Jedro

Ker tožeča stranka ni opredelila, kolikšen del odškodninske obveznosti odpade na posameznega od tožencev, je ob navadnem sosporništvu med njimi mogoče sklepati, da vsak od njih odgovarja za 1/3 nastale škode in da je torej vsak od njih dolžan tožeči stranki (tožnikoma) plačati 1/3 ugotovljene škode.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnika sta od tožencev tožbeno uveljavljala plačilo odškodnine v skupnem znesku 10.965,24 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, vendar pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter procesnih kršitev po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa na razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se revizijska trditvena podlaga, ko utemeljuje odškodninsko odgovornost tožencev zaradi iztoka odpadnih voda in kanalizacijskih izpustov, nanaša le na obdobje, ko je škoda nastajala pred pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Kočevju P 341/95, oziroma pred tem, ko je tožena stranka obveznosti po navedeni sodbi izpolnila s sanacijo kanalizacije in odtokov meteorne vode iz gospodarskega poslopja. Po določbi 13. člena ZPP je bilo sodišče v tej odškodninski pravdi vezano na ugotovitve, sprejete v zadevi P 341/95, ki se nanašajo na temelj odškodninskega tožbenega zahtevka in predstavljajo pojasnjeno predhodno vprašanje, na katerega je sodišče vezano. V tem vidi revizija tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi si bili v medsebojnem nasprotju: po eni strani se sodišče sklicuje na sodbo P 341/95, po drugi strani pa, kljub temu, da je v tej sodbi ugotovljeno, da tožeči stranki nastaja škoda, zatrjuje, da obstoja škode ni dokazala. Sklicuje se na podatke v spisu, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo tudi z mnenji izvedencev. Tako je izvedenec D. K. celo odstotkovno opredelil vpliv neustrezne kanalizacije tožene stranke na stanovanjsko poslopje tožeče stranke.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. V premoženjskih sporih, kakršen je obravnavani, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR).

7. Revizija je vložena zaradi odločitve o zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 10.965,24 EUR (prej 2,627.710 SIT), kar bi na prvi pogled zadoščalo za ugotovitev o dovoljenosti revizije. Vendar pa je denarni zahtevek uveljavljen zoper tri tožence, ne da bi tožeča stranka pojasnila, koliko zahteva od vsakega od njih. Pravna podlaga zahtevka je namreč v določbah ZOR o povrnitvi škode zaradi prepovedanih imisij in tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih o pravici do odškodnine za škodo, nastalo lastniku nepremičnine zaradi vplivov sosednje nepremičnine. Tožeča stranka trdi, da so toženci odgovorni zato, ker nimajo urejene kanalizacije in ker odpadne vode odtekajo na njihovo zemljišče. Odgovornost tožencev za nastalo škodo že po tožbenih trditvah in dikciji tožbenega zahtevka torej ni solidarna, predvsem pa toženci glede na naravo medsebojnega razmerja niso enotni sosporniki. Na njihovi strani je podano navadno sosporništvo, kar pomeni, da odgovarjajo vsak za svoj del nastale škode.

8. Ker tožeča stranka ni opredelila, kolikšen del odškodninske obveznosti odpade na posameznega od tožencev, je ob navadnem sosporništvu med njimi mogoče sklepati, da vsak od njih odgovarja za 1/3 nastale škode in da je torej vsak od njih dolžan tožeči stranki (tožnikoma) plačati 1/3 ugotovljene škode.

9. Ob vtoževanem odškodninskem znesku v višini 10.965,24 EUR (2,627.710 SIT) odpade na vsakega od tožencev znesek 3.655,08 EUR (875.903,3 SIT). Z navedenim zneskom je mogoče opredeliti vrednost posameznega zahtevka zoper posameznega toženca. Zato je treba uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se ob uveljavljanju zahtevkov zoper več tožencev določi pravica do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. V skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP torej vrednost izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ne presega zneska 4.172,92 EUR (1,000.000 SIT), kar pomeni, da revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP zavrglo.

10. V skladu z določbo 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v zvezi z revizijskim postopkom. Pri tem v skladu z določbo 154. člena ZPP tožeča stranka svoje stroške nosi sama, ker z revizijo ni uspela, enako pa tudi tožena stranka, ki z navedbami v odgovoru na revizijo k odločitvi ni v ničemer prispevala (prvi odstavek 155. člena ZPP).