Jedro

Ker sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe tožnika ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (zavrnilni del 2. točke izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo in sklepom: ustavilo postopek zoper prvotoženo stranko M.T. zaradi umika tožbe (1. točka izreka sodbe in sklepa); naložilo drugotoženi stranki B.K., da je dolžna plačati tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo odškodnino v višini 19.281,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 do plačila in iz naslova premoženjske škode odškodnino v višini 2.666,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2006 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (2. točka izreka sodbe in sklepa); naložilo drugotoženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 293,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (3. točka izreka) naložilo toženi stranki, da mora na račun sodišča plačati sodno takso za tožbo in zamudno sodbo v znesku 326,25 EUR (4. točka izreka sodbe in sklepa).

Zoper zavrnilni del navedene zamudne sodbe se pritožuje tožeča stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za znesek 15.552,23 EUR, pri čemer poudarja, da prisojena odškodnina iz naslova odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za primarni in sekundarni strah in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni primerna oz. je prenizka. Prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na višino prisojene odškodnine oz. veljavne sodne prakse. Glede materialne škode pa navaja, da tožniku neutemeljeno niso bili priznani vsi stroški, nastali s prevozi na zdravniške preglede in terapije, saj je bil na zdravniškem pregledu najmanj 18 x, opravljal pa je tudi fizikalno terapijo in prevozil najmanj 200 kilometrov. Tožnik se pritožuje tudi glede pravdnih stroškov, saj mu sodišče ni priznalo stroškov, ki se nanašajo na odškodninski zahtevek in posvet s stranko ter nadaljnjih 900 točk in SDDV za zastopanje na glavni obravnavi dne 24. 9. 2007. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo, saj je bila zavrnilna zamudna sodba izdana preuranjeno, ne da bi bil predhodno izpeljan postopek za odpravo nesklepčnosti tožbe, ki je predpogoj za izdajo (zavrnilne) zamudne sodbe.

Izpodbijana zamudna sodba je bila namreč izdana dne 29. 9. 2008, to je pred uveljavitvijo novele ZPP iz leta 2008, to je Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008 – ZPP-D), kar pomeni, da je bila izdana po določbah ZPP v besedilu, ki je veljalo do 1. 10. 2008. V tedaj veljavnem 3. odstavku 318. člena ZPP je določeno, da sodišče izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Po določbi specialnega predpisa, to je 39. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), pa je sodišče dolžno v primeru, če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), s sklepom določiti delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Šele v primeru, če delavec v tem roku tožbe ni ustrezno popravil, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz podatkov v spisu izhaja, da prvostopenjsko sodišče ni izpeljalo postopka za odpravo nesklepčnosti tožbe v smislu tedaj še veljavnega 39. člena ZDSS-1, zato je preuranjeno izdalo zavrnilno zamudno sodbo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del zamudne sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovnem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče navedeno pomanjkljivost odpraviti, pri čemer bo glede na določbo 3. odstavka 130. člena ZPP-D moralo postopati po določbah z novelo iz leta 2008 spremenjenega 3. in 4. odstavka 318. člena ZPP in upoštevati, da je s 1. oktobrom 2008 prenehal veljati tudi zgoraj citirani 39. člen ZDSS-1 (131. člen ZPP-D). Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da glede na vsebino tožbe oz. predmet tega individualnega delovnega spora (in glede na pritožbene navedbe) v obravnavanem primeru verjetno niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 318. člena ZPP, ko sodišče ni dolžno določiti roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se glede na določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.