Jedro

Če upravna enota posamezniku v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva. Naslov za vročanje ne more biti na naslovu zakonskega prebivališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 35835/2025 z dne 23. 4. 2025, razveljavi.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in upnikovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, saj upniku listin, na katere se sklicuje in ki so bistvena podlaga za izdani sklep, nikoli ni vročilo oziroma mu jih posredovalo. Še več, na upnikovo izrecno opozorilo, da mu listine, na katere se sodišče sklicuje in predstavljajo bistveno in odločilno podlago za njegovo odločitev, je sodišče v svoji obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da bi moral upnik, ko je prejel poziv sodišča, naj se izjavi o njegovi ugotovitvi, ker mu sodišče listin ni posredovalo, sam vpogledati v spis in se s temi listinami seznaniti, ker so del spisovnega gradiva. Prvostopno sodišče je upniku poslalo poziv na izjasnitev o ugotovitvah sodišča z dne 2. 12. 2025. Sodišče je v tem v svojem pisanju izjemno skopo, brez jasne obrazložitve, predvsem pa brez da bi upniku posredovalo ali pa vsaj natančno navedlo listine, ki jih navaja in na katere se sklicuje, navedlo, da vročanje dolžniku na naslovu zakonskega prebivališča ni mogoče, oziroma ni pravilno, ker je sodišče pri pregledu spisa in vročilnic oziroma obvestil o nevročenih pošiljkah ugotovilo, da sklep o izvršbi z dne 23. 4. 2025 dolžniku ni bil pravilno vročen, ker je bil poskus vročitve dolžniku opravljen na naslovu Masljeva ulica 3, Domžale, ki je zgolj njegovo zakonsko prebivališče. To je po navedbah sodišča izhajalo tako iz obvestila o nevročeni pošiljki za sklep o ustavitvi izvršbe na plačo kot iz vpogleda v RSP preko aplikacije e.Risk. Iz pisanja sodišča ni bilo mogoče ugotoviti, oziroma je bilo nejasno, katere vročilnice in obvestila o nevročenih pošiljkah je sodišče sploh pregledalo (1 stavek 2. odstavka poziva na izjasnitev z dne 2. 12. 2025) in kaj iz njih izhaja. Na to je upnik sodišče v svoji izjavi, ki jo je podal v roku izrecno, jasno in natančno opozoril. Navedel je tudi, da se do teh navedb sodišča upnik ne more opredeliti, ker niso niti natančno specificirane niti mu nikoli niso bile posredovane listine na katere se navedbe nanašajo. Prav tako upnik opozoril, da je iz poziva sodišča nejasno (dejansko povzroča še več zmede) zakaj je sodišče za odločilno pri ugotavljanju ali je bil sklep o izvršbi z dne 23. 4. 2025 pravilno vročen, štelo obvestilo o nevročeni pošiljki za sklep o ustavitvi izvršbe na denarna sredstva pri OPP. Pri tem za sklep niti ni bil naveden datum, prav tako ni bilo specificirano po datumu obvestilo o nevročeni pošiljki. Sicer to obvestilo upniku nikoli ni bilo posredovano in se za to do njega ni mogel opredeliti. Na to je upnik v svoji izjavi izrecno opozoril. Upnik je navedel še, da po logiki stvari bi sklep o ustavitvi izvršbe na denarna sredstva moral biti izdan po sklepu o izvršbi in torej dejansko stanje vročanja enega in drugega sklepa ni nujno primerljivo. Torej se obvestilo o nevročeni pošiljki kasneje izdanega sklepa ne nanaša na predhodno izdani sklep o izvršbi in le-ta ne more biti dokaz, da sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen. Upnik je izrecno navedel, da šele ko bo sodišče upniku predočilo dejstva, ki jih je upoštevalo in mu posredovalo listine in dokazila, iz katerih se ta dejstva ugotavljajo, se bo upnik do ugotovitev sodišča lahko opredelil in učinkovito izvrševal svojo ustavno pravico do izjave in enakega varstva pravic. To da sodišče samo (na lastno pobudo) pregleduje spise za nazaj in na podlagi listin, ki jih nikoli nihče ni videl, sprejema odločitve, je za pravno in demokratično državo nesprejemljivo in prav gotovo ne ustreza pravnemu redu Republike Slovenije. Pravica do izjave upnika, pa je zgolj gola črka ustave in sodni formalizem. Zato je upnik v svoji izjavi navajal kršenje 22. in 23. člena Ustave R. Slovenije. Če sodišče želi po lastni presoji in na lastno pobudo (brez vsake dispozicije strank) razveljaviti sklep o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, bi moralo najmanj ugotoviti, ali je dolžnik sklep prejel in ali ga je imel možnost prejeti. Upniku pa bi moralo dati možnost, da se z relevantnimi dejstvi in dokazi seznani in se do njih opredeli. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu nekoliko bolj pojasnilo, zakaj in katere vročilnice in obvestila o nevročenih pošiljkah je sodišče sploh pregledalo, pa vendar bi moralo to navesti že v pozivu na izjavo, saj bi edino tako lahko upnik učinkovito uveljavljal svojo pravico do izjave in bi se zagotovila kontradiktornost. Sodišče je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na vročilnice, ki pa upniku nikoli niso bile vročene. Gotovo ne zdrži obrazložitev sodišča, da je vročilnica javna listina in bi zato moral upnik sam poskrbeti, da bi se z njo seznanil tako, da bi vpogledal v spis. S tem ko sodišče vročilnic, ki predstavljajo glavno in neposredno podlago za odločitev sodišča, ni vročalo neposredno upniku, je kršilo njegovo pravico do izjave.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V obravnavani zadevi je bil zoper dolžnika na upnikov predlog izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upnik je v predlogu za izvršbo kot dolžnikov naslov navedel Masljeva ulica 3, Domžale. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, saj je na podlagi na podlagi vpogleda v vročilnico za sklep o ustavitvi izvršbe na sredstva pri OPP iz zaznamka dostavljavca, nato pa še na podlagi vpogleda v E-Risk, ugotovilo, da gre za naslov Centra za socialno delo osrednja Slovenija – vzhod, Enota Domžale, tj. zakonsko prebivališče. Da gre za naslov CSD in s tem enega od možnih zakonskih prebivališč v RS, je sicer tudi sodno znano dejstvo.

5.Skladno z drugim odstavkom 42. člena ZIZ neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče ali organ, ki ga je izdal. Sodišče mora torej tudi po uradni dolžnosti paziti na pravilnost vročanja sodnih pisanj. V izvršilnem postopku to zlasti velja za dolžnika, ki je glede na prisilne posege v njegovo premoženje v občutljivem položaju. Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pravica do izjave v postopku. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, je še strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik (tj. v danem primeru dolžnik) še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo postopka in ima v njem možnost sodelovati.

6.Drži sicer, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje upniku ni vročilo vročilnic za sklep o izvršbi, sklep o ustavitvi izvršbe in izpis iz registra prebivališč, vendar pa je sodišče prve stopnje v dopisu z dne 2. 12. 2025 upniku jasno pojasnilo, da Masljeva ulica 3, Domžale, ki ga je upnik sam navedel v predlogu za izvršbo in je torej vedel, za kateri naslov gre, ni naslov dejanskega prebivališča dolžnika, temveč zgolj njegovo t. i. zakonsko prebivališče - da gre dejansko za naslov Centra za socialno delo osrednja Slovenija – vzhod, Enota Domžale. To dejstvo je bilo upniku dovolj enostavno preverljivo tudi brez kakršnegakoli vpogleda v konkreten spis ali listine v njem, že na podlagi tega pa se je lahko upnik jasno seznanil, da vročitev sklepa o izvršbi dolžniku resnično ni bila pravilna. Pomen instituta zakonskega prebivališča je določen v prvem odstavku 19. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1), in sicer če upravna enota posamezniku v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah tega zakona stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva, skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZPPreb-1 pa naslov za vročanje ne more biti na naslovu zakonskega prebivališča, določenega skladno z 19. členom tega zakona. Vročanje različnih listin ni namenjeno samemu sebi in v konkretnem primeru niti ni bilo potrebno, saj je bila upniku pravica do informacije zagotovljena, poleg tega pa upnik niti v obravnavani pritožbi ne navede, kakšno izjavo, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, bi podal, če bi vročilnice in izpis iz registra prejel. Ravno nasprotno stališče bi bil v tem postopku goli formalizem.

7.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 in Up-520/16 z dne 7. 6. 2017.

2Glej dr. A. Galič, Pravica do izjavljanja in pravica do enakega obravnavanja v novejši praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Pravosodni bilten 1/2014 str. 77.