da ni šlo za sistematično in kontinuirano izvajano obliko pomoči, kot to zahteva petstopenjski model.

-Tožena stranka za tožnika tudi ni pripravila individualnega delovnega projekta pomoči (IDPP), ki bi opredeljeval cilje, oblike in metode dela ter odgovorne osebe in ki je nujna strokovna podlaga za uvedbo tretje stopnje pomoči. Stališče tožene stranke, da IDPP ni bil potreben, ker tožnik ni bil obravnavan v zunanji instituciji in ni bilo predlogov glede prilagajanja ocenjevanja znanja, je pravno zmotno, saj je IDPP strokovna podlaga za izvajanje tretje stopnje pomoči (ISP) kot take, neodvisno od morebitne kasnejše četrte stopnje pomoči. Iz navedenega nedvoumno izhaja, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za ponavljanje razreda, kot jih določa 69. člen ZOsn.

-Drugim učencem so bili v istem obdobju ponujeni milejši pogoji za popravljanje ocen (na primer ponovno ustno spraševanje učencev, ki so pri prvem poskusu dosegli negativno oceno, ali možnost celoletnega pisnega ocenjevanja pri drugih predmetih brez vnaprej postavljenih dodatnih pogojev), medtem ko je bilo tožniku, ki ni imel daljše opravičene ali neopravičene odsotnosti, dolgo časa odrekan celo razmislek o taki možnosti, nazadnje pa je bilo popravljanje pogojeno z zahtevo po vnaprej določeni minimalni oceni 3 in dokončnosti rezultata, ne glede na izid. Takšno ravnanje je poleg tega povsem v nasprotju tako z ZOsn kot tudi s podzakonskimi predpisi, ki urejajo prilagoditev metod in oblik dela učencem z učnimi težavami. Koncept dela Učne težave v osnovni šoli pa podrobno določa, da mora šola tovrstno pomoč nuditi postopno, kontinuirano, dokumentirano in enotno za vse učence v primerljivem položaju - ne pa je prilagajati od primera do primera glede na subjektivno presojo posameznega učitelja.

-Da gre za zavezujočo strokovno podlago, izhaja neposredno iz Kurikuluma za osnovno šolo, ki v tem delu določa: "V okviru razširjenega programa je pri delu z učenci z učnimi težavami treba izhajati tako iz načel razširjenega programa kot tudi iz temeljnih načel pomoči učencem z učnimi težavami. Prilagajati je treba metode in oblike dela, ki so značilne za posamezno skupino učnih težav, v skladu s Konceptom kontinuuma pomoči učencem z učnimi težavami (str. 37 Kurikuluma).

-Prav tako Pravilnik glede prilagoditev pri organizaciji, izvajanju in ocenjevanju znanja za učence z učnimi težavami zahteva, da se prilagoditve metod dela in ocenjevanja določijo vnaprej, na podlagi strokovne ocene učenčevih potreb, in da se dosledno uporabljajo za vse učence, ki so v enakem ali primerljivem položaju.

-V konkretnem primeru tožena stranka teh zahtev ni spoštovala: namesto vnaprej določenih, enotnih in strokovno utemeljenih meril je tožniku postavila dodatne, strožje in vnaprej nenapovedane pogoje (minimalna ocena 3, dokončnost izida), ki jih pri primerljivih učencih ni uporabila. Tako ravnanje ne predstavlja izvrševanja pedagoške avtonomije, temveč očitno kršitev zakonskih in podzakonskih določb o dolžni skrbnosti toženca pri zagotavljanju pomoči učencem z učnimi težavami, kar dodatno potrjuje, da nobena od stopenj pomoči tožniku ni bila nudena v skladu z zakonsko predpisanim standardom.

-Tožnik bi bil z odločitvijo o ponavljanju razreda dvojno kaznovan: enkrat s tem, da mu toženka kljub jasni zakonski in strokovni obveznosti ni pravočasno zagotovila ustrezne pomoči, ki bi mu morda omogočila, da negativnih ocen sploh ne bi prejel, drugič pa s tem, da bi zaradi te iste, s strani toženke zakrivljene opustitve, sedaj moral ponavljati razred.

-Poleg tega bi ponavljanje razreda za tožnika pomenilo bistveno več kot zgolj podaljšanje šolanja za eno leto. Pomenilo bi, da bi izgubil stik s sošolci, s katerimi je v preteklih letih stkal prijateljske in socialne vezi, ter da bi moral v povsem nov razredni kolektiv vstopiti kot otrok, ki razred ponavlja, kar ga v očeh širšega šolskega okolja stigmatizira, saj je splošno znano dejstvo, da so otroci, ki ponavljajo razred, pogosto izpostavljeni (posredno ali neposredno) občutkom manjvrednosti in izločenosti iz obstoječe vrstniške skupine.

-V teh okoliščinah bi bilo ponavljanje razreda tudi v očitnem nasprotju z načelom sorazmernosti. Šele potem, ko bi bila tožniku dejansko in pravilno zagotovljena ustrezna pomoč, vključno z evalvacijo njene učinkovitosti, bi bilo mogoče utemeljeno presojati, ali tožnik dejansko ni zmožen doseči zahtevanih standardov znanja. Dokler to ni bilo storjeno, je vsak sklep o njegovi neuspešnosti nedopusten, odločitev o ponavljanju razreda pa posledično nesorazmeren in za tožnika škodljiv ukrep, ki ga kaznuje za opustitev, ki ni njegova.

-Tožnik predlaga, da sodišče izda sodbo in tožbi ugodi in sklep učiteljskega zbora toženke z dne 18. 6. 2026 (št. 2025-26/20UZ/5), da tožnik A. A. ne napreduje v višji razred, temveč ponavlja 6. razred osnovne šole, sklep št. 60300-594/2026 z dne 24. 6. 2026, sklep komisije toženke št. 6000-646/2026 z dne 30. 6. 2026, da se ugovor tožnika z dne 25. 6. 2026 zavrže in potrdi sklep učiteljskega zbora toženke, ter spričevalo tožnika z dne 24. 6. 2026 (št. 60300-602-2026-117), v delu, kjer je odločeno, da tožnik ne napreduje v 7. razred osnovne šole, spremeni tako, da se tožniku omogoči napredovanje v 7. razred; podrejeno pa, da se omenjeni akti odpravijo in se zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

-V predlogu za izdajo začasne odredbe pa pravi, da naj se sporno razmerje med strankama postopka uredi tako, da je toženec dolžan tožniku omogočiti napredovanje v 7. razred, kar naj velja do pravnomočne odločitve v tem sporu. Tožniku bi namreč z (nadaljnjim) obiskovanjem 6. razreda pred pravnomočnostjo odločbe nastala težko popravljiva škoda, ki bi ga lahko trajno zaznamovala. Verjetnost nastanka takšne škode je razvidna že iz dejanskega stanja, kot ga tožnik podrobno navaja v tožbi. V obravnavani zadevi gre za posebej občutljiva vprašanja, povezana z nadaljevanjem šolanja in napredovanjem tožnika, kar neposredno vpliva na njegov zdrav in skladen razvoj kot mladoletne osebe. Nenapredovanje s 1. 9. 2026 bi na tožnika imelo izrazito negativen vpliv, zlasti ker toženka tožniku v celotnem šolskem letu 2025/2026 ni zagotovila nobene od treh stopenj pomoči, kot je to podrobno pojasnjeno v tožbi, prav tako ni bila opravljena nobena od predpisanih evalvacij niti ni bil izdelan IDPP. Neizdaja začasne odredbe bi pomenila, da bi moral tožnik pred pravnomočno odločitvijo sodišča vstopiti v povsem nov razredni kolektiv kot otrok, ki ponavlja razred, kar bi ga v očeh širšega šolskega okolja stigmatiziralo, saj je splošno znano dejstvo, da so otroci, ki ponavljajo razred, pogosto izpostavljeni (posredno ali neposredno) občutkom manjvrednosti in izločenosti iz obstoječe vrstniške skupine. V teh okoliščinah bi bilo ponavljanje razreda tudi v očitnem nasprotju z načelom sorazmernosti. Dokler tožniku ni bila dejansko in pravilno zagotovljena ustrezna prva, druga in tretja stopnja pomoči, vključno z ustreznimi evalvacijami, ni mogoče utemeljeno trditi, da tožnik dejansko ni zmožen doseči zahtevanih standardov znanja.

-V konkretnem primeru je očitno, da bi bila za tožnika koristna začasna rešitev, da do pravnomočne odločitve sodišča obiskuje 7. razred, ob zagotavljanju ustrezne, dosledno izvedene pomoči na vseh stopnjah, saj bi se s tem ohranila kontinuiteta njegovega izobraževanja in socialnega vključevanja ter preprečila težko popravljiva škoda na njegovem čustvenem in osebnostnem razvoju.

-Upoštevati je treba tudi, da bo v primeru, če predlogu za začasno odredbo ne bi bilo ugodeno, tožnik pa bo uspel s tožbo, tožnik v 7. razred napredoval šele z zamikom, med že potekajočim šolskim letom. Takšna situacija bi mu povzročila nepopravljivo škodo, saj bi v učni proces vstopil z zamudo, brez možnosti enakovrednega sledenja učnim ciljem in vsebinam, ki bi jih sošolci in sošolke že predelali. Z izdajo začasne odredbe javna korist ne bo v ničemer prizadeta. Pri presoji razmerja med morebitnim posegom v javno korist in zaščito interesov tožnika je treba izhajati iz namena in funkcije osnovne šole kot javnega zavoda, katerega temeljno poslanstvo je omogočanje celostnega razvoja mladoletnikov ter pridobivanje temeljnih znanj in spretnosti v skladu z določili veljavne zakonodaje. Iz tega izhaja tudi obveznost toženke, da postopke vodi zakonito in strokovno utemeljeno. Predlagana začasna ureditev stanja je skladna z načelom sorazmernosti, saj predstavlja nujen in najmanj invaziven ukrep za preprečitev nastanka težko popravljive škode.

-Tožnik predlaga, da sodišče izda naslednjo začasno odredbo: toženki se nalaga, da tožniku omogoči napredovanje v 7. razred s šolskim letom 2026/2027, najkasneje z dnem 1. 9. 2026. Ta odločitev velja do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, pritožba ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.

-Na poziv sodišča za predložitev spisov in odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožena stranka dne 4. 8. 2026 odgovorila, da se zaradi izredno kratkega roka ne more vsebinsko opredeliti do vseh navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker je pedagoški del zaposlenih na letnem dopustu, v kratkem roku ni mogoče pridobiti celovitih pojasnil in preveriti dokumentacije. Predstavnica šole v odgovoru pravi, da bo ključne strokovne delavce, katerih delo in ravnanje je v tožbi posebej izpostavljeno, povabila na sestanek, na katerem se bodo opredelili do posameznih navedb. Na tej podlagi bo šola pripravila celovito vsebinsko opredelitev. Predstavnica je zaprosila za možnost, da vsebinsko opredelitev poda naknadno.

-Zaradi predvidljivosti, da bo učenec oziroma zakonita zastopnica morda podal(a) tožbo zoper drugostopenjski akt v tem primeru, pri čemer so roki za izvajanje učinkovitega sodnega varstva zelo kratki zaradi začetka novega šolskega leta, je sodišče dne 5. 8. 2026 obvestilo toženo stranko o objektivnih okoliščinah glede časovnih okvirov sodnega odločanja ter o možnostih odločanja brez upravnega spisa ter tudi o stališču Vrhovnega sodišča, da so predmetne odločbe časovno omejenega značaja, kar ima po mnenju Vrhovnega sodišča lahko vpliv na pravni interes za uveljavljanje sodnega varstva. Toženo stranko je sodišče v tem obvestilu tudi pozvalo, da čim prej pošlje sodišču še odločitev učiteljskega zbora z dne 18. 6. 2026.

-Sodišče do dne 10. 8. 2026 ni več prejelo nobene vloge ali listine s strani tožene stranke. Po določbi prvega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor, lahko pa odloči tudi, brez da bi prejelo vse upravne spise (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

-Obrazložitev k prvi točki izreka:

-Tožba je utemeljena.

-Obrazložitev sodbe bo sodišče začelo s temeljnimi izhodišči za obravnavo predmetne tožbe, ki je specifična iz razloga, ker tožeča stranka s tožbo pred Upravnim sodiščem uveljavlja sodno varstvo zoper odločitev učiteljskega zbora in pritožbene komisije (učiteljev) osnovne šole o tem, da mladoletni učenec ne napreduje iz 6. v 7. razred osnovne šole zaradi negativne ocene pri predmetu slovenščina. V tožbi tožeča stranka s predlogom za začasno ureditev stanja iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1 uveljavlja tudi, naj sodišče toženi stranki naloži, da tožniku do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu omogoči napredovanje v 7. razred s šolskim letom 20026/2027, to je z dnem 1. 9. 2026.

-Po razdelku o temeljnih izhodiščih za obravnavanje predmetne tožbe bo sodišče v drugem razdelku sodbe tudi upoštevajoč predhodno sodno prakso1 izpeljalo kriterije oziroma standarde o načinu oziroma stopnji strogosti, po kateri sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločitve šolskih organov o nenapredovanju učenca v osnovni šoli, ki ima učne težave.

-V tretjem razdelku sodbe bo sodišče napravilo konkretno presojo zakonitosti izpodbijanih aktov na podlagi kriterijev in standardov iz drugega razdelka sodbe, temu pa bo sledila tudi obrazložitev zavrnitve predloga za začasno ureditev stanja.

-a.) Temeljna izhodišča za obravnavo predmetne tožbe

-V upravnem sporu na sploh, to je ne glede na vrsto sporne zadeve, obstaja več možnosti, po katerih posameznik (oziroma zasebni pravni subjekt) lahko pride do sodnega varstva pred Upravnim sodiščem, kadar meni, da mu je javno-pravni subjekt z izvrševanjem pristojnosti, ki jih ima ta javno-pravni subjekt na podlagi predpisov, na nezakonit način posegel v njegove pravno zavarovane koristi ali celo pravice.2 Možnosti dostopa posameznika do sodnega varstva v upravnem sporu predvsem, ko gre za izvrševanje pristojnosti, ki jih imajo javno-pravni subjekti na podlagi zakona, so odraz temeljnih načel družbene ureditve, kot so načelo delitve oblasti in vladavine prava (2. člen Ustave), sistema t.i. zavor in ravnovesij med vejami oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave), načelo zakonitosti izvrševanja pooblastil javno-pravnih subjektov, ki izvirajo iz zakona (drugi in tretji odstavek 120. člena Ustave3 ter 157. člen Ustave) in celo demokratičnost družbene ureditve (1. člen Ustave), saj je nepogrešljivi sestavni del slednjega načela tudi dostop do sodnega varstva pravic in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (23. člen Ustave).

-Navedena načela in še posebej načelo zakonitosti iz drugega in tretjega odstavka 120. člena ter 157. člena Ustave veljajo tudi za sporna razmerja v procesu šolanja med šolskimi avtoritetami in učencem v javni osnovni šoli. Izobraževanje v osnovni šoli naj bi bilo sicer svobodno (prvi odstavek 57. člena Ustave), a je hkrati to izobraževanje tudi obvezno (drugi odstavke 57. člena Ustave). Zato je z vidika pravnega reda za obravnavani spor bistven prvi odstavek 157. člena Ustave, ki določa, da o zakonitosti "dokončnih posamičnih aktov", s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Zaradi pomena varstva temeljnih človekovih pravic je ustavodajalec Republike Slovenije za dodatno "rezervo" v drugem odstavku 157. člena Ustave predpisal še, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti "posamičnih dejanj in aktov", s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

-Pri uporabi teh ustavnih načel v navezavi na pomen dostopa do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu je tem temeljnim določbam podrejen pravni instrumentarij za presojo o tem, ali ima v konkretnem sporu stranka pravico do dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). Z vidika ZUS-1 bi učenec osnovne šole, ki ima "učne težave" v smislu 12.a člena ZOsn, lahko prišel do sodnega varstva v postopku pred Upravnim sodiščem zoper odločitev o nenapredovanju iz 6. v 7. razred osnovne šole, če sodišče za sprejem v vsebinsko obravnavo tožbe lahko uporabi (vsaj) edo od naslednjih pravnih podlag:

-če sodišče lahko interpretira, da je sporni akt šolskih avtoritet "dokončni" upravni akt, s katerimi se posega v pravni položaj učenca (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), pri čemer je zakonodajalec usmeril sodišče v upravnem sporu, da je "upravni akt" po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1);

-če sodišče sporne odločitve šolskih avtoritet ne uspe interpretirati v tem smislu, da ima izpodbijani akt vse v prejšnji alineji naštete karakteristike upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, potem bi učenec imel dostop do sodnega varstva zoper odločitev o nenapredovanju v višji razred osnovne šole v upravnem sporu, če bi ZOsn to možnost izrecno predpisal, česar pa zakonodajalec v ZOsn ni storil;

-če sodišče spornega akta šolskih avtoritet ne uspe interpretirati kot upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ker zakonodajalec v ZOsn ni izrecno določil, da je zoper dokončno odločitev o nenapredovanju učenca (v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju) v višji razred možen upravni spor, potem je upravni spor možen na podlagi prvega odstavka 4. člen ZUS-1, če je mogoče sporno odločitev interpretirati kot "posamični akt ali dejanje"

-, s katerim je organ posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar pod nadaljnjim pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo pred drugim sodiščem; v okviru te tretje možnosti mora sodišče pri interpretiranju pojma "človekovih pravic in temeljnih svoboščin" upoštevati ne samo pravice iz Ustave, ampak tudi iztožljive človekove pravice iz mednarodnih pogodb, pri čemer sodišče posebej opozarja na procesni vidik pravice do poštenega postopka, če je mogoče zahtevku stranke pripisati t.i. civilni značaj po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP);

-če sodišče sporne odločitve ne more interpretirati v smislu nobene od prvih treh omenjenih možnosti oziroma če tožnik izrecno ne uveljavlja varstva pred nezakonitim posegom v človekove pravice in temeljne svoboščine, sodišču preostane še četrta možnost, to je, da sodišče preveri, ali je sporni akt mogoče interpretirati v smislu 1. člena ZUS-1, to je, da je v konkretnem primeru potrebno zagotoviti "sodno varstvo pravic" posameznika, ker gre za "odločitev ali dejanje" državnega organa, organa lokalnih skupnosti, ali nosilca javnih pooblastil nosilcev javnih pooblastil in pod posebnim pogojem, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno "drugo sodno varstvo" pred drugim sodiščem.

-Iz zgoraj navedenih štirih pravnih možnosti za dostop do sodnega varstva je razvidno, da ima sodišče, tudi če ne gre za izvajanje prava EU, dovolj široke možnosti, da ZUS-1 razlaga in uporablja v skladu s predhodno navedenimi temeljnimi ustavnimi in mednarodno pravnimi izhodišči za sodno varstvo v upravnem sporu. Ker predmetna zadeva ni prva s področja sporov zoper odločitev šolskih avtoritet o nenapredovnaju učenca v višji razred, sodišče v nadaljevanju tega razdelka povzema, kako je dosedanja sodna praksa pristopila k interpretaciji pravice učencev do dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitve o nenapredovanju v višji razred, ki so v primerljivem položaju, kot je tožnik.

-Upravno-sodna praksa je enotna v tem, da mladoletni učenec oziroma njegov zakoniti zastopnik nima(ta) dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu zoper oceno o vrednotenju znanja pri določenem predmetu,

-kolikor se spor omejuje izključno na učiteljevo ocenjevanje znanja učenca, in se ne razteza morebiti tudi na izkazano domnevo o diskriminaciji pri ocenjevanju na podlagi osebnih okoliščin ob ocenjevanju. Na podlagi omenjene sodne prakse velja splošno načelo, da je ocenjevanje znanja in v tem smislu pedagoški in vzgojni proces strokovna dejavnost in stvar avtonomije učiteljev in zato ne more biti predmet preizkusa zakonitosti v sodnem postopku pred Upravnim sodiščem.

-Vendar pa Upravno sodišče ugotavlja, da je treba biti pri tem stališču tudi za potrebe predmetnega spora bolj specifičen. Dosedanja sodna praksa pri omenjenem načelnem stališču ni razlikovala med situacijo, ko gre za oceno v posamičnem preizkusu znanja učenca med šolskim letom, in ko ne gre hkrati tudi za končno odločitev o (ne)napredovanju v višji razred, in med situacijo, ko gre za oceno (ne)znanja učenca, ki je hkrati negativna ocena tudi neposredna podlaga za končno odločitev o nenapredovanju učenca. Sodna praksa o tem, da predmet upravnega spora ne more biti strokovno ocenjevanje dejavnosti nekega posameznika, se je namreč prenesla iz drugih pravnih področij, kjer je tudi šlo za različne oblike ocenjevanja, kar je strokovno opravilo specifičnih poklicev in strok, in zato takšno ocenjevanje ne more biti predmet presoje s strani sodišča z vidika zakonitosti takšnega ocenjevanja. S takšnim pristopom je Upravno sodišče - tudi v skladu z voljo zakonodajalca - spoštovalo profesionalno avtonomijo strok oziroma specifičnih poklicev.

-Vendar pa je razvoj pravne regulacije na področju šolstva šel v smer precejšnje normiranosti - zelo verjetno tudi z legitimnim ciljem po zagotavljanju enake (pravične) obravnave učencev z elementi pozitivne diskriminacije za otroke, ki so lahko obremenjeni z določenimi bolj ali manj objektivnimi okoliščinami, na katere imajo manj ali celo nič vpliva. V tej zvezi igrata pomembno vlogo načelo socialne države in pozitivne diskriminacije in načelo varovanja otrokovih koristi. To se je zgodilo tudi na področjih, ki so bile v preteklosti v znatnejši (celo popolni) avtonomiji učitelja. S tem sta zakonodajalec in za njim izvršilna veja oblasti začela omejevati možne nezaželene negativne učinke avtonomije učiteljskega poklica, zaradi česar je prišlo do večje normiranosti učnega procesa s ciljem zagotavljati otrokom v osnovnih šolah čim bolj enake možnosti razvoja. V ta okvir spada tudi ocenjevanje in hkrati odločanje o (ne)napredovanju učenca v višji razred osnovne šole, saj je že zakonodajalec v določilu člena 80. ZOsn dal pristojnemu ministru pooblastilo, da predpiše podrobnejše določbe o ocenjevanju in napredovanju učencev.

-Zakonodajalec je to pooblastilo dal ministru kljub temu, da imata že razdelka št. 1. in 2. v V. poglavju ZOsn, ki nosi naslov "preverjanje, ocenjevanje in napredovanje učencev", 22 pravnih določil. Vseh teh 22 pravnih določil v ZOsn se sicer ne nanaša na ocenjevanje v zvezi z zaključnimi ocenami učencev; poleg tega pravna določila v ZOsn ki urejajo pravila ocenjevanje, večinoma niso vsebinske narave, ampak tehnične in procesne narave. Določilo 68. člena ZOsn, ki ureja ugovor oziroma pravno sredstvo zoper oceno, sicer uporablja pojem "nepravilno" ocenjevanje oziroma "neustrezno" ocenjevanje. Vendar to določilo se ne nanaša na "napredovanje", ki je urejeno v 69. členu ZOsn. Kljub temu pa po splošnem načelu zakonitosti to, kar je regulirano glede ocenjevanja četudi zgolj v tehničnem oziroma procesnem smislu, je lahko tudi predmet presoje v upravnem sporu, če v zvezi s tem pride do spora zaradi nenapredovanja.

-Vendar ne gre nujno samo za tehnične oziroma procesne določbe ocenjevanja. Zakonodajalec je tudi v vsebinskem smislu specifično uredil ocenjevanje v navezavi na (ne)napredovanje, če gre za učenca "z učnimi težavami" v smislu člena 12.a ZOsn ali če gre za učenca v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom v smislu petega odstavka 69. člena ZOsn. Ti dve posebnosti sta odraz ustavnega načela socialne države in posledično legitimnega cilja po opolnomočenju posameznikov (otrok), ki so v določenem krajšem ali daljšem obdobju v procesu osnovnošolskega izobraževanja v slabšem položaju v primerjavi z drugimi sošolci.

-Pristojni minister je leta 2025 na podlagi 80. člena ZOsn sprejel podzakonski predpis o ocenjevanju učencev,

-ki je precej podroben glede ocenjevanja. Med drugim je v določbi prvega odstavka 8. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja in napredovanju učencev v osnovni šoli določeno, da se "za učenca z učnimi težavami" pri ocenjevanju znanja upoštevajo določbe tega pravilnika, "lahko pa se v okviru stopenjske podpore in pomoči določi, da se organizacijsko, izvedbeno in tehnično prilagodi ocenjevanje znanja. Prilagodijo se lahko tudi načini in roki ocenjevanja znanja."

-To je relevantno za Upravno sodišče, ki (bi) mora(lo) pri obravnavanju tovrstnih tožb upoštevati, ali je podzakonski predpis v skladu z zakonom in da javno-pravni subjekti izdajajo posamične akte, s katerimi posegajo v pravni položaj posameznikov, v skladu ne samo z zakonom, ampak tudi v skladu s podzakonskimi predpisi (tretji odstavek 120. člena Ustave in 153. člen Ustave). Zato mora sodišče v vsakem posamičnem primeru preveriti, ali se pritožbeni ugovor oziroma tožbeni ugovor stranke nanaša na tisti del oziroma vidik ocenjevanja znanja učenca, ki ni reguliran in je (še) ostal v avtonomni sferi učiteljske stroke, ali pa gre za regulirani del ocenjevanja, ki je lahko - če gre za dokončen posamičen akt - predmet preizkusa zakonitosti, če pride do upravnega spora. Na ta način je Upravno sodišče presojalo zakonitost primerljivega izpodbijanega akta s področja šolske zakonodaje že pred več kot 10 leti.

-Vendar pa se specifičnost strokovne avtonomije učiteljskega zbora in pritožbene komisije pri odločitvi o nenapredovanju učenca v višji razred ne začne šele pri uporabi prvega odstavka 8. člena Pravilnika, če gre za učenca z učnimi težavami (ali za učenca v prilagojenem izobraževalnem programu). Zakonodajalec Republike Slovenije je namreč v določilu prvega odstavka 69. člena ZOsn na splošno predpisal, da "učenci v prvem in drugem obdoru razredov ne ponavljajo," in v tretjem odstavku istega člena, da ne glede na prvi odstavek tega določila, "lahko" učenec 6. razreda na podlagi "obrazloženega predloga razrednika"ponavlja razred brez soglasja staršev, kadar je ob koncu šolskega leta "negativno ocenjen iz enega ali več predmetov", čeprav mu je "šola omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa". Do tega lahko pride zgolj na predlog razrednika, o nenapredovanju v višji razred pa odloči učiteljski zbor (šesti odstavek 69. člena ZOsn).

-Na tej točki torej ne gre več samo za strokovno učiteljevo oceno o minimalno potrebnem znanju učenca za napredovanje v višji razred, saj je zakonodajalec učiteljevo oceno znanja postavil v širši kontekst otrokovega dolgoročnega razvoja, to je ne samo razvoja z vidika izobraževanja, ampak tudi z vidika njegovega socialnega razvoja in s tem povezanim njegovim dojemanjem lastne identitete in integritete (v smislu prve in šeste alineje prvega odstavka 2. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja - ZOFVI). Odločitev o (ne)napredovanju je zakonodajalec namreč prenesel iz posameznega učitelja na kolektivni organ učiteljskega zbora (šesti odstavek 69. člena ZOsn), kateremu je dal dokaj široko polje presoje s tem, ko je predpisal možnost, da otrok "lahko" napreduje tudi z negativno oceno, ali pa da ne napreduje, četudi ima zgolj eno negativno oceno ali če ima več negativnih ocen; poleg tega je predpisal nadaljnji pogoj, da je bila otroku "omogočena vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa", kar je spet zelo široko opredeljen pojem. Pojem "ustreznih dejavnosti razširjenega programa" je ne samo strokovni pojem, ampak tudi pravni institut iz določil členov 12a. in 14. ZOsn.

-V tem okviru torej ne gre vedno izključno samo za vrednotenje (ne)znanja in oceno, ali učenec izpolnjuje minimalne kriterije za napredovanje v višji razred, ampak pridejo v poštev širši vidiki otrokovega razvoja in zato tudi načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP).

-Upravno sodišče je uporabilo to načelo že v sodbi v primerljivi zadevi I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024,

-ko je šlo sicer za razlago določbe petega odstavka 69. člena ZOsn.

-V tej sodbi iz avgusta leta 2024 je izpeljalo, da v okvir tovrstnega upravnega spora spada samo odločitev in postopek sprejemanja odločitve, da otrok ne napreduje (v 7. razred osnovne šole) glede na to, da ta odločitev po ZOsn ni izključno samo posledica ocene njegovega znanja pri enem ali dveh predmetih, ampak je to tudi posledica odločitve o tem, ali so - poleg negativne ocene - izpolnjeni tudi preostali pogoji iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn in hkrati ob tem mora biti odločitev o nenapredovanju učenca v višji razred tudi posledica pretehtane odločitve, da je to v otrokovo največjo korist oziroma v skladu z določbo člena 3(1) MKOP.

-V tej isti sodbi je Upravno sodišče povzelo, da ima določba člena 3(1) MKOP trojno funkcijo oziroma trojni pravni pomen, kar je sicer Upravno sodišče vneslo v upravno-sodno prakso že leta 2018.

-Po splošnem komentarju Odbora OZN za otrokove pravice št. 14 ima načelo varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva.

-Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi.

-V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. V tem elementu gre lahko za določeno prekrivanje med prvo in tretjo funkcijo tega določila.

-ZOsn tega načela sicer ne omenja, vendar to ne pomeni, da v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 69. člena ZOsn načelo varovanja otrokovih koristi ne pride v poštev. Po določi prvega odstavka 1. člena ZOFVI ta zakon ureja med drugim tudi pogoje za opravljanje vzgoje in izobraževanja in med cilji sistema vzgoje in izobraževanja v javnih osnovnih šolah je tudi spoštovanje otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin (druga alineja 2. člena ZOFVI). Odločitev o ponavljanju sprejme učiteljski zbor, ki je kolektivni organ in ne učitelj predmeta, pri katerem ima učenec negativno oceno (šesti odstavek 69. člena ZOsn). Zadnji stavek v tem določilu pravi, da "o ugovoru" (ki mora biti obrazložen - opomba Upravnega sodišča) "se odloči na način in po postopku iz 68. člena tega zakona." Ker pa določilo 68. člena ZOsn ureja ugovarjanje zoper oceno, pristojnost pritožbene komisije, ki odloča o ugovoru zoper odločitev učiteljskega zbora o nenapredovanju učenca, ni omejena zgolj na presojo pravilnosti ocene učenca.

-Ko gre za odločitev o nenapredovanju mora učiteljski zbor kakor tudi pritožbena komisija upoštevati tudi preostale zakonske pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn za to, da otrok ne napreduje.

-Glede ključnega vprašanja za ta upravni spor, ali Upravno sodišče v upravnem sporu lahko preverja zakonitost izpolnjevanja navedenih obveznosti omenjenih šolskih organov, po mnenju sodišča v tej zadevi ni potrebno posebna pravna analiza o tem, ali je katerega izmed izpodbijanih aktov mogoče opredeliti kot javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Kajti nedvomno gre namreč za "odločitev" javnopravnega subjekta v smislu 1. člena ZUS-1, ki je tudi "posamična" in "dokončna" v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave, in prizadeva tožnikove pravice oziroma pravne interese oziroma je tožena stranka "odločila o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih" tožnika v smislu prvega odstavka 157. člena Ustave; tožnik pa tudi uveljavlja sodno varstvo pravic oziroma pravnih koristi, ki naj bi mu šle na podlagi ZOsn v smislu 1. člena ZUS-1, prvega odstavka 157. člena Ustave ter 23. člena Ustave (tudi v zvezi s konceptom zahtevka civilnega značaja iz 6. člena EKČP). Zato ima pravico do dostopa do sodnega varstva v tem upravnem sporu.

Posebna pravna analiza z vidika pogojev upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 ni potrebna, ker je upravno-sodna praksa na tem področju že precej ustaljena in dokaj enotna, in sicer da ima učenec, za katerega učiteljski zbor in pritožbena komisija odločita, da ne napreduje v višji razred osnovne šole, pravico do tožbe v upravnem sporu zoper omenjeno odločitev o nenapredovanju.

Sodna praksa je za podlago temu stališču večinoma upoštevala tretji odstavek 3. člen ZUP, v skladu s katerim se ZUP uporablja tudi v primerih, ko izvajalci javnih služb odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, in tudi drugi odstavek 2. člena ZUP, po katerem se šteje, da gre za upravno zadevo tudi, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari in da gre v tovrstnih zadevah za odločanje po prostem preudarku.

To pomeni, da je dosedanja sodna praksa očitno preko določila tretjega odstavka 3. člena ZUP prišla do tega, da ima učenec, ki ne napreduje, in je bil njegov ugovor zavrnjen ali zavržen, dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi druge možnosti od štirih zgoraj navedenih možnosti po ZUS-1.

S tem sodna praksa ni spremenila zakonodajalčeve volje iz 60.a člena ZOsn, v katerem je zakonodajalec predpisal, za katere konkretne odločitve se uporabljajo določbe ZUP in med temi zakonodajalec ni uvrstil tudi dokončne odločitve o nenapredovanju učenca v višji razred.

Če zakonodajalec za določene odločitve izrecno predpiše, da se uporabljajo določbe ZUP, to ne pomeni, da je volja zakonodajalca ta, da se za nobene druge odločitve ZUP ne uporablja, ker zakonodajalec ne more vnaprej predvideti, kakšne zahtevke bodo učenci uveljavljali za varstvo njihovih pravic ali obveznosti.

Zato, če za določene vrste odločitev, za katere že zakonodajalec oceni, da so tako pomembne, da se ZUP uporablja, to ne pomeni, da sodišče ne sme ugotoviti, da splošne določbe ZUP veljajo tudi za kakšno drugo odločitev, če narava zahtevka oziroma pravice, ki jo stranka uveljavlja, to zahteva zaradi načela učinkovitega varstva pravic, ki so zavarovane na ustavno-pravni ali mednarodno-pravni ravni.

Temu namreč služi določba o drugega odstavka 2. člena ZUP, ki govori o uporabi določb ZUP zaradi varstva javnega interesa glede na naravo stvari ter določba tretjega odstavka 3. člena ZUP, ki se sklicuje na odločanje o pravicah in obveznostih uporabnikov izvajalcev javnih storitev.

Kot bo razvidno iz naslednjega razdelka sodbe, s tem sodna praksa ni v ničemer omejila strokovne avtonomije učiteljev bolj, kot je to avtonomijo omejil zakonodajalec in izvršilna veja oblasti zaradi omenjenih pravnih načel, ampak gre zgolj za vzpostavljanje večje javne odgovornosti izvajalcev učnega procesa pri odločitvah o ocenjevanju in (ne)napredovanju učencev.

b.) Standardi oziroma kriteriji (strogosti) za presojo zakonitosti dokončnih posamičnih aktov učiteljskega zbora o nenapredovanju učenca z učnimi težavami v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju:

V zvezi s temi vidiki sodnega varstva je Upravno sodišče že zavzelo stališča v sodbi v zadevi I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024 (odst. 75-78), ki se je sicer nanašala na dokončno odločitev o nenapredovanju učenca v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom posebnimi potrebami, zato bo sodišče standarde in kriterije glede strogosti presoje prilagodilo predmetni zadevi, kjer gre za učenca z učnimi težavami.

Stopnja in obseg intenzivnosti sodniškega testa nadzora nad zakonitostjo tovrstnih odločitev, to je zlasti z vidika zadostne obrazloženosti odločitve in možnosti, da je stranka lahko uveljavljala svoje argumente v postopku pred izdajo dokončnega akta in se učinkovito branila, kar pomeni, da mora organ v dokončni odločitvi pretehtati in v dokazno oceno vključiti tudi argumente stranke (v smislu 146. člena ZUP),

je pogojena s pomenom umestitve določbe člena 3(1) MKOP v regulatorni koncept odločitev o nenapredovnaju po ZOsn in Pravilniku, kot je to utemeljilo sodišče v prejšnjem razdelku sodbe.

Tako na primer preveč posplošeno in standardizirano sklicevanje organa šole, da je v največjo otrokovo korist, če bo imel najprej možnost zaradi ponavljanja razreda pridobiti minimalne standarde znanja, zato da bo lahko dobil osnove za nadgradnjo znanja v višjem razredu, ali da bo s ponavljanjem dobil nove možnosti za razvijanje socialnih vezi in boljšo samopodobo, lahko v praksi povsem izniči pomen legitimnega zakonodajalčevega namena, da odločitev o nenapredovnaju od posameznega učitelja, ki je znanje ocenjeval, prenese na kolektivni organ učiteljskega zbora, ki lahko gleda in odloča o (ne)napredovanje s širših razvojnih in socialnih učinkov otroka.

Poleg načela varovanja otrokovih koristi je stopnja strogosti presoje zakonitosti dokončnega posamičnega akta o nenapredovanju učenca v drugem (in prvem) vzgojno-izobraževalnem obdobju pogojena oziroma opredeljena še z dvema drugima pravnima dejavnikoma.

Prvi dejavnik je ta, da je sistematika določbe 69. člena ZOsn zelo specifična.

V konkretnem primeru je učenec obiskoval 6. razred osnovne šole, kar spada po 33. členu ZOsn v drugo obdobje, ki traja od 4. do 6. razreda.

Določilo prvega odstavka 69. člena ZOsn pravi: "Učenci v prvem in v drugem obdoru razredov ne ponavljajo".

Temeljno načelo je torej, da učenci 6. razreda ne ponavljajo.

Za to temeljno načelo pa je zakonodajalec v treh odstavkih predvidel izjeme.

Izjeme je vedno treba razlagati restriktivno.

Restriktivna razlaga in uporaba izjem pomeni, da test sodniške presoje zakonitosti upoštevanja postopkovnih pravil, vključno z obrazloženostjo odločitve šole tudi z vidika materialnega prava, ne more biti blag, ohlapen, ne more biti omejen na test očitne nerazumnosti, kajti potem bi ekstenzivna uporaba izjem spremenila temeljno pravilo oziroma načelo iz prvega odstavka 69. člena ZOsn.

Sodniški preizkus zakonitosti je zato strog glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v "ustrezne dejavnosti razširjenega programa" (četrti odstavek 69. člena ZOsn).

Po določbi 14. člena ZOsn namreč program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni program in razširjeni program.

To je relevantno za obravnavani primer, saj so po določbi člena 12.a ZOsn učenci z učnimi težavami tisti učenci, "ki brez prilagoditev metod in oblik dela pri pouku težko dosegajo standarde znanja."

Po tem istem določilu osnovna šola za te učence prilagodi metode in oblike dela pri pouku ter jim omogoči vključitev v ustrezno dejavnost v okviru razširjenega programa.

To zajema možnost, ki je urejena v prvem odstavku 8. člena Pravilnika, da se "v okviru sistemske podpore in pomoči določi, da se organizacijsko, izvedbeno in tehnično prilagodi ocenjevanje znanja. Prilagodijo se lahko tudi načini in roki ocenjevanja znanja."

Iz navedenega izhaja, da sodna presoja zakonitosti dokončnega posamičnega akta o nenapredovanju učenca v javni osnovni šoli v prvem ali drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju glede zadostne obrazložitve odločbe in pravice do izjave (obrambe) stranke ni zadržana (oziroma blaga) z vidika:

-določbe prvega odstavka 69. člena ZOsn, da gre za izjemo,

-širše utemeljitve, da je odločitev v največjo otrokovo korist iz člena 3(1) MKOP, pri čemer bolj, kot so kompleksne ali specifične učne težave učenca, bolj je pomembno, da je pred odločanjem o tem, ali je (ne)napredovanje učenca v višji razred v največjo otrokovo korist, narejena strokovna ocena o tem, kakšne so specifične potrebe in primanjkljaji pri učenju konkretnega otroka,

-omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa v smislu stopenjske podpore in pomoči in prilagoditev ocenjevanja znanja iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika, kar vključuje dokumentiranost, obveščenost (staršev) in pravočasnost izvajanja ustrezne dejavnosti razširjenega programa,

-upoštevajoč ugovore stranke, preostalih pravno reguliranih procesnih elementov ocenjevanja.

Bolj vsebinska vprašanja od naštetega, to je o ustreznosti, primernosti ali kakovosti vsebine stopenjske podpore, pomoči in raznih prilagoditev v razširjenem programu, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.

V odvisnosti od narave spornega razmerja oziroma odprtih vprašanj dejanske narave in starosti oziroma zrelosti otroka mora pristojni organ upoštevati tudi pravico otroka do izjave v postopku.

Po določilu 12. člena MKOP "države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje."

Zgornja razlaga prava glede metodologije presoje zakonitosti tovrstnih odločitev šolskih organov, pomeni, da negativna ocena učenca ni samo znak za učenca, da spremeni svoj odnos in odgovornost za uspeh izobraževanja in morebiti za njegove starše, ki so odgovorni za vzgojo in izobraževanje otrok (prvi odstavek 54. člena Ustave), ampak je to istočasno tudi znak za (profesionalno) odgovornost učitelja z vidika omenjenih določb ZOsn in Pravilnika (v navezavi na omenjena splošna načela iz Ustave in mednarodne pogodbe o varstvu otrokovih koristi).

To je zelo pomembno iz razloga, ker upravni spor ni zelo primerno sredstvo za zagotavljanje pozitivnih učinkov načela varovanja otrokovih koristi, ko gre za njegovo izobraževanje in (ne)napredovanjev drugem izobraževalnem obdobju osnovne šole, ampak bi bilo dosti bolj primerno, da bi bili tovrstni problemi razrešeni v procesu vzgoje in izobraževanja v okviru šolske dejavnosti ob medsebojnem sodelovanju staršev, učiteljev in otroka.

Sodna praksa je tako v večini zadev do sedaj izpeljala, da pridejo v tovrstnih upravnih sporih v poštev obveznost šolskih organov, da izdajo odločitve v obliki odločbe, da spoštujejo načelo zakonitosti, načelo zaslišanja stranke ter pravila o obrazložitvi odločitev, ki morajo vsebovati vse sestavine iz 214. člena ZUP; ne zadošča, da ima šola vsebinske razloge za svojo dokončno odločitev o nenapredovanju učenca, temveč mora tudi zagotoviti, da je le ta sprejeta v ustrezni obliki.

V odločbi učiteljskega zbora mora biti konkretno opredeljeno in ne zgolj pavšalno s sklicevanjem na velik primanjkljaj v znanju, katere so vse tiste okoliščine, zaradi katerih je učiteljski zbor sprejel odločitev o ponavljanju razreda.

Pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče sanirati s podajanjem navedb v odgovoru na tožbo.

To je zelo pomembno, kar je sicer Upravno sodišče kontinuirano poudarjalo v teh upravnih sporih.

Kajti, če šolski organi zgolj formalistično ciljajo na zadovoljitev naštetih standardov v zvezi z splošnim upravnim postopkom, potem to v ničemer ne koristi ne učencem v njihovem procesu izobraževanja in vzgoje; za učitelje navedeno pomeni zgolj nepotrebno, a precejšnje birokratsko obremenjevanje njihovega profesionalnega dela; javnost, vključno s starši, izgubijo zaupanje v izobraževalne institucije in v načelo, da je posameznik res nosilec nekih pravic; in izobraževalna organizacija zamudi priložnost za spremembe v smeri izboljševanja organizacijsko-komunikacijske kulture in profesionalizacije storitev.

V javno dostopni bazi sodb iz upravnega spora v tovrstnih zadevah namreč prevladujejo sodne odločbe, s katerimi je bilo tožbi v tovrstnih zadevah ugodeno, ker izpodbijani akti niso bili obrazloženi do te mere, da presoja zakonitosti odločitev šolskih organov s strani Upravnega sodišča niti ni bila možna.

c.) Presoja zakonitosti izpodbijanih aktov v konkretnem primeru

Izpodbijani prvostopenjski sklep Osnovne šole B., ki se sklicuje na obrazložitev razrednika, ki naj bi bila v priponki sklepa, in na odločitev učiteljskega zbora, nima potrebne minimalne vsebinske (materialno-pravne) obrazložitve.

Minimalne potrebne obrazložitve nima glede določbe prvega odstavka 69. člena ZOsn, da gre za izjemo, ker učenec ne napreduje, glede širše utemeljitve, da je odločitev v največjo otrokovo korist iz člena 3(1) MKOP, in tudi ne glede omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa v smislu stopenjske podpore in pomoči in prilagoditev ocenjevanja znanja iz prvega odstavka 8. člena Pravilnika in četrtega odstavka 69. člena ZOsn.

S tem je kršena določba 2 točke prvega odstavka 214. člena ZUP (ugotovljeno dejansko stanje), 3. točke prvega odstavka 214. člena ZUP (razlogi, odločilni za presojo posameznih elementov, ki so pripeljali do takšne odločitve) in peti odstavek 214. člena ZUP, po katerem, če pristojni organ zadevo reši na podlagi prostega preudarka, mora obrazložitev zajemati tudi razloge o tem, kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.

Drugostopenjski organ bi upoštevajoč argumente v ugovoru zoper odločitev učiteljskega zbora z dne 18. 6. 2026 oziroma sklep Osnovne šole B. z dne 24. 6. 2026, lahko odpravil omenjene pomanjkljivosti v obrazložitvi sklepa z dne 24. 6. 2026, a jih ni.

Problem izreka in obrazložitve drugostopenjskega organa, to je pritožbene komisije, se začne v izreku, ker je tožena stranka ugovor zavrgla kot nedopusten, kar je razvidno tudi iz obrazložitve, kjer je v zadnjem stavku pod točko 4 navedeno, da se določbe ZUP v tem primeru ne uporabljajo.

To je v nasprotju z določbo drugega odstavka 3. člena ZUP in 1. členom ZUS-1 (oziroma s prvim stavkom 2. člena ZUS-1) ter sodno prakso Upravnega sodišča.

Tudi iz pravnega pouka izhaja, da pritožnica zoper drugostopenjski akt nima pravnega sredstva, kar ne drži.

Sodišče pa ni moglo priti do sklepa, da so v prejšnjem odstavku te sodbe omenjene napake zgolj formalnega značaja, glede na to, da sicer predmetni drugostopenjski akt ima izrek, ima tudi na prvi pogled dokaj obsežno obrazložitev, ki je vsebinske narave, in ima tudi pravni pouk, kar vse sicer zahtevajo določbe ZUP.

Vendar je ključen problem izpodbijanega akta preveč pavšalna obrazložitev glede na to, kar je tožnica uveljavljala že v ugovoru zoper sklep z dne 24. 6. 2026 in zoper odločitev učiteljskega zbora.

Sodišče ugotavlja, da je bil že ugovor zoper prvostopenjsko odločitev zelo natančen in argumentiran glede vprašanja, ali je učenec dobil pravočasno možnost za vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, kar je pogoj za nenapredovanje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn.

Ta del ugovora je pritožnica zelo konkretizirala s tem, da ga je razčlenila po posameznih elementih od druge stopnje pomoči (pomoč šolske svetovalne službe), do tretje stopnje pomoči (ISP) v navezavi na razlikovanje med interesno dejavnostjo in tretjo stopnjo pomoči v petstopenjskem modelu, ki ga je črpala iz kurikuluma za razširjeni program osnovne šole Zavoda RS za šolstvo.

V tej zvezi s je sklicevala tudi na nepravočasnost in nedokumentiranost izvajanja omenjene razširjene dejavnosti in na slabo obveščenost staršev.

V pravnem smislu je to že v ugovoru zoper prvostopenjski akt povezala s kršitvijo pravice do izjave in do obrazložene odločitve ter je izpostavila tudi vidik neenakega načina ocenjevanja.

V tožbi pa je te argumente ponovila.

Glede na tako konkretiziran ugovor je imela pritožbena komisija obveznost, da bi odgovorila na vse pritožbene navedbe, ker jo k temu obvezuje drugi odstavek 254. člena ZUP. Po tej določbi mora namreč organ druge stopnje obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. V kombinaciji s to zahtevo iz drugega odstavka 254. člena ZUP sodišče ugotavlja tudi, da je obrazložitev odločitve pritožbene komisije preskopa oziroma je presplošna glede spoštovanja pravnih vidikov iz prvih treh alinej iz odstavka 90 te sodbe, torej v elementih, v katerih sodišče presoja zakonitost izpodbijanih aktov v tovrstnih zadevah po metodi, ki ni zgolj zadržana oziroma zamejena s testom t.i. očitne nerazumnosti.

Glede pravnega kriterija, po katerem učenec v drugem obdobju napreduje in le izjemoma ne napreduje v višji razred, ima odločitev pritožbene komisije zgolj navedbo, da učenec ne dosega minimalnih standardov znanja, nima osnove za nadgradnjo znanja.

To je preveč posplošena argumentacija, da bi lahko pomenila zakonito uporabo izjeme od splošnega pravila o napredovanju, četudi ima učenec eno oceno negativno.

Tudi načelo "največjih koristi za otroka", kot se je izrazila pritožbena komisija, je uporabljeno zgolj pavšalno z navedbo, da bo otrok imel s ponavljanjem razreda možnost usvojiti minimalne standarde znanja, razviti ustrezne učne navade in v polnem obsegu izkoristiti vse oblike pomoči. Zadnji element v tej navedbi, da bo s ponavljanjem imel možnost v polnem obsegu izkoristiti vse oblike pomoči, je posebej šibek, saj je med strankama sporno ravno to, ali je učenec v šolskem letu 2025/2026 glede na to, da je imel skozi celo leto štiri negativne ocene in eno pozitivno oceno, ki jo je dobil že v prvem ocenjevalnem obdobju, pravočasno dobil možnost za vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, torej po drugi ali tretji oceni. Pod to isto točko obrazložitve pritožbena komisija namreč izhaja iz stališča, da je šola učencu omogočila vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč, kar je bilo že v fazi ugovora zoper prvostopenjsko odločitev ključna sporna okoliščina med strankama, zato bi morala pritožbena komisija na to argumentirano in dokumentirano odgovoriti, pa ni.

Kar zadeva pravočasnost omogočanja vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, je pritožbena komisija v drugi točki obrazložitve akta navedla samo to, da so bili starši seznanjeni o uspehu ob koncu prvega ocenjevalnega obdobja, vendar takrat je učenec dobil oceno zadostno in ne nezadostno; na govorilnih urah dne 9. 2. 2026 pa iz določbe izhaja, da so bili starši seznanjeni z neizpolnjevanjem dolžnosti (sodelovanje pri pouku, pisanje domačih nalog, domača branja) in je učitelj svetoval, naj učenec obiskuje dopolnilni pouk. V tem delu obrazložitve tožena stranka v ničemer ne odgovarja na argumente tožeče stranke iz ugovora glede prepoznega obveščanja in preveč posplošeno in nedokumentirano odgovarja na argumente pritožnice o neizvajanju pomoči s strani šolske svetovalne službe in dodatne individualne in skupinske pomoči in o razmejevanju med interesno dejavnostjo ter individualno in skupinsko pomočjo. Tudi pod točko 3 obrazložitve odločbe pritožbena komisija zgolj navaja, da se je učenec dopolnilnega pouka udeležil dne 15. 9. 2025 in dne 3. 11. 2025 in da je "specialna pedagoginja na šoli izvajala interesno dejavnost učenje učenja", česar se je učenec udeležil šestkrat (realiziranih je bilo 30 ur), in da je "šola omogočila učencu vključitev v ustrezne dejavnosti razširjenega programa za podporo in pomoč pri učenju: "dopolnili pouk, pomoč svetovalne službe ter individualno skupinsko pomoč." V nadaljevanju te iste točke obrazložitve tožena stranka po eni strani pravi, da so od konca februarja dalje učenci, ki so obiskovali interesno dejavnost učenje učenja imeli možnost "individualne oblike dela", česar učenec ni izkoristil, po drugi strani pa dva stavka kasneje pravi drugače, da je bila od maja 2026 učencu nudena individualna in skupinska pomoč. Čeprav pritožbena komisija pravi, da je bila odprta osebna mapa za učenca, iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni razvidno, da je bila pred opredelitvijo ustreznih metod in oblik dela pri pouku oziroma izbiri ustrezne dejavnosti v okviru razširjenega programa napravljena ocena posebnih potreb zaradi specifičnih primanjkljajev pri učenju otroka. Če ocena specifičnih potreb in težav pri učenju in pridobivanju znanja konkretnega učenca ni bila narejena, je vprašanje, kako je mogoče izbrati prave metode za specifične oblike pomoči in metode dela. Glede tega akt pritožbene komisije nima nobenega pojasnila oziroma dejstva.

Pod točko 2. pritožbena komisija neargumentirano oziroma pavšalno tudi navaja, da je bilo ocenjevanje opravljanje v skladu s Pravilnikom, s čimer ni bilo v ničemer odgovorjeno na ugovor glede posebnih pogojev za ocenjevanje znanja in okoliščin za pripravo na celoletno izpraševanje ob koncu šolskega leta dne 18. 6. 2026.

Morebiti je takšen način obravnave konkretnih argumentov iz ugovora pritožnice posledica dejstva, da je pritožbena komisija na drugi stopnji zavzela stališče, da se določbe ZUP glede obrazložitve odločitve in pravice do izjave stranke in do obrambe ne uporabljajo in da pritožnica nima pravnega sredstva zoper odločitev pritožbene komisije. Vendar je takšno stališče napačno in obrazložitev akta je posledično nezadostna, preveč posplošena in zato nezakonita ob smiselni uporabi določbe 214. člena ZUP, tožnica pa tudi ni imela dejanske možnosti, da bi se v postopku izrekla in branila ob smiselni uporabi 146. člena ZUP (in prvega odstavka 9. člena ZUP in prvega odstavka 138. člena ZUP). Po prvem odstavku 146. člena ZUP ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Po drugem odstavku tega istega določila, stranka sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve; če pa stori to po ustni obravnavi, mora opravičiti, zakaj tega ni storila na obravnavi. Po tretjem odstavku tega določila mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti med drugim tudi, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP).

Pritožbena komisija je namreč na drugi stopnji odločanja izvedla pogovor z učiteljem, ni pa pritožnici dala smiselne možnosti, da bi se izrekla o pravno relevantnih dejstev, tako kot je to predpisano v prvem, drugem in tretjem odstavku 146. člena ZUP, čeprav so bile v konkretni zadevi sporne okoliščine ravno glede pravočasnosti in dejanske možnosti vključitve v ustrezne dejavnosti razširjenega programa, ki jih je možno razčistiti ob soočenju argumentov oziroma predloženih dejstev z obeh strani.

Sodišče je zato tožbi ugodilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1) in sicer kršitve pravice do obrazložene odločbe (2. in 3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP, kršitve pravice do izjave oziroma obrambe v upravnem postopku (146. člen ZUP, drugi odstavek 254. člena ZUP). Narava stvari, ker gre v tej zadevi v veliki meri za strokovna vprašanja s področja vzgoje in izobraževanja ter morebiti tudi socialne pedagogike, in tudi zaradi načela delitve oblasti in avtonomije tožene stranke pri izvajanju vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli, torej nikakor ni prav, tudi glede na naravo kršitev, da bi sodišče samo odločilo o stvari po vsebini, kot je primarno predlagala tožeča stranka; poleg tega tudi podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZUS-1). Sodišče je zato ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in je izpodbijane akte v navedenih delih odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti oziroma njihovi deli izdani (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Pristojni organ mora sprejeti nov upravni akt brez odlašanja in na način, da bo to v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi glede na to, da se pouk začne dne 1. 9. 2026. V ponovnem postopku je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče je razsodilo v zadevi brez zaslišanja staršev tožnika, to pomeni brez javne glavne obravnave v smislu 23. člena Ustave. Sodišče namreč lahko odloči brez glavne obravnave tudi, če je dejansko stanje med strankama sporno, pa je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Glede na čas začetka novega šolskega leta je bistveno hitrejše odločanje na seji senata kot na glavni obravnavi tudi v največjo otrokovo korist. Sodišče je pri tem imelo v vidu tudi kriterije za ustno zaslišanje tožeče stranke na glavni obravnavi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal (App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožeča stranka je zahtevala izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 in sicer naj sodišče odloči, da se sporno razmerje med strankama postopka uredi tako, da je toženec dolžan tožniku omogočiti napredovanje v 7. razred z dnem 1. 9. 2024, kar velja do pravnomočne odločitve v tem sporu in težko popravljivo škodo povezuje z elementi nezakonitosti izpodbijanega akta, z tveganjem za otrokov zdrav in skladen razvoj, s potrebo po kontinuiteti njegovega izobraževanja in socialnega vključevanja, z nevarnostjo stigme, sklicuje se na nesorazmernost in da bi v primeru uspeha s tožbo napredoval v 7. razred s časovnim zamikom.

Zaradi narave nezakonitosti izpodbijane odločitve je sodišče v prvi točki izreka že odločilo o utemeljenosti tožbe. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za ureditev stanja do pravnomočne odločitve. V predmetni zadevi pogoji za spor polne jurisdikcije niso bili izpolnjeni, ampak je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba ni dovoljena, to pomeni, da sodba postane pravnomočna z izdajo oziroma vročitvijo strankama, in je zahteva za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja do izdaje pravnomočne sodbe v tem primeru brezpredmetna in jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. ZUS-1 v 3. odstavku 25. člena določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

Ta določba pravi, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi in zakonodajna telesa, "otrokove koristi glavno vodilo."

Glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi III U 154/2024 z dne 21. 8. 2024, odst. 41.

Peti odstavek se nanaša na (ne)napredovanje otroka v prilagojenem izobraževalnem programu osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom, med tem ko gre v predmetni zadevi za nenapredovanje otroka, ki ima učne težave v smislu člena 12a. člena ZOsn.

Sodba Upravnega sodišča I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024, odst. 73-74.

Glej na primer: sodbe Upravnega sodišča v zadevah I U 27/2018, 9. 8. 2018, odst. 95; I U 743/2020, 2. 9. 2020, odst. 51-53, I U 1195/2023, 1. 9. 2023, odst. 55.

UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4

Ibid. tč. 1A/6b, str. 4.

Ibid. tč. 1A/6c, str. 4.Četudi v tem primeru ne gre za izvajanje in uporabo prava EU, ni povsem brez pomena, da je tudi Veliki senat Sodišča EU že sprejel v svojo sodno prakso mnenje Odbora ZN o otrokovih pravicah in to kljub temu, da EU formalno-pravno ni prenesla (inkorporirala) MKOP v pravni red EU (glej: M.A., C-112/20, odst. 43). Veliki senat Sodišča EU je zavzel stališče, da se izraz "koristi otroka" iz člena 3(1) MKOP nanaša hkrati na materialno pravico, na
0delo razlage in postopkovno pravilo (K. L., C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 73).

Po določilu tretjega odstavka 68. člena ZOsn če komisija ugotovi, da je "ocena učenca ob koncu pouka v šolskem letu neustrezna, učenca ponovno oceni. Komisija mora opraviti morebitno ocenjevanje ter v svoji odločitvi starše in učenca obvestiti /.../

Zaradi tega preizkus z vidika koncepta civilne pravice iz 6. člena EKČP v tem primeru niti ni potreben.

Sodba Upravnega sodišča v zadevi: II U 235/2024 z dne 27. 9. 2024, odst. 19-21 in v tej sodbi citirana druga sodna praksa. Glej tudi sodbe Upravnega sodišča v zadevah: III U 154/2024, 21. 8. 2024, odst. 36-37, 39; I U 1276/2024, 26. 7. 2024, odst. 16; III U 174/2019, 27. 8. 2019, odst. 15; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 11-12; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 11-12; I U 1947/2013, 25. 2. 2015, odst. 12-13; I U 1231/2013, 25. 9. 2013, prvi odstavek obrazložitve. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 26/2026 z dne 9. 3. 2026 (odst. 13-17) potrdilo stališče Upravnega sodišča, da je odločitev učiteljskega zbora o nenapredovanju učenca v višji razred t.i. temporarna odločba, to je odločba z veljavnostjo za določen čas, ki učinkuje samo do začetka naslednjega šolskega leta, kar ima po mnenju Vrhovnega sodišča vpliv oziroma posledice na oblikovanje tožbenega zahtevka.

Glej odstavek 68 te sodbe.

Glede slednjega standarda glej na primer (mutatis mutandis) sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 288/2025 z dne 28. 2. 2025, odst. 42, 52-54. V tej zadevi je šlo za izključitev otroka iz srednje šole zaradi vzgojnega ukrepa.

Kot primer takšnega pavšalnega sklicevanja šolskih organov in posledične intervencije sodišča glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024, odst. 96-98.

Glej: sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024, odst. 76.

Glej ibid. odst. 78.

Glej mutatis mutandis sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 288/2025 z dne 28. 2. 2025, odst. 59.

Po tej ustavni določbi imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.

O tem in še za bolj specifičen primer od obravnavanega glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1374/2023 z dne 23. 8. 2024, odst. 68-69.

Sodba Upravnega sodišča v zadevi: II U 235/2024 z dne 27. 9. 2024, odst. 19-21 in v tej sodbi citirana druga sodna praksa. Glej tudi sodbe Upravnega sodišča v zadevah: III U 154/2024, 21. 8. 2024, odst. 36-37, 39; I U 1276/2024, 26. 7. 2024, odst. 16; III U 174/2019, 27. 8. 2019, odst. 15; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 11-12; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 11-12; I U 1231/2013, 25. 9. 2013, prvi odstavek obrazložitve.

Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: I U 1276/2024, 26. 7. 2024, odst. 18; II U U 235/2024, 27. 9. 2024, odst. 22; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 13; III U 214/2018, 20. 9. 2018, odst. 13; I U 1231/2013, 25. 9. 2013, predzadnji odstavek obrazložitve.

Točka 1 na strani 2 drugostopenjskega akta.

Po tej določbi se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti.