Jedro

Stranka mora za svoja dejstva predlagati dokaze, in obratno. Pri tem mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Ne zadošča, da navede le dokaze, ne pove pa, katera dejstva točno naj se s takšnimi dokazi ugotovijo. Tako torej ne zadošča goli predlog za zaslišanje prič in strank oziroma za izvedbo listinskih dokazov, brez navedbe o dejstvih, ki jih hoče stranka z izvedbo predlaganih dokazov dokazati. V 2. odstavku 99. člena ZPol je predviden fakultativen in ne obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zaradi tega morajo biti za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa podane tudi t. i. kvalifikatorne okoliščine, ki jih mora ugotoviti, navesti in v disciplinski odločbi obrazložiti sam delodajalec. Ugotovitev njihovega obstoja sodi med dejanske ugotovitve.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 24.2.2003 ter 10.4.2003, z dne 24.3.2003 ter 23.4.2003 o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožniku, dveh sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 5.8.2003, dveh sklepov z dne 12.8.2003 ter štirih sklepov z dne 24.9.2003. Zavrnilo je nadaljnji zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je le-ta dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in sicer plačo od 1.8.2003, regres za letni dopust za leto 2003 in kasnejše regrese, odškodnine za neizrabljeni dopust, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki ter stroški postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zoper tožnika vodila dva disciplinska postopka za hujše kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil dne 15.12.2002 v T. in dne 9.2.2003 v I.B.. Pri vodenju disciplinskih postopkov se je pravilno oprla na določbe takrat veljavnega Zakona o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 49/98 in nadalj.) ter Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.) ter v zvezi s tem zakonom na določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v R Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) ter ZDR (Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.). Sodišče ni ugotovilo zastaranja vodenja disciplinskih postopkov. Tožnik se brez opravičenih razlogov ni odzval na pravilno poslano vabilo na disciplinsko obravnavo pred disciplinskim organom prve stopnje v prvem disciplinskem postopku.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z uporabo predpisov za vodenje disciplinskega postopka se je strinjalo z zaključki sodišča prve stopnje in pri tem upoštevalo tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 123/2006 z dne 20.6.2006. Sprejelo je razloge sodišča prve stopnje glede zastaranja vodenja disciplinskega postopka in neopravičene odsotnosti tožnika z ustne obravnave pred disciplinskim organom prve stopnje v prvem disciplinskem postopku. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič in tožnika, ni bistveno kršilo določb postopka, predvsem zato, ker tožnik v tožbi in v postopku na prvi stopnji v zvezi z disciplinskimi kršitvami in njegovo odgovornostjo za te kršitve ni navedel konkretnih ugovorov, temveč je dokazne predloge za zaslišanje podal le s splošno utemeljitvijo, da naj bi priče izpovedale, kako so dogodki potekali. Sprejelo je tudi pravno opredelitev hujših kršitev delovnih obveznosti tožene stranke. V zvezi s sklepi tožene stranke, s katerimi je bil ugotovljen datum prenehanja delovnega razmerja, je zaključilo, da bi moralo sodišče prve stopnje glede tistih prvostopenjskih sklepov, ki so bili razveljavljeni in drugostopenjskih sklepov, s katerimi je bilo ugodeno pritožbi tožnika, tožbo zavreči, vendar zgolj na pritožbo tožnika v ta del sodbe ni poseglo. Tožena stranka je pravilno zaključila delovno razmerje tožniku z dnem vročitve dokončnih odločb pooblaščencu tožnika.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki se najprej sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, v zvezi z dovoljenostjo revizije pa na 2. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) in 1. in 2. alinejo 1. odstavka 32. člena istega zakona, saj naj bi bilo od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 63. člena ZTPDR, saj je tožnik svojo odsotnost z disciplinske obravnave dne 19.2.2003 pravočasno opravičil, naknadno pa je predložil še bolniški list. Dejstvo, da je naslednji dan odpotoval v H., ne kaže na to, da njegova odsotnost ni bila upravičena, saj ima tam stalno bivališče. To da je tožena stranka pred disciplinsko obravnavo opravila poizvedbe v zvezi z njegovo boleznijo, navaja samo sodišče druge stopnje, česar ne bi smelo mimo sodišča prve stopnje, ki tega sploh ne omenja. Tožniku to dejstvo tudi ni poznano in se vse do sedaj o njem ni mogel izreči. Svojega zagovora ni mogel podati pred disciplinskim organom prve stopnje tožene stranke niti pred sodiščem. S tem mu je bila kršena pravica do izjave v postopku in pravica do poštenega ter kontradiktornega postopka. Njegovo zaslišanje je bilo vsekakor pomembno, saj bi se z njim ugotovila odločilna dejstva. Tožnik bi izpovedal o tem, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, zlasti o drugačnem poteku dogodkov glede prvo očitane kršitve z dne 15.12.2002. Glede druge kršitve z dne 9.2.2003 je sodnik za prekrške dne 12.2.2003 postopek o prekršku zaradi istega dejanja ustavil, ker ni ugotovil znakov prekrška. Ni mu bilo potrebno substancirano navajati, kaj bi lahko v zadevi povedal, oziroma o katerih spornih dejstvih bi se lahko izjasnil, kot je to sicer potrebno pri pričah in sodnih izvedencih. Tudi dokazne predloge za zaslišanje prič je zadosti utemeljil, saj je jasno povedal, da bi njegove priče izpovedale o drugačnem dejanskem stanju. Datum prenehanja delovnega razmerja je napačen, saj sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali, da mu je bil odobren dopust v trajanju do 18.8.2003. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

V zvezi z dovoljenostjo revizije se revident napačno sklicuje na določbe 31. in 32. člena ZDSS-1, saj je glede na določbo 84. člena istega zakona in glede na dejstvo, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred uveljavitvijo tega zakona, za presojo o dovoljenosti revizije potrebno uporabljati Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.) in ne ZDSS-1. Revizija v tem sporu je dovoljena glede na določbo 1. odstavka 21. člena v povezavi s 25. členom ZDSS.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede teh navedb ni preizkušalo.

Revizija smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika in predlaganih prič, sodišče druge stopnje pa je tožnikovo pritožbo glede tega neutemeljeno zavrnilo. Očitana kršitev ni podana.

ZPP v 1. odstavku 180. člena med obveznimi sestavinami tožbe navaja tudi dejstva, na katere tožnik opira zahtevek ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. V skladu z veljavno teorijo substanciranja je bistveno, da tožnik navede toliko dejstev, da to omogoča jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. V skladu z uveljavljenim razpravnim načelom (1. odstavek 7. člena ZPP) mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoja zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Podobno določa tudi 212. člen ZPP. V teh zakonskih določbah gre za povezavo trditvenega in dokaznega bremena, ki neposredno vplivata na uspeh v sporu. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (gre za zahtevo po sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih (če niso že poznana, če se ne domnevajo ali so splošno znana) tudi dokaže. Stranka mora za svoja dejstva predlagati dokaze, in obratno. Pri tem mora stranka tudi natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Ne zadošča, da stranka navede le dokaze, ne pove pa, katera dejstva točno naj se s takšnimi dokazi ugotovijo. Ne zadošča torej goli predlog za zaslišanje prič in strank oziroma izvedbo listinskih dokazov brez navedbe o dejstvih, ki jih hoče stranka z izvedbo predlaganih dokazov dokazati.

Glede na to ne zadošča le predlog tožnika za zaslišanje prič - očividcev dogodka dne 15.12.2002, "ki bodo potrdile tožnikove navedbe", pri čemer teh navedb sploh ni, oziroma predlog tožnika v zvezi s kršitvijo z dne 9.2.2003 o tem, da naj sodišče zasliši priče, ki so bile predlagane že v disciplinskem postopku, vendar je bil predlog za njihovo zaslišanje zavrnjen, in ki bodo "lahko izpovedale, kako je dogodek potekal in je bil v disciplinskem postopku prikazan drugače". Pri takšnih dokaznih predlogih (ki jih je tožnik podal na obravnavi dne 7.4.2004, pred tem in kasneje pa ne) manjka osnovna navedba dejstev o tem, v čem konkretno je bilo v disciplinskem postopku pri toženi stranki zmotno ugotovljeno dejansko stanje hujših kršitev delovnih obveznosti.

Načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena se nadaljuje tudi pri odločanju o izvedbi dokazov, saj mora dokazni sklep jasno, razumljivo in pregledno navajati sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo (1. odstavek 287. člena ZPP). Eden od upravičenih razlogov, zaradi katerih lahko sodišče zavrne predlagane dokaze (2. odstavek 287. člena ZPP), je tudi, če so dokazni predlogi strank nesubstancirani. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič in dokazni predlog za njegovo zaslišanje v zvezi z dejanskim stanjem očitanih kršitev, saj je vse, kar je v zvezi s tem navedel, le kratka navedba v tožbi, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Utemeljeno je bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnika v zvezi z njegovo odsotnostjo z disciplinske obravnave pred organom prve stopnje v prvem disciplinskem postopku, ki je potekala dne 19.2.2003. Tožnik je navedel, da je bil bolan in predložil tudi listino o bolniškem staležu, kaj več o naravi njegove bolezni in nesposobnosti udeležbe na obravnavi pa ne. To bi bilo pomembno predvsem glede na dejstvo, da sta se prvo in drugostopenjski organ tožene stranke v izpodbijanih odločbah po preverjanju dejstev natančneje opredelila do neopravičene odsotnosti tožnika. To dokazuje tudi neresničnost revizijskih navedb, da mu poizvedbe o njegovem zdravju s strani tožene stranke niso bile znane in da se o tem ni mogel izreči. Glede zavrnitve tega dokaznega predloga torej velja enako kot pri zgornji obrazložitvi; v zvezi s skopimi navedbami o razlogu njegove odsotnosti z disciplinske obravnave v prvi disciplinski zadevi pa je sodišče prve stopnje lahko izhajalo iz znanega stališča sodne prakse, da za opravičilo odsotnosti ne zadošča le golo opravičilo delavca, da se zagovora oziroma obravnave ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) zdravstvenih težav, temveč zadoščajo le konkretna pojasnila teh težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije. Tudi bolniški stalež sam po sebi še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora ali obravnave. Razlogi za stalež so namreč različni in vedno ne vplivajo oziroma ne morejo vplivati na možnost zagovora (takšno stališče je Vrhovno sodišča Republike Slovenije že zavzelo, npr. v odločbah opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 27.9.2006, VIII Ips 354/2006 z dne 24.10.2006 in VIII Ips 378/2006 z dne 30.1.2007). S takšnim pojasnilom revizijsko sodišče zavrača trditve tožnika, da bi ga bilo potrebno zaslišati, obenem pa glede na ugotovljena dejstva pritrjuje tudi materialnopravnemu stališču sodišča druge stopnje v zvezi s tem, da postopek pri delodajalcu zaradi opustitve tožnikovega zaslišanja ni bil kršen (glede na določbo 2. odstavka 63. člena ZTPDR v povezavi s 1. členom ZDDO in 65. členom ZPol).

V zvezi s presojo revizije iz razlogov po uradni dolžnosti (pravilna uporaba materialnega prava), revizijsko sodišče ugotavlja, da je disciplinska komisija tožene stranke glede prve kršitve, dne 15.12.2002 (da je tožnik pred diskoteko s pestjo desne roke tako močno udaril policista D.K., da je le padel po tleh in utrpel pretres možganov, udarnine in rane po glavi ter hrbtišču obeh rok, s čimer je izpolnil znake kršitve nedostojnega vedenja na javnem kraju po 1. točki 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir - Uradni list SRS, št. 16/74 in nadalj. - in škodil ugledu policije), delno ugodila ugovoru tožnika in ga spoznala za odgovornega le še za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 6. alineji 1. odstavka 99. člena ZPol (vsako dejanje, ki ima znake katerega od kaznivih dejanj iz 2. alineje 1. odstavka 67. člena tega zakona, ali hujše kršitve predpisov o javnem redu) in ne več za ostale kršitve - tako kot organ prve stopnje. Disciplinski organ druge stopnje je (kljub temu, da je v opisu dejanja pomotoma ostala tudi opredelitev, da je tožnik s tem dejanjem škodoval ugledu policije) v obrazložitvi svoje odločitev izrecno navedel, da do škodovanja ugleda policije ni prišlo, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je javnost zvedela za dejstvo, da je tožnik policist. Za očitano kršitev se po določbi 2. odstavka istega člena ZPol lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja - takšen ukrep je le fakultativen in ne obvezen. Zaradi tega morajo biti za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa podane tudi t. i. kvalifikatorne okoliščine, ki jih mora ugotoviti, navesti in v disciplinskih odločbah obrazložiti sam delodajalec. Ugotovitev njihovega obstoja sodi med dejanske ugotovitve. Sodišči druge in prve stopnje pri opredelitvi pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tega nista upoštevali. S tem sta zmotno uporabili materialno pravo, ugotovitve o obstoju kvalifikatornih okoliščin pa so izostale. To je narekovalo razveljavitev sodbe v tem delu (2. odstavek 380. člena ZPP).

Glede druge kršitve, dne 9.2.2003 (da se je okrog 1,15 ure na dvorišču stanovanjske hiše prepiral z R.Č. in se nespodobno vedel, s čimer je izpolnil znake prekrška zoper javni red in mir po 1. točki 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir), je bil tožnik spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 1. odstavka 45. člena ZDDO ter 6. in 7. alineji 1. odstavka 99. člena ZPol. Iz opisa dejanja izhaja, da naj bi bilo storjeno na dvorišču stanovanjske hiše in ne na javnem mestu. Ali je to dvorišče vendarle mogoče šteti za javni kraj ali prostor, je pomembno glede na določbo 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, saj je po tej določbi prekršek podan le v primeru, kadar se kdo prepira, vpije ali kako drugače nespodobno vede na javnem kraju ali prostoru, kjer vzdržuje red organizacija združenega dela, druga organizacija ali državni organ. Zato ob ugotovitvi, da ne gre za javni kraj ali prostor, ne bi bila podana hujša kršitev delovne obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO, saj je pogoj za takšno kršitev storitev prekrška, niti kršitev po 6. alineji 1. odstavka 99. člena ZPol, temveč le hujša kršitev po 7. alineji istega člena - dejanje ali obnašanje, ki škoduje ugledu policije. Tudi v tem primeru bi bilo mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja le ob ugotovitvi obstoja kvalifikatornih okoliščin. Teh sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ugotavljali, v posledici tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je narekovalo razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje (2. odstavek 380. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi s prvo kršitvijo ugotoviti, ali je tožena stranka sploh ugotovila kvalifikatorne okoliščine očitane kršitve, v zvezi z drugo kršitvijo pa prvenstveno, ali sploh gre za kršitev z znaki prekrška. Če vseh zahtevanih elementov za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa pri obeh disciplinskih odločbah ne bo ugotovilo, naj bo v zvezi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom pozorno tudi na to, da je bil tožniku kasneje (v spisu je odločba organa prve stopnje z dne 25.9.2003 - A31) zaradi ponovnih kršitev zopet izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.