Jedro

Neutemeljena je revizijska trditev, da toženec M. Š. zaseda poslovne prostore tožeče stranke. Sodišči druge in prve stopnje namreč nista ugotovili, da toženec M. Š. zaseda poslovni prostor tožeče stranke, ampak sta ugotovili, da je tožeča stranka temu tožencu, zaradi rešitve njegovega stanovanjskega problema, v letu 1962 (pogodba z dne 15.8.1962) dodelila v uporabo sporno stanovanje, ki ga je toženec skupaj z družinskimi člani uporabljal tudi ob uveljavitvi SZ. S sklepom o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se postopek pravnomočno ne konča. Zato ni dovoljena revizija tožeče stranke v tistem delu, v katerem se izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, da se pretežni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izrek

1. Revizija se v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka, da je toženec M. Š. dolžan izprazniti stanovanjske prostore v S., K. (drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje in prvih pet vrstic II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), zavrne kot neutemeljena. 2. V ostalem se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika A. Š. proti P. "J." B. in proti podjetju "Š." d.o.o. na sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v S., K., prav tako pa je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek istega tožnika, da se mu omogoči nakup drugega primernega stanovanja. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek Podjetja za mednarodno špedicijo "J." B. proti toženi stranki M. Š. na izpraznitev stanovanja v S., K., plačilo zneska 1.754,40 in plačevanje zakupnine za stanovanje do dneva izpraznitve stanovanja. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora povrniti A. Š.

podjetju "J." v znesku 43.285,00 SIT, podjetju "Š."d.o.o. pa v znesku 6.200,00 SIT, podjetje "J." pa M. Š. v znesku 30.550,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. Cp 81/95 z dne 29.3.1994 pritožbama podjetja "J." in A. Š. v pretežni meri ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v vseh točkah izreka razen glede odločitve o tem, da se zavrne tožbeni zahtevek Podjetja za mednarodno špedicijo "J.", T., B., s katerim je bilo zahtevano, da mora toženec M. Š. izprazniti stanovanje v S., K., (drugi odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje v zvezi s prvimi petimi vrsticami II točke izreka sodbe sodišča prve stopnje). V tem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje (kar je v reviziji izrecno navedeno) je vložilo Podjetje za mednarodno špedicijo "J." (v nadaljevanju tožeča stranka) pravočasno revizijo in v njej uveljavljalo revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče pretežnega dela sodbe sodišča prve stopnje ne bi smelo razveljaviti, zlasti pa ne iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi drugostopnega sodišča. Sklicevanje pritožbenega sodišča na določbo 121. a člena stanovanjskega zakona (SZ) je namreč napačno. Tožbeni zahtevek na izpraznitev stanovanja pa tudi ni bil pravilno zavrnjen, saj prostori, ki jih zaseda M. Š. na podlagi določb zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1962, ne predstavljajo stanovanja ampak so v resnici poslovni prostor, ki je last tožeče stranke.

Reviziji naj se zato tako ugodi, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti sodbi sodišča druge stopnje ni utemeljena.

Neutemeljena je revizijska trditev, da toženec M. Š. zaseda poslovne prostore tožeče stranke. Sodišči druge in prve stopnje namreč nista ugotovili, da toženec M.Š. zaseda poslovni prostor tožeče stranke, ampak sta ugotovili, da je tožeča stranka temu tožencu, zaradi rešitve njegovega stanovanjskega problema, v letu 1962 (pogodba z dne 15.8.1962) dodelila v uporabo sporno stanovanje, ki ga je toženec skupaj z družinskimi člani uporabljal tudi ob uveljavitvi SZ. Trditve tožeče stranke, da ta toženec uporablja prostore, ki sploh niso stanovanje in da za uporabo teh prostorov tudi nima pravnega naslova, so se zato pokazale kot netočne, tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je potrebno stanovanje izprazniti, pa je bil glede na povedano tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno kot neutemeljen zavrnjen. V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

V vsem ostalem (izpodbijanje razveljavitvenega sklepa drugostopnega sodišča) pa revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji (1. odst. 382. člena ZPP) in proti nekaterim sklepom sodišča druge stopnje, vendar pod pogojem, da se s sklepom postopek tudi pravnomočno konča (1. in nasl. odst. 400. člena ZPP). S sklepom o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se postopek pravnomočno ne konča. Zato ni dovoljena revizija tožeče stranke v tistem delu, v katerem se izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, da se pretežni del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V tem delu je revizijsko sodišče zato revizijo zavrglo (392. člen ZPP).