Jedro

Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve. V konkretnem primeru je sodišče glede na zatrjevana dejstva pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se ne uporablja nacionalno pravo, to je ZMZPP. Pravilni so tudi argumenti za zavrnitev uporabe 52. člena ZPP. Navedeni člen namreč opredeljuje zgolj krajevno pristojnost (po prebivališču tožnika), ko so vse pravdne stranke državljani Republike Slovenije, ne pa tudi mednarodne pristojnosti, na kar se pri vložitvi tožbe na slovensko sodišče napačno sklicuje tožeča stranka. Ker sta obe pravdni stranki entiteti različnih držav članic EU, je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporablja Uredba Bruselj I.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 374,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje v zadevi z mednarodnim elementom in je tožbo iz tega razloga zavrglo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in predlaga njegovo razveljavitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Napačno je stališče sklepa, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča, ker tako izhaja iz dikcije 4. člena oziroma 7. člena Uredbe Bruselj I (Uredba ES št. 1215/2012). V obravnavanem primeru gre namreč za zadevo, povezano z zavarovanjem, za kar se uporabljajo 10., 11. in 13. člen citirane Uredbe. Ti pa določajo (tudi) pristojnost slovenskega sodišča. Tožnica je upravičenka iz zavarovanja na podlagi 30. člena Zakona o obveznim osiguranjima u prometu, toženec pa je entiteta, ki je po zakonu pristojna za plačilo odškodnin za škodo, nastalo na Hrvaškem in ki jo je povzročilo neznano vozilo. Njegov položaj je urejen v zakonu, ki ureja tudi položaj drugih zavarovalnic. Po 10. točki drugega odstavka 7. člena Zakona o osiguranju kot zavarovalni posel štejejo tudi vse vrste odgovornosti iz naslova uporabe motornega vozila. Tudi iz 18. točke uvodnega dela Uredbe izhaja, da se v sporih v zvezi z zavarovalnimi pogodbami uporabljajo pravila o pristojnosti, ki so za šibkejšo stranko ugodnejša od splošnih pravil o pristojnosti. Nenazadnje se je toženec v zavrnitvi zahtevka skliceval le na zastaranje.

Odločitev je v nasprotju s stališči sodne prakse. Slovenska sodišča obravnavajo odškodninske zahtevke slovenskih državljanov zaradi posledic prometnih nesreč na Hrvaškem (odločbe VS RS II Ips 429/2008, II DoR 330/2017 in II Ips 679/2005, VSL II Cp 1473/2018, II Cp 3322/2012, I Cp 874/2010). Nobene odločbe ni, v kateri bi se slovensko sodišče izreklo za nepristojno.

Za vložitev tožbe pred slovenskim sodiščem se je odločila, ker je storilec nesreče tako vpliven, da je preprečil sprožitev kazenskega pregona; paški policist ji je zagrozil, naj preneha z ugotavljanjem, kdo je storilec; toženec je zavrnil zahtevek le zaradi zastaranja, pisanja v tem postopku pa ni želel sprejeti; Republika Hrvaška v sporih med slovenskimi in hrvaškimi osebami ščiti domače pravne in fizične osebe; po univerzalni pravni doktrini je dolžnost sodišč, da zaščitijo svoje državljane in sprejmejo pristojnost za odločanje o njihovih pravicah; tožnica je zaradi škodnega dogodka pri štiridesetih letih postala invalid prve kategorije. Ker toženec ni ugovarjal pristojnosti, je odločitev prezgodna.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Uvodne določbe Uredbe niso zavezujoča pravna pravila, ampak le izhodišče za razlago njenega normativnega dela. Toženec ni zavarovalnica in z njo ni bila sklenjena zavarovalna pogodba. Gre za združenje z javnimi pooblastili, dolžnost povračila škode pa je omejena na primere, ki so v zakonu izrecno našteti. Ne sklepa zavarovalnih poslov. Zakon o obveznim osiguranjima u prometu, veljaven v času prometne nesreče, ki je specialen v razmerju do Zakona o osiguranju, ne daje odgovora na vprašanje mednarodne pristojnosti. Judikati, na katere se opira pritožba, se izrekajo o vprašanju uporabe prava, ne pa o pristojnosti. V navedenih primerih je bila tožena zavarovalnica, ki je odgovarjala na podlagi sklenjenega zavarovanja. Pristojnost hrvaškega sodišča izhaja tudi iz drugega odstavka 7. člena Uredbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženke povračilo škode, ki jo je utrpela v prometni nesreči 6. 8. 2009 na Pagu na Hrvaškem in ki ji jo je povzročil voznik neznanega vozila. Trdi, da toženka odgovarja za izplačilo škode po hrvaškem pravu.

6. Odločitev o nepristojnosti slovenskega sodišča temelji na ugotovitvi, da se mednarodna pristojnost v primeru nepogodbene odškodninske odgovornosti določa po 4. členu oziroma 7. členu Uredbe Bruselj I. Iz obeh določb izhaja pristojnost hrvaških sodišč: iz 4. člena glede na splošno pravilo toženčevega prebivališča oziroma sedeža, iz 7. člen pa glede na kraj škodnega dogodka v primeru (kvazi) deliktov.

7. Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve (17. člen ZPP). V konkretnem primeru je sodišče glede na zatrjevana dejstva pravilno ugotovilo, da gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega se ne uporablja nacionalno pravo, to je Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP).1 Pravilni so tudi argumenti za zavrnitev uporabe 52. člena ZPP. Navedeni člen namreč opredeljuje zgolj krajevno pristojnost (po prebivališču tožnika), ko so vse pravdne stranke državljani Republike Slovenije, ne pa tudi mednarodne pristojnosti, na kar se pri vložitvi tožbe na slovensko sodišče napačno sklicuje tožeča stranka.

8. Ker sta obe pravdni stranki entiteti različnih držav članic EU, je pravilno tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporablja Uredba Bruselj I. 9. Sodišče prve stopnje se je o pristojnosti opredelilo le z vidika določbe, ki ureja splošno pristojnost po toženčevem prebivališču (4. člen Uredbe), in z vidika določbe, ki ureja pristojnost v odškodninskih zadevah (2. točka 7. člena Uredbe). Ker določbe, ki urejajo pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem, na katere se opira tožnica, ne dajejo podlage za pristojnost slovenskega sodišča, je izpodbijani sklep pravilen kljub temu, da se o pristojnosti z vidika teh določb ni opredelil. 10. Po drugem odstavku 13. člena v zvezi s točko b) prvega odstavka 11. člena Uredbe lahko oškodovanec toži zavarovalnico tudi v državi svojega stalnega prebivališča, če je po pravu, ki se uporabi v zadevi, dopustna direktna tožba zoper zavarovalnico. Hrvaško pravo sicer dopušča tožbo zoper zavarovalno združenje (30. člen Zakona o obveznim osiguranjima u prometu), vendar toženka utemeljeno uveljavlja, da navedene določbe veljajo le za zavarovalnice – in posledično za pogodbeno zavarovanje, ne pa za tožbe zoper osebe, ki so po zakonu dolžne povrniti škodo, ki jo je povzročilo neznano vozilo. Tako razlago podpira besedilo relevantnih določb Uredbe, ki tako v 11. členu kot v 13. členu uporablja izraz "zavarovalnica". Tudi pojem neposredne tožbe, uporabljen v drugem odstavku 13. člena Uredbe, izvira iz pogodbenega zavarovanja in ne iz ureditve povračila škod iz škodnih skladov. Podlage za nasprotno stališče ne dajejo niti uvodne določbe Uredbe. Iz točke 18 resda izhaja namen varstva šibkejše stranke, vendar pa se nanaša le na zavarovalne pogodbe.

11. Razlogi, ki so tožnico vodili k vložitvi tožbe pred slovenskim sodiščem in iz katerih izhaja nezaupanje do hrvaških organov, so v pravu EU vodili k sprejemu t. i. Četrte direktive o zavarovanju avtomobilske odgovornosti,2 v slovenski pravni ureditvi pa posledično k dopolnitvi Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). V primeru, ko vozila ni mogoče identificirati, lahko oškodovanec po prvem odstavku 7. člena Direktive zaprosi za odškodnino odškodninski organ v državi članici svojega stalnega prebivališča. V drugem odstavku 42m. člena ZOZP lahko oškodovanec s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji uveljavlja povračilo škode pri odškodninskem uradu, kadar ni mogoče identificirati vozila, ki je povzročilo škodo v drugi državi članici EU. Niti ti razlogi tako ne dajejo podlage za razlago Uredbe, za katero se zavzema tožnica.

12. Iz sodnih odločb, na katere se v oporo svojemu stališču sklicuje pritožba, ne izhaja, da bi bila tožena pravna oseba s pristojnostmi, ki jih ima po hrvaškem pravu toženka. Toženka tako v odgovoru na pritožbo utemeljeno uveljavlja, da so bile tožene zavarovalnice in da se zato v bistveni okoliščini razlikujejo od obravnavane zadeve.

13. Pritožničino stališče, da se je toženka spustila v pravdo, ne da bi nasprotovala pristojnosti slovenskega sodišča, nima podlage v podatkih spisa. Toženka je takoj, ko je bila seznanjena s tožbo, pristojnosti nasprotovala. Glede na to ni potreben odgovor na vprašanje, ali bi morebitno nenasprotovanje vodilo k pristojnosti slovenskega sodišča. 14. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podani razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Upoštevaje vrednost spornega predmeta in 2. točko tar. št. 21 Odvetniške tarife ji gre 500 točk za odgovor na pritožbo (300 EUR), 2 % materialnih stroškov (10 točk = 6 EUR) in 22 % davek na dodano vrednost (68,20 EUR), kar skupaj znaša 374,20 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Po 4. člena ZMZPP se ta zakon ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Mednarodno pogodbo v obravnavanem primeru predstavlja Uredba Bruselj I. 2 Gre za Direktivo 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS. Točka 8 uvodnega besedila Direktive se glasi: "Dejansko je ustrezno, da se dopolni ureditve, opredeljene v Direktivah 72/166/EGS, 84/5/EGS in 90/232/EGS, da bi osebam, ki so v prometni nesreči z motornim vozilom utrpele materialno škodo ali telesno poškodbo, zagotovili primerljivo obravnavo ne glede na to, kje v Skupnosti se nesreča pripeti; glede na to direktivo obstajajo namreč praznine v zvezi z obravnavo odškodninskih zahtevkov iz nesreč, ki se pripetijo v državi, ki ni država stalnega prebivališča oškodovanca."