Jedro

Glede na specifičnost takih postopkov je treba določilo 452. člena ZPP ustrezno razlagati in strankam dati možnost dveh, in ne ene pripravljalne vloge (saj predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne gre enačiti s tožbo), pri čemer v prvi vlogi stranki lahko podajata nove navedbe in predlagata dokaze, z nadaljnjo, drugo pripravljalno vlogo pa smeta stranki odgovarjati na navedbe, če jih poda nasprotna stranka.

Napačno je stališče pritožnika, da je s tem, ko je predlagal dokaze (izpovedbe prič, predračun), zadostil trditvenemu bremenu, kot mu ga nalaga materialno pravo ter od njega zahteva ZPP. Predlagani dokazi namreč ne morejo sanirati pomanjkljivih trditev o nastanku škode v posledici čiščenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 92501/2008 z dne 07. 11. 2008, v njegovem dajatvenem in stroškovnem delu (1. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da terjatev tožene stranke v višini 3.880,48 € ne obstoji (2. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči pravdne stroške v znesku 633,98 €, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in razlog zmotne uporabe materialnega prava na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi v celoti ugodi, sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi ter celotno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pritožbene stroške pa naloži v breme tožeče stranke.

Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: da je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitve čiščenja, da tožena stranka ni poravnala obveznosti za opravljene storitve čiščenja.

Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP v dveh primerih, prvič, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke, z dne 23. 10. 2009 ter pri tem kršilo določilo 452. člena ZPP ter drugič, da je sodišče prve stopnje, zagrešilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijane sodbe naj ne bi bilo moč preizkusiti.

Napačno pritožnik očita kršitev določila 452. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje nedovoljeno upoštevalo drugo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 23. 10. 2009. Predmetni spor je gospodarski spor majhne vrednosti, vendar se je postopek začel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V predlogu za izvršbo morajo biti navedeni upnik in dolžnik, izvršilni naslov ali verodostojna listina, dolžnikova obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter drugi podatki, da se izvršba lahko opravi (1. odstavek 40. člena ZIZ). Zakon ne terja, da bi moral upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine opredeliti dejansko podlago dolžnikove obveznosti. Glede na specifičnost takih postopkov pa je treba določilo 452. člena ZPP ustrezno razlagati in strankam dati možnost dveh, in ne ene pripravljalne vloge (saj predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne gre enačiti s tožbo), pri čemer v prvi vlogi stranki lahko podajata nove navedbe in predlagata dokaze, z nadaljnjo, drugo pripravljalno vlogo pa smeta stranki odgovarjati na navedbe, če jih poda nasprotna stranka (enako VSL sklep II Cp 1807/2008; VSL sodba III Cp 941/2009; VSL sklep I Cpg 293/2010). Ob obrazloženem pa se izkaže pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP za napačnega.

Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek protispisnosti in bistvene kršitve določil 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v obrazložitev svojega pobotnega ugovora ponudila trditveno podlago „... da so bile poškodovane ploščice pred vhodom poslovalnice tožene stranke na C.L. ter poškodovan in odrgnjen komplet stekla pri vhodu v poslovalnico … Tožeča stranka je zaradi uporabe neprimernega orodja pri čiščenju malte s stekel poškodovala njihovo površino ...“ (pripravljalna vloga tožene stranke, z dne 21. 09. 2009 (list. št. 32)) in primeroma podobno. Pritožbeno sodišče se ob taki trditveni podlagi tožene stranke strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zmogla njenega trditvenega bremena o nastanku in višini škode.

Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navedla, kako so poškodovane (odrgnjene, opraskane, so samo izgubile barvo, so morda bile razbite …), koliko ploščic, kje se nahajajo, niti ni pojasnila višine škode za same ploščice (str. 2 in 3 sodbe) po oceni pritožbenega sodišča ni protispisna. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, so bile navedbe tožene stranke o nastali škodi pavšalne in nekonkretizirane, same navedbe o odrgnjenosti pa so se nanašale na poškodovano steklo in ne na ploščice. Vendar pa so bile tudi navedbe tožene stranke o poškodovanem steklu pavšalne in skope, saj tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj bi bila menjava stekel upravičena. Sama predložitev predračuna pa ne nadomešča zahtevanih trditev, ki bi jih tožena stranka morala podati, niti ne dokazuje nastale škode, saj zgolj s predložitvijo predračuna dejstvo menjave stekel ne more biti dokazano. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o nastanku škode in je zaradi tega zavrnilo pobotni ugovor v pravdi. Prav tako pritožbeno sodišče ne prepozna bistvene kršitve določil pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Napačno je nadalje stališče pritožnika, da je s tem, ko je predlagal dokaze (izpovedbe prič, predračun), zadostil trditvenemu bremenu, kot mu ga nalaga materialno pravo (Obligacijski zakonik, v nadaljevanju OZ) ter od njega zahteva ZPP (212. člen v zvezi s 7. členom ZPP). Predlagani dokazi namreč ne morejo sanirati pomanjkljivih trditev o nastanku škode v posledici čiščenja.

Napačen je tudi očitek pritožnika o zmotni uporabi materialnega prava s strani sodišča prve stopnje. Tožena stranka je v pobotni ugovor uveljavljala odškodnino zaradi domnevno slabo opravljenega čiščenja tožeče stranke. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila o splošni odškodninski odgovornosti po OZ, napačno pa je stališče pritožnika da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določilo 638. člena OZ, ki za primere slabo opravljenega dela na strani izvajalca daje naročniku možnost, da brez upoštevanja določil o grajanju, odstopi od pogodbe ter zahteva odškodnino. Pritožbene navedbe v smeri napačne presoje grajanja s strani sodišča prve stopnje so brezpredmetne, saj je sodišče prve stopnje prav tako stalo na stališču, da so okoliščine v zvezi z grajanjem za rešitev predmetnega spora brezpredmetne.

V kolikor je pritožnik napadal dokazno oceno sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo (glede presoje vsebine računov), saj pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen (1. odstavek 458. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).