Jedro

V skladu z določbo 95. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1 mora razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi prostorskega izvedbenega akta iz 93. člena istega zakona. Če se razlastitev uvede na podlagi prostorskih aktov sprejetih pred uveljavitvijo ZureP-1, je navedeno določbo možno razlagati le tako, da je rok za vložitev zahteve za razlastitev začel teči od uveljavitve zakona, ne pa od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000 in 45/2006 – odločba US RS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 25.3.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Novo mesto z dne 23.2.2004, s katero je bilo med drugim odločeno, da se začne razlastitveni postopek za tam navedene nepremičnine, ki so v lasti tožnikov, da se prepoveduje promet s temi nepremičninami ter da se začetek razlastitvenega postopka zaznamuje v zemljiški knjigi pristojnega sodišča. Tudi po presoji sodišča prve stopnje so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, da se uvede postopek razlastitve nepremičnin tožnikov. Zavrača tožbene ugovore, da je zahteva za razlastitev vložena prepozno (po preteku štirih let po uveljavitvi prostorskega izvedbenega akta).

Tožnika v pritožbi uveljavljata bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. V sporu bi moralo javni interes zastopati Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ne pa nadomestna zastopnica javnega interesa. Položaj stranke bi moralo imeti tudi Ministrstvo za promet Republike Slovenije. Sodni roki za vložitev zahteve za razlastitev so potekli. Odlok o lokacijskem načrtu je začel veljati 18. 11. 1999, zahteva za razlastitev bi morala biti vložena najkasneje v roku štirih let. Zato je bila vložena prepozno. Prekoračen je bil tudi 30-dnevni rok, ki teče od vročitve ponudbe za odkup nepremičnine. Tožnika smiselno predlagata razveljavitev sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Kolikor tožnika po vsebini pritožbe uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 tega pritožbenega razloga ni mogoče uveljavljati.

Pritožbeno sodišče zavrača uveljavljane pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Kadar Državno pravobranilstvo Republike Slovenije v upravnem sporu zastopa oziroma nastopa kot zastopnik države oziroma njenih organov po zakonu (7. člen Zakona o državnem pravobranilstvu), vlada določi zastopnika in posebnega zastopnika javnega interesa za vse primere. V konkretnem primeru je vlada kot takšnega zastopnika s sklepom št. 514-7/2000 z dne 4.12.2003 določila A.A., ki se je v tej vlogi postopka v upravnem sporu tudi udeleževala. Nobene podlage pa ni, da bi položaj stranke imelo tudi Ministrstvo za promet Republike Slovenije.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. V skladu z določbo 95. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 11/02, 8/03, 56/03 in 58/03) mora razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku štirih let po uveljavitvi prostorskega izvedbenega akta iz 93. člena istega zakona. Toda tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene določbe ni mogoče uporabiti na način, kot to zatrjujeta tožnika. Menita, da je štiriletni rok od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta potekel, s tem pa tudi rok za vložitev zahteve za razlastitev. Lokacijski načrt (Uradni list RS, št. 91/99) je bil res sprejet 30. 9. 1999, uveljavljen pa 28. 11. 1999. Toda – kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje – ZUreP-1 v prehodnih določbah nikjer ne določa, kako je treba postopati v primerih, ko je bil prostorski izvedbeni akt, ki je hkrati tudi podlaga za ugotovitev javnega interesa za gradnjo gospodarske infrastrukture (93. člen ZUreP-1), sprejet pred uveljavitvijo navedenega zakona, navedeni akti pa tudi niso bili razveljavljeni. Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97), ki je bil podlaga za razlastitev v času, ko je bil uveljavljen lokacijski načrt, ni vezal vložitve zahteve za razlastitev na rok uveljavitve prostorskega izvedbenega akta, kot to velja za sedanjo ureditev po določbi 2. odstavka 95. člena ZUreP-1. Toda to še ne pomeni, da bi bilo potrebno zahtevo razlastitvenega upravičenca zavrniti, ker je razlastitev predlagal prepozno. Ob navedenem pravnem in dejanskem stanju je tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeno določbo možno razlagati le tako, da je rok za vložitev zahteve za razlastitev (2. odstavek 95. člena ZUreP-1) začel teči od uveljavitve zakona, ne pa od uveljavitve prostorskega izvedbenega akta.

Tožnika si tudi nepravilno razlagata določbo 1. odstavka 97. člena. V njej je določena obvezna ponudba kot pogoj kasnejšega predloga za razlastitev. Ne pomeni pa, da bi razlastitveni upravičenec moral predlog za začetek razlastitvenega postopka vložiti v roku 30 dni po preteku enakega roka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1, ker niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Ker je bila pritožba vložena pred 1. 1. 2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.