Jedro

Ker tožnica v postopku izdaje odločb, katerih ničnost uveljavlja, ni sodelovala kot stranka postopka, je tožena stranka pravilno presodila, da je kot predhodno vprašanje treba najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka na podlagi 9. točke 249. člena ZUP (1986) in v tem okviru presoditi, ali bi tožnica morala imeti položaj stranke v navedenem postopku parcelacije. Stranka, ki zahteva udeležbo v upravnem postopku, je tista, ki mora izkazati okoliščine, ki opravičujejo njen položaj stranke v postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odločba US) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Območne geodetske uprave L. z dne 1. 3. 2001, s katero je ta tožničino zahtevo za izrek ničnosti odločb z dne 15. 7. 1997 in z dne 9. 9. 1997, ki jo je štela kot predlog za obnovo postopka, zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka. Ker je bila parcelacija izvršena zaradi denacionalizacijskih postopkov, in sicer zaradi uskladitve s stanjem ob podržavljenju z namenom, da se omogoči vračanje nepremičnin v naravi, razlogi, ki jih navaja tožnica, ne bi pripeljali do drugačne odločitve. Že prvostopni upravni organ je namreč pravilno ugotovil, da se v postopku parcelacije meje sporne parcele niso spremenile, tožnica pa v tožbi tudi ne navaja, v čem naj bi bile prizadete njene pravice oziroma pravne koristi. Kot neutemeljene zavrača ugovore v zvezi z ničnostjo.

3. Tožnica v pritožbi (sedaj reviziji) uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, in sicer, da sodišče ni opravilo glavne obravnave, da ni bil izveden kontradiktoren postopek, da ji ni bil vročen odgovor tožene stranke z novimi dokazi, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnih navedb v tožbi in o spisovnih podatkih, na katere opira svojo odločitev, ter da tožena stranka ni bila pravilno zastopana. Vztraja, da je odločba o parcelaciji nična glede na prepoved iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen ter da zahteve za parcelacijo ni podala upravičena stranka. Navaja še, da so se meje po parcelaciji spremenile, saj sosednje parcele, ki so prej mejile s parc. 11, po parcelacij nanjo ne mejijo več, novo nastali parceli pa sta bili vrnjeni v naravi J.B., ki ni upravičenec. Meni, da je prizadeta njena pravica do lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave RS ter druge človekove pravice iz Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4. Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem upravnem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo Vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 1. 1. 2007 pravnomočna.

7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena predlagateljica zahteve za izrek ničnosti odločbe Območne geodetske uprave L. o parcelaciji parc. št. 11. V. z dne 15. 7. 1997 in odločbe z dne 9. 9. 1997, s katero je bila zavržena tožničina pritožba zoper prej navedeno odločbo o parcelaciji.

9. Po določbi prvega odstavka 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (1986) se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali pa na predlog stranke ali javnega tožilca. Ker pa tožnica v postopku izdaje odločb, katerih ničnost uveljavlja, ni sodelovala kot stranka postopka, je tožena stranka pravilno presodila, da je kot predhodno vprašanje treba najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka na podlagi 9. točke 249. člena ZUP (1986) in v tem okviru presoditi, ali bi tožnica morala imeti položaj stranke v navedenem postopku parcelacije.

10. V postopku parcelacije zemljišč, ki so predmet denacionalizacije, imajo na podlagi določbe 49. člena ZUP (1986) zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi položaj stranke tudi denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je stranka, ki zahteva udeležbo v upravnem postopku, tista, ki mora izkazati okoliščine, ki opravičujejo njen položaj stranke v postopku, v tem primeru položaj pravnega naslednika denacionalizacijskega upravičenca. Tega pa tožnica ni storila zgolj z zatrjevanjem, da naj bi bil denacionalizacijski upravičenec za vrnitev spornih parcel tudi njen pravni prednik I.Z., ne da bi hkrati s predložitvijo listin izkazala, da so mu bile te parcele v denacionalizacijskem postopku vrnjene oziroma da za njihovo vrnitev še tečejo postopki, v katerih ima tožnica kot pravna naslednica I.Z. položaj stranke. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča zato tožena stranka pravilno presodila, da tožnica ni oseba, ki bi imela zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se obravnavanega postopka parcelacije, ter da zato ni upravičena vlagateljica predloga za izrek ničnosti odločb, izdanih v navedenem postopku parcelacije.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitanih kršitev pravil postopka v upravnem sporu.

12. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitve pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Po določbi druge alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primeru, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali bi tožnica morala imeti v spornem postopku parcelacije položaj stranke, v zvezi s čemer pa tožnica dokazov ni predložila, niti ni navedla, zakaj dejstev in dokazov, na katere se sicer v tožbi sklicuje, ni navedla in predložila že v postopku izdaje upravnega akta. Po določbi 52. člena ZUS-1 namreč tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Glede na navedeno kršitev pravil ZUS-1, ki se nanašajo na opravo glavne obravnave, po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.

13. Ne drži revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih tožbenih navedb. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovorilo na vse pravno relevantne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo. Tožnica pa razen tožbenega ugovora, ki se nanaša na vprašanje upravičenosti do vrnitve premoženja po določbah ZDen, niti ne pove, na katere tožbene navedbe naj sodišče ne bi odgovorilo. Ker v obravnavani zadevi predmet presoje v upravnem sporu ni bila odločitev o denacionalizaciji, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odgovoriti na tožbene navedbe, ki se tičejo vprašanja, komu gre pravica do denacionalizacije spornih nepremičnin, saj te navedbe v obravnavani zadevi niso pravno pomembne, do nerelevantnih navedb pa se sodišče ni dolžno opredeliti.

14. Po določbi tretjega odstavka 18. člena ZUS je toženec v upravnem sporu državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija. Državni pravobranilec pa po določbi drugega odstavka 18. člena ZUS lahko nastopa v vlogi tožnika, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Glede na navedene določbe ZUS ni utemeljen revizijski ugovor, da bi toženo stranko v postopku moralo zastopati Državno pravobranilstvo RS. To pa ne izhaja niti iz določb Zakona o državnem pravobranilstvu - ZDPra.

15. Prav tako ni podana kršitev pravil postopka v upravnem sporu po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1, ker sodišče prve stopnje tožnici ni vročilo drugopisa odgovora na tožbo, saj takšna opustitev ravnanja sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala niti ni mogla vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožena stranka se je namreč v odgovoru na tožbo le sklicevala na izpodbijano odločbo in razloge v tej odločbi, torej ni navajala novih dejstev ali dokazov, s katerimi tožeča stranka ne bi bila seznanjena, zato tožeča stranka zaradi navedene kršitve ni bila prizadeta v svojih pravicah.

16. Sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka sta v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pravilno presodila, da glede spornih odločb o parcelaciji ni podan nobeden od ničnostnih razlogov po določbah 267. člena ZUP (1986).

17. Po 4. točki 267. člena ZUP (1986) se odločba izreče za nično, če jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, sicer izhaja, da se v primerih, ko je za izdajo odločbe o denacionalizaciji treba pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije (kakršen je tudi obravnavani primer), ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Ne glede na navedeno pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ničnostni razlog iz navedene določbe ZUP (1986) ni podan, saj se je postopek parcelacije začel na zahtevo takratnega imetnika pravice uporabe na spornem zemljišču, ki je glede na določbe drugega odstavka 26. člena Zakona o zemljiškem katastru (ZZKat, Uradni list SRS, št. 16/74, in 42/86, Uradni list RS, št. 52/00 in 47/06), ki je veljal v času izdaje odločb prvostopnega upravnega organa, bil upravičen vlagatelj zahteve za parcelacijo.

18. Prav tako ni podan ničnostni razlog po 5. točki 267. člena ZUP (1986), ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski odločbi razlog za ničnost. Vrhovno sodišče je namreč že v zadevah I Up 349/99 z dne 9. 10. 2002 in I Up 640/2003 z dne 27. 1. 2005 sprejelo stališče, da parcelacije zemljišča ni šteti za razpolaganje v smislu določb 88. člena ZDen ter da se prepoved iz drugega odstavka 88. člena ZDen ne nanaša na upravne akte v smislu 5. točke 267. člena ZUP (1986).

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani ne razlogi, zaradi kateri je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.