Jedro

Na presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa, vpliva več dejavnikov, med drugimi ravnanje obtoženca, narava in značilnosti kazenskega postopka ter ravnanje državnih organov.

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Kopru je po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje X K 12093/2015 s 27. 11. 2015 in vrnitvi zadeve v novo sojenje (z njo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1 ter mu je bila izrečena kazen pet let zapora in denarna kazen v višini tristo dnevnih zneskov, to je 3.000,00 EUR; na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 pa mu je bil v izrečeno zaporno kazen vštet čas pripora in ekstradicijskega zapora od 15. 1. 2015 dalje) na podlagi sedmega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preizkusilo, ali so še dani razlogi za pripor. Z izpodbijanim sklepom III Kp 12093/2015 z 12. 8. 2016 je odločilo, da se pripor odrejen zoper obtoženca iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odpravi in odredi takojšnja izpustitev obtoženega na prostost. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da je bil zoper obtoženega odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena 1. 2. 2015, podaljšan po vloženi obtožnici 20. 3. 2015 in po izrečeni sodbi prvostopenjskega sodišča 27. 11. 2015. Utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ter neogibna potrebnost pripora pa glede na potek časa sama zase po stališču sodišča druge stopnje ne moreta utemeljevati nadaljnjega trajanja pripora, ki je omejen na najkrajši čas, ki je potreben, da se kazenski postopek pravnomočno konča. Glede na procesna dejanja, ki jih mora sodišče prve stopnje izvesti v novem sojenju ter ker pogoji iz 32. člena ZKP in načelo ekonomičnosti kažejo, da bi bilo potrebno obravnavano kazensko zadevo ter kazensko zadevo, ki se je pred sodiščem druge stopnje vodila pod št. III Kp 40462/2014 združiti v enotno obravnavanje, obtožencu po presoji sodišča druge stopnje v primeru, da bi ostal v priporu, ne bo moglo biti zagotovljeno sojenje v razumnem roku.

3. Okrajna državna tožilka Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obtoženega ponovno odredi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi III Kp 40462/2014, po razveljavitvi sodbe 17. 6. 2016, že razpisalo kontinuirane tedenske naroke za glavno obravnavo od septembra 2016 dalje, zato je zatrjevanje sodišča druge stopnje, da se bo postopek zaradi združitve z omenjeno zadevo podaljšal, pavšalno in ne prepriča. Meni, da višje sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo meril na katera se v svojih odločbah sklicuje Ustavno sodišče, postavilo pa jih je ESČP v zadevi Neumeister proti Avstriji, saj se obtožencu očita hudo kaznivo dejanje, v času trajanja pripora pri njem niso bile zaznane argumentirane posledice pripora, pripor je bil odrejen iz razloga begosumnosti, ker je pobegnil v BiH in sodišču ni bil dosegljiv, ravnanje tako tožilstva kot sodišča pa v ničemer ni prispevalo k daljšem trajanju pripora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zoper obtoženega I. K. je bil odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, 1. 2. 2015, pripor je bil obtožencu podaljšan po vloženi obtožnici 20. 3. 2015 in po izrečeni sodbi sodišča prve stopnje dne 27. 11. 2015. Sklepanje sodišča prve stopnje v sklepu s 27. 11. 2015 (s katerim je bil obtoženemu ob izrečeni sodbi pripor podaljšan) o obstoju pripornega razloga begosumnosti, po presoji Vrhovnega sodišča, temelji na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Obtožencu se očita izvršitev kaznivega dejanja, ki ga je zakonodajalec že glede na predpisano kazen uvrstil med težja, družbi nevarna dejanja, katerega težo povečuje dejstvo, da sta dve izvršitveni dejanji izvršeni v hudodelski združbi, predmet kaznivega dejanja pa je velika količina zdravju nevarnih in škodljivih drog. Poleg teže kaznivega dejanja ter visoke predpisane kazni, je sodišče pri odreditvi pripora upoštevalo tudi okoliščine, ki zadevajo značaj obtoženca ter njegove vezi z domačim okoljem. Obtoženec je bil namreč prijet v BiH, kjer se je uspešno skrival do prijetja bosanskih varnostnih organov in se je po podatkih kazenskega spisa nameraval poročiti z državljanko BiH zaradi pridobitve državljanstva. Na podlagi navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje razumno presodilo, da je nevarnost bega podana.

6. Glede na potek časa (kot je že bilo navedeno je obtoženec v priporu, vključno z ekstradicijskim zaporom od 15. 1. 2015 dalje) je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu presojalo ne le ali še vedno obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo obtoženega, ampak tudi ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Glede na nakazano potrebnost združitve obravnavne kazenske zadeve z zadevo III Kp 40462/2014 (ki je po razveljavitvi prav tako vrnjena v ponovno sojenje sodišču prve stopnje) ter dejstvo, da bo moralo prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi v ponovljenem sojenju izvesti tudi dokaze, ki jih je obramba predlagala že v prvem sojenju, je zaključilo, da bo obtožencu v primeru, da ostane v priporu poseženo v pravico do sojenja v razumnem roku.

7. Pritrditi je sicer stališčem višjega sodišča, da tudi v primeru, ko sodišče v skladu z ustavnimi in zakonskimi pogoji presodi, da je podan priporni razlog begosumnosti, po poteku določenega časa pripora ni mogoče podaljšati le na tej podlagi, ter da rok dveh let od vložitve obtožnice, ki ga določa ZKP v petem odstavku 207. člena ne pomeni, da pred njegovim iztekom pripor traja razumno dolgo. Presojo, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa pa je po stališču Vrhovnega sodišča mogoče opraviti le ob upoštevanju vseh pravnorelevantnih okoliščin konkretnega primera. Na presojo, ali je glede na potek postopka trajanje pripora še v okviru razumnega časa tako vpliva več dejavnikov, med drugimi tudi ravnanje obtoženca, narava in značilnosti kazenskega postopka ter ravnanje organov državnih oblasti. Gre torej za merila za presojo razumnega trajanja pripora, ki jih je ESČP postavilo v zadevi Neumeister proti Avstriji in na katera se utemeljeno v pritožbi sklicuje pritožnica.

8. Dejstva, da se obtožencu očita hudo kaznivo dejanje za katero je zagrožena kazen zapora od pet do petnajst let (dve izvršitveni dejanji sta storjeni v okviru hudodelske združbe), da gre za večje število izvršitvenih dejanj ter večjo količino zdravju nevarnih in škodljivih drog; da je bil zoper obtoženca odrejen in podaljševan pripor iz pripornega razloga begosumnosti, saj je bil po začetem kazenskem postopku sodišču nedosegljiv, ter ima na ozemlju BiH partnerko, h kateri se je zatekel in prebival na neznanem naslovu; da so v zadevi III Kp 40462/2014, ki naj bi bila z obravnavano zadevo združena v enotno obravnavanje že razpisani kontinuirani tedenski naroki za glavno obravnavo od septembra 2016 do februarja 2017 ter dejstvo, da bo moralo sodišče prve stopnje izvesti tudi dokaze, ki jih je obramba neuspešno predlagala že pri prvem sojenju (zaslišanje tajnih opazovalcev ukrepa tajnega opazovanja ter posameznih udeležencev očitanih poslov z drogo) oziroma obseg procesnih dejanj, ki jih bo potrebno opraviti, po presoji Vrhovnega sodišča opravičujejo daljše trajanje pripora ter vnašajo dvom v zaključek sodišča druge stopnje, da obtožencu v primeru, da ostane v priporu, ne bo moglo biti zagotovljeno sojenje v razumnem roku. Z vidika razumnega časa trajanja pripora ter ob upoštevanju meril pa so navedena dejstva lahko pravnorelevantna le toliko časa, kolikor je neogibno potrebno, da se opravijo omenjena procesna dejanja.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločitev. Pri presoji, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa bo potrebno pri ponovnem odločanju izpostavljene okoliščine obravnavanega primera presoditi z vidika meril za presojo razumnega trajanja pripora, ki jih je ESČP postavilo v zadevi Neumeister proti Avstriji in se nanje sklicujeta tako sodna praksa Vrhovnega kot Ustavnega sodišča Republike Slovenije, torej ob upoštevanju ravnanja obtoženca, narave in značilnosti obravnavanega kazenskega postopka ter ravnanje državnega tožilstva ter sodišča.