Jedro

Odločba o vpisu hiše z vrtom v register nepremične kulturne dediščine ne more imeti odločilne teže pri določanju pripadajočega zemljišča. Kategorija pripadajočega zemljišča po ZVEtL je nujno povezana z režimom prejšnje družbene ureditve, ko je bil vzpostavljen režim družbene lastnine tudi na stavbnih zemljiščih in je po podržavljenju zasebne lastnine prihajalo tudi do situacij, ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, medtem ko je bila stavba na njih oz. njihov posamezni del lahko v zasebni lastnini oziroma ko tudi sicer nosilec pravic na zemljišču ni bil isti kot nosilec pravic na stavbi oz. njenem delu. Za določanje prostorskega obsega zemljišča, na katerem je obstajala pravica uporabe in s tem obsega pripadajočega zemljišča po ZVEtL je povsem irelevantno obdobje, preden so bile sporne nepremičnine v družbeni lastnini.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 11. 5. 2012, vloženi dne 20.6.2012, se delno ugodi in se sklep razveljavi, kolikor je k stavbi z identif. znakom 1 k.o. I., stoječi na zemljišču z ID znakom 2, določeno pripadajoče zemljišče na nepremičninah z ID znakom 3, 4, 5, 6 in 7 ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu (v zvezi z določitvijo pripadajočega zemljišča na nepremičninah z ID znakom 8, 9 in 10) pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep o stroških z dne 30.7.2012 se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva tudi v tem delu vrne v sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Dopolnitev pritožbe, vložena dne 15. 2. 2013, se zavrže. IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje k stavbi z identif. znakom 1 k.o. I., stoječi na zemljišču z ID znakom 2, določilo pripadajoče zemljišče, ležeče na nepremičninah z ID znakom 8, 3, 9, 4, 10, 5, 6 in 7, pri katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na ime Občine, do celote in sicer tako, kot so parcele označene v prilogah sklepa - terenski skici z dne 13.4.2012 in Elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 13.4.2012, ki ga je izdelal sodni izvedenec za geodezijo, urejanje lastniških mej in geodetske evidence P.G..

2. S sklepom z dne 30. 7. 2012 je odločilo, da udeleženki postopka trpita vsaka svoje stroške tega postopka, predlagateljica pa trpi še skupne stroške tega postopka v znesku 2.407,06 EUR in je dolžna nasprotni udeleženki povrniti 145,55 EUR iz naslova položenega predujma v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper oba sklepa se je pritožila nasprotna udeleženka.

4. V pravočasni, dne 20.6.2012 vloženi pritožbi zoper odločitev o glavni stvari navaja, da predlagateljica ima pripadajoče zemljišče k stavbi, pridobila ga je 17.11.1983 na podlagi kupoprodajne pogodbe, ki je v spisu, pozvana je bila na vpis slednje, vendar se temu ni odzvala. Ker sta stranki postopka pripadajoče zemljišče že sporazumno ugotovili in obstaja listina za vpis, bi moralo sodišče predlog zavreči. Širjenje pripadajočega zemljišča je pravno in dejansko nedopustno in pomeni odškodovanje nasprotne udeleženke oz. lokalne skupnosti in s tem splošnega interesa glede na namensko rabo. Pritožnica opozarja, da v okviru postopka ni bilo dokazano, da je leto izgradnje stavbe ravno leto 1910 in se ne strinja z upoštevanjem meril, ki jih je sodišče povsem samovoljno in v nasprotju z zakonskimi določili povezalo z običaji, ki naj bi veljali v času izgradnje stavbe. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) ima glede na bistveno določbo 7. člena v mislih zgolj zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, ne pa dodeljevanje luksuznih parcel. To določbo je potrebno razumeti restriktivno in ta kriterij je sodišče prezrlo. Predlagateljica ni z ničemer dokazala ali utemeljila, po kakšnem kriteriju naj bi bilo za redno rabo nepremičnine velikosti 104 m2 in na njej stoječi stavbi 76,50 m2 neto tlorisne površine s samo enim stanovanjem potrebno 2.226 m2 pripadajočega zemljišča, sploh upoštevaje samo lokacijo stavbe v neposredni bližini obale in okoliške infrastrukture, ki zajema parkirne prostore, prostor za igro, počitek itd. Predlog je bil nerazumen, nesorazmeren z dejanskimi potrebami stavbe, taka določitev nasprotuje prostorskim aktom nasprotne udeleženke. Sodišče je predlagateljici prisodilo 2.148 m2. Če odštejemo tistih 423 m2, ki sta jih stranki kot funkcionalno zemljišče določili v prodajni pogodbi iz leta 1983, to pomeni, da je dodelilo 1725 m2 več, kot dejansko znaša potreba stavbe. Slednje predstavlja nesorazmerno korist v višini 489.158,35 EUR, kar je pridobila predlagateljica brezplačno. Ne gre prezreti, da takih parcel ob morju na celotni slovenski obali ni in tudi izvedenec je navedel, da imajo okoliške stavbe funkcionalna-pripadajoča zemljišča, ki so primerljiva v obsegu, kot izhaja iz omenjene pogodbe med strankama iz 1983, med drugim tudi stavba na naslovu T. 15, ki je tudi predmet odločbe ministrstva o varstvu kulturne dediščine. S tem je kršena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom. Prav tako ni mogoče predloga utemeljiti na podlagi parkirnih prostorov, prostorov za igro, smetnjakov itd. Že primerjava velikosti stavbe in zemljišča pokaže, da tak obseg ni namenjen zgolj redni rabi. Brezpredmetna so povzemanja sodišča o flori, katere starost naj bi potrdila strokovnjakinja B.B.Č., slednja namreč ni vpisana v seznam sodnih izvedencev niti ni neposredno sodelovala v postopku. Sodišče navaja, da je odločilo na podlagi pretekle rabe zemljišča, a v izpodbijanem sklepu nerazumljivo ugotovljene dobroverne posesti predlagateljica nima, ker je vedela, da zemljišče ni njeno, ker posest ni bila neovirana, saj je sama povedala, da je prišlo nekajkrat do tega, da so del parcele ob plaži vzeli zaradi ureditve slednje. Da dobre vere ne more biti, je jasno glede na to, da je pravni prednik predlagateljice leta 1978 najprej kupil golo stavbo, nato pa leta 1983 še funkcionalno zemljišče v skupni površini 423 m2, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe in sta pogodbeni stranki v te namene tudi geodetsko uredili zemljišče, ki je pravilne pravokotne oblike. Sodišče po mnenju pritožbe presoje dobrovernosti niti ni argumentirano obrazložilo. Tudi sicer kot izhodišča ni mogoče vzeti obdobja, ko je bila stavba grajena. Pritožba v nadaljevanju navaja, da ni mogoče govoriti o prostorskih aktih, ki so veljali v času graditve stavbe, saj le teh ni bilo, ampak je bil obseg zemljišč določen po mili volji, nikakor pa tovrstni običaji izpred 130 let ne morejo biti merodajni za odločitev. Napačno je stališče sodišča, ki je v korist predlagateljice štelo obdobje, ko je stavbo imel v lasti trgovec D., saj je slednji stavbo zgradil na lastnem terenu v drugih družbenih in ostalih okoliščinah. Kar se tiče nadaljnjih lastnikov arhitekta E.M. in g.P., je jasno, so pridobili lastninsko pravico na stavbi, enako, kot pravna prednica predlagateljice. Pojavlja se tudi vprašanje stvarne pristojnosti v tovrstnih zadevah, ko je med strankama očitno spornih več vprašanj, kot je nasprotna udeleženka med postopkom večkrat izpostavila. V kolikor je med strankama podan spor o obsegu pripadajočega zemljišča, o njem ne more odločiti sodišče v okviru nepravdnega postopka. Obstoj ograje (in ne zidov, kot ugotavlja sodišče) okrog zemljišča ne more biti razlog za prekoračitev zakonskih določb in odločanje o stvari, za katero sodišče ni bilo pristojno. Glede na stanje nepremičnin o nekem prestižnem parku ali neki urejenosti kot celoti ni mogoče govoriti. Brezpredmetna je navedba sodišča, da se z odločitvijo ni poseglo v posestno pravico tretjih oseb ali nasprotne udeleženke. To ne drži, saj zemljišče nasprotna udeleženka potrebuje. Poleg tega glede parcele št. 11 teče spor pred Okrožnim sodiščem v Kopru opr. št. P 1, katerega vpogled se predlaga, v njej pa tožnik zahteva priznanje lastninske pravice. Nelogičen in glede na velikost stavbe napačen je zaključek, ki sledi navedbam predlagateljice, da vse parcele tvorijo celoto, brez katere stavba ne bi mogla funkcionirati. Okoliščina, da so nepremičnine nastale iz enotne nepremičnine, ne more biti razlog za ugoditev predlogu, sicer pa predlagateljica ni izkazala, da je bila stavba zgrajena na nepremičnini parc. št. 12 pred njeno delitvijo. V obravnavanem primeru se sodišče ni opredelilo do vseh ugovorov nasprotne udeleženke, pri tem pa je odločalo o spornih dejstvih in v nasprotju s 7. členom ZVEtL. Pritožnica je tudi izpostavila vprašanje, ali ni morda določba šestega odstavka 30. člena ZVEtL protiustavna, saj niso jasno določeni kriteriji odločanja. Sodišče bi moralo, v kolikor bi ugotovilo, da so določene določbe ustavno sporne, postopek po uradni dolžnosti prekiniti in sprožiti presojo ustavnosti. Sodišče daje veliko težo tudi odločbi Ministrstva za kulturo, s katero se je določilo, da se stavba v lasti predlagateljice s celotnim parkom vred vpiše v register nepremične kulturne dediščine in spregledalo, da je bila izdana na pobudo predlagateljice tekom tega nepravdnega postopka in da nasprotna udeleženka v tem postopku ni sodelovala. Predlagateljica je očitno želela vzbuditi vtis nedeljivosti kompleksa, vendar po mnenju pritožbe odločba ne sme vplivati na določitev obsega pripadajočega zemljišča in poseg v lastninsko pravico pritožnice. Po mnenju nasprotne udeleženke je obdobje pridobitve lastninske pravice kot merilo za določitev obsega pripadajočega zemljišča z vidika enakosti pred zakonom manj sporno kot obdobje graditve stavbe, predvsem zaradi starosti stavb, saj je veliko gradenj starih več sto let, ko so bile okoliščine graditve bistveno drugačne. Iz izvedenskega mnenja P.Go. je razvidno, da je v času najbolj intenzivne gradnje v 70.in 80.letih za bližnji okoliš običajna velikost gradbene parcele površine 350 m2. Izpostavil je, da je predlagateljica lastninsko pravico na stavbi pridobila leta 1978, zato je primerjava ključna, temu pa sodišče ni posvetilo pozornosti, ampak mnenje le povzelo. Obrazložitev sodišča, da se pritožnica zaradi njenih prostorskih aktov ne bi mogla obnašati kot dober gospodar, ker zasleduje javni interes, medtem ko bi predlagateljica za kulturno dediščino bolje poskrbela, je napačna in brezpredmetna. Drugačna uporaba nepremičnin je v domeni nasprotne udeleženke in ni nujno, predvsem glede na varstvene omejitve, da bi imela namen nepremičnine uporabiti zgolj v skladu z zazidalnim načrtom, kot skuša sporno določitev utemeljiti sodišče. Parcela št. 3 pa ne more predstavljati edine dovozne poti do objekta, sodišče ni upoštevalo izrecne navedbe nasprotne udeleženke, da se objekt nahaja v neposredni bližini večjega parkirišča. Sicer pa obstajajo tudi druge možnosti, kot npr. Služnost ali nujna pot. Nadalje ne drži, da je nepremičnina parc. št. 13 (sedaj parcelirana in nosi oznako 5, namenjena zgolj rabi stavbe, saj nima nobenega neposrednega funkcionalnega namena rabi stavbe. Glede na to nasprotna udeleženka predlaga spremembo odločitve tako, da predlog zavrne, podrejeno pa predlaga, da potrdi zgolj določitev pripadajočega zemljišča v obsegu parcel z ID znakom 8, 9 in 10, v preostalem pa stranke napoti na pravdo, skrajno podrejeno pa predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje.

5. V pravočasni pritožbi zoper I. točko sklepa o stroških z dne 30.7.2012 nasprotna udeleženka navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo 35. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Uporabiti bi moralo njegov tretji odstavek, ki določa, da če je nepravdni postopek izveden izključno v interesu nekaterih udeležencev, trpijo stroške ti udeleženci. Pri tem navaja, da ni dvoma, da se je ta postopek vodil izključno v interesu predlagateljice, to pa kot nesporno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato bi moralo predlagateljici naložiti plačilo vseh stroškov.

6. Dne 15.2.2013 je s priporočeno poštno pošiljko nasprotna udeleženka sodišču poslala še dopolnitev pritožbe zoper sklep z dne 11.5.2012. 7. Predlagateljica je dne 22.8.2012 pravočasno odgovorila na pritožbo z dne 20.6.2012, ki jo je prejela 6.7.2012 (83. člen Zakona o sodiščih). Meni, da je neutemeljena, da pretežni del izraža zgolj subjektivno nezadovoljstvo z odločbo in predlaga njeno zavrnitev. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi določbe ZVEtL predstavljale razlastitev lastnikov nekdanjih družbenih zemljišč, je zmotno in kaže na nepoznavanje zakona in razlogov za njegov sprejem. Predlagatelj opozarja na tranzicijske predpise, ki so pripeljali do lastninjenja zemljišč v družbeni lastnini in pri tem izpostavlja ZLNDL, namen ZVEtL in pomen odločbe, izdane v postopku na podlagi ZVEtL. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da lahko sodišče v tovrstnem nepravdnem postopku odloča le v primeru, če med strankami ni nobenega spora. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1.1.2003 je ZVEtL glede na 30. člen predvidel prav z namenom reševanja sporov o obsegu in lastništvu nekdanjih funkcionalnih zemljišč. Tako vsaj izhaja iz zakonodajnega gradiva. Pritožbeno sklicevanje na pogodbo z dne 17.11.1983 je zmotno, sodišče je pravilno pojasnilo, da ta pogodba ne predstavlja niti pravnomočne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele (peti odstavek 30. člena ZVEtL) niti prostorskega akta ali upravnega dovoljenja, na podlagi katerega je bila zgrajena predlagateljičin stavba ali drugega upravnega akta (prvi stavek četrtega odstavka 7. člena ZVEtL). S pogodbo ni bilo dogovorjeno, da se lastnik stavbe odpoveduje morebitnemu presežnemu delu pripadajočega funkcionalnega zemljišča. (ne)obstoj te pogodbe ni relevanten za vprašanje, katero zemljišče predstavlja pripadajoče zemljišče. Tudi očitki, da sodišče naj ne bi pravilno uporabilo kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča, so neutemeljeni. Predlagatelj povzema zakonsko ureditev kriterijev in izpostavlja, da je v konkretnem primeru obseg pripadajočega zemljišča potrebno določiti ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti pa namembnost gradnje, kriterij pretekle rabe in merila in pogoje prostorske gradnje, ki so veljali v času izgradnje stavbe (drugi stavek četrtega odstavka 7. člena v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL). Sklicuje se na svoje navedbe na prvi stopnji, da uporaba teh kriterijev govori nje v prid. Sklicevanje pritožnice na prostorske akte je neutemeljeno. Predlagateljica pritrjuje presoji sodišča prve stopnje. Očitke, da je bilo kršeno načelo sorazmernosti, ocenjuje kot zmotne, kot pavšalne pa zavrača tudi navedbe, naj bi sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko rabo posameznih parcel, ki so bile ugotovljene kot pripadajoče zemljišče. 8. Dopolnitev pritožbe, vložena dne 15.2.2013, je prepozna, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se zavrže. Pritožnica je namreč sklep z dne 11.5.2012 prejela 5.6.2012 in se je prekluzivni petnajstdnevni pritožbeni rok nedvomno iztekel pred vložitvijo dopolnitve pritožbe. Ta del odločitve temelji na določbi prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP.

9. Pritožba nasprotne udeleženke zoper odločitev o glavni stvari z dne 20.6.2012 in pritožba zoper sklep o stroških pa sta utemeljeni v obsegu, kot izhaja iz razlogov v nadaljevanju.

10. Predlagateljica je v tej zadevi vložila predlog zaradi določitve pripadajočega zemljišča k stavbi v njeni lasti po določbah ZVEtL. Ni sporno, da je pravna prednica predlagateljice Z.K. stanovanjsko hišo na naslovu T. 14, (danes ležeči na nepremičnini parc. št. 2 k.o. I.) kupila v letu 1978 od H.P. in da je nato dne 17.11.1983 z Občino sklenila še pogodbo o nakupu pravice uporabe funkcionalnega zemljišča k omenjeni stavbi in sicer zemljišče parcelnih številk 8 (116 m2), 3 (19 m2) in x (288 m2) k.o. I. Pogodba iz leta 1983 se zemljiškoknjižno ni izvedla. Danes je predlagateljica, dedinja Z.K., vknjižena kot lastnica nepremičnine parc. št. 2 k.o. I. Ta dejstva potrjujejo tudi zemljiškoknjižni podatki in pogodba v prilogi B5 spisa. Predlagateljica meni, da pripadajoče zemljišče k stavbi, ki ji gre že po samih predpisih pred SPZ, presega površino zemljišča, ki je bilo predmet pogodbe iz leta 1983, medtem ko nasprotna udeleženka trdi, da predlagateljici več ne pripada. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi stališči, da za ta postopek sploh ni bilo pogojev, ker naj bi bilo vprašanje pripadajočega funkcionalnega zemljišča s sklenitvijo pogodbe iz leta 1983 že rešeno in bi bilo potrebno zato predlog zavreči ter da tudi sicer spora o obsegu zemljišča ni mogoče reševati v tem nepravdnem postopku. Cilj tovrstnega nepravdnega postopka je meritorna določitev oziroma ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, namenjen pa je ravno reševanju sporov glede funkcionalnih zemljišč oz. glede lastninske pravice na stavbi pripadajočem zemljišču (7. člen in III. poglavje ZVEtL), zato pride v poštev tudi za rešitev konkretnega spora. Pri tem morebitna upravna pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča, izdana pred uveljavitvijo ZVEtL glede na njegov 30. člen zavezuje sodišče, da jo upošteva pri izdaji odločbe (glej peti odstavek 30. člena), vendar se obstoj take odločbe ne zatrjuje. Sicer pa zakon določa vsebinska merila za ugotavljanje pripadajočega zemljišča. Konkretna pogodba iz leta 1983 glede na zakonsko ureditev ne predstavlja ovire za tek postopka, v katerem predlagateljica zahteva celovito razrešitev vprašanja pripadajočega zemljišča. 11. Potrebno pa je pritrditi nekaterim drugim pritožbenim navedbam, s katerimi nasprotna udeleženka graja odločitev in njeno utemeljitev. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno relevantne določbe za presojo obsega pripadajočega zemljišča v tej zadevi sicer pravilno izpostavilo 30. in 7. člen ZVEtL (Ur. list RS 45/2008 in 59/2011). Tretji odstavek 7. člena določa, da se kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, določi pa se tudi na drugih zemljiških parcelah, če so te nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji in če to ne posega v pravice tretjih oseb, ki so na takih zemljiških parcelah pridobile pravice v dobri veri. Ne glede na zadnje navedeno se za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, lahko pripadajoče zemljišče določi tudi na zemljiških parcelah, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji (četrti odstavek 30. člena ZVEtL v zvezi s 13. členom ZVEtL-A). Ob tem se glede na določbo šestega odstavka 30. člena v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZVEtL v primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1.1.2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, sodišče pri določitvi pripadajočega zemljišča upošteva zlasti (1.) tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, igro in podobno; (2.) preteklo rabo zemljišča in (3.) t.i. strokovni kriterij - merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe (1). Ugotovitev sodišča, da je bila stavba leta 1910 že zgrajena, je podprta z mnenjem izvedenca P.Go., ki je do tega odgovora prišel na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov. S pavšalnim zatrjevanjem nedokazanosti te ugotovitve pritožnica ne more uspeti, sicer pa med postopkom na prvi stopnji tudi zanjo ni bilo sporno, da je stavba zgrajena pred 1.1.2003. Ta podatek je glede na povzeta pravila, ki posebej urejajo situacije, ko gre za stavbe, zgrajene pred uveljavitvijo SPZ z dne 1.1.2003, seveda relevanten, predvsem pa v konkretni zadevi ni mogoče mimo neprerekane ugotovitve, da v času izgradnje stavbe ni bilo meril in aktov, ki bi določali kriterije za določanje pripadajočega funkcionalnega zemljišča k stavbam v mestu in se zato sodišče prve stopnje pri odločanju nanje ni moglo opreti.

12. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je posledično sodišče prve stopnje pri odločanju dalo po eni strani poudarek pretekli rabi zemljišča. Pri tem je kot relevantno upoštevalo dejstvo, da določeno zemljišče ni bilo nikoli v javni rabi, da je omejeno z zidom in kot tako izkazuje neovirano dolgoletno posest lastnikov stavbe (predlagateljice in prej njene matere Z.K., pred tem družine P. in pred njimi E.M., še prej pa družine D.), ki so bili istočasno posestniki zamejenega zemljišča več kot 50 let in ugotovitev, da ima predlagateljica zemljišče v dobroverni posesti od 1978 dalje. Poleg tega je ugotovilo, da parcele predstavljajo zaokroženo celoto že od izgradnje stavbe, ki je bila zgrajena s strani trgovca G.D. pred drugo svetovno vojno oziroma točneje leta 1910, da predstavljajo dvorišče, dostop oziroma dovoz do vhoda v stavbo, parkirne prostore, vrt, prostor za obešanje perila, za smetnjake, prostor, namenjen počitku in igri in zemljišče, kjer so nekateri obvezni priključki, namenjeni redni rabi stavbe ter ocenilo, da brez njih stavba ne bi mogla normalno funkcionirati. Kot bistveno v konkretnem primeru je upoštevalo specifičnost oziroma izjemnost nepremičnin, ki so z odločbo Ministrstva za kulturo stavba v lasti predlagateljice s celotnim zahtevanim zemljiščem vred uvrščene v register nepremičn kulturne dediščine, za katero velja varstveni režim, ki prepoveduje spreminjati vrtno arhitekturno zasnovo, uničevati, odstranjevati ali premeščati druge vrtne arhitektonske objekte, itd., zaradi česar te nepremičnine ni mogoče enačiti z enostavnimi stanovanjskimi objekti. Ocenilo je, da od nasprotne udeleženke, ki mora uresničevati različne interese v občini, ni mogoče pričakovati take skrbnosti in zavzetosti za ohranitev dediščine, kot jo ima dosedanja uporabnica, kar po navedbi sodišča potrjujejo tudi zazidalni načrti nasprotne udeleženke, katerih vsebino je povzelo iz mnenja izvedenca gradbene stroke P.Go. in ki bi, kot ugotavlja sodišče, v primeru dvofazne izvedbe grobo posegli v sporno območje. Zaradi navedenega po oceni sodišča prve stopnje pri presoji ni možno uporabiti načela sorazmernosti oziroma računsko ali subjektivno določene površine niso relevanten kriterij. V posledici je k stanovanjski hiši na naslovu T. 14, (v izmeri določilo pripadajoče zemljišče, ki po podatkih spisa skupaj obsega 2.266 m2 (od tega parcele, ki so bile predmet pogodbe iz 1983, obsegajo skupaj 423 m2, ostalo zemljišče pa 1.843 m2).

13. Takemu razlogovanju pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Strinja se s pritožbenim očitkom, da odločba o vpisu hiše z vrtom v register nepremične kulturne dediščine ne more imeti odločilne teže pri določanju pripadajočega zemljišča, kakršno ji je dalo sodišče prve stopnje. Ni dvoma, da ima za posledico določen varstveni režim, pri čemer je v samem opisu konkretne enote nepremične kulturne dediščine, ki je sestavni del odločbe, predvideno varovanje v prostorskih aktih, medtem ko Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) predvideva omejitve, ki so povezane z dejanskimi posegi v dediščino (po 27. alineji 3. člena gre za dela, ravnanja, ki kakorkoli spreminjajo videz, strukturo, notranja razmerja in uporabo dediščine ali ki dediščino uničujejo, razgrajujejo ali spreminjajo njeno lokacijo) in predvideva dolžnostno ravnanje, da se zagotavlja čim večja ohranitev njenih kulturnih vrednot za prihodnost (glej III. in IV. poglavje). Razen teh omejitev tudi v samem zakonu ni določb, ki bi omejevale pravni promet ali sicer vplivale na odločanje o stvarnih pravicah v sodnih postopkih. Varstveni režim, ki ga mora v posledici odločbe spoštovati vsakokratni lastnik zemljišča na območju enote dediščine, zato tudi ne more utemeljevati zaključka, da je samo razmerje med stavbo oz. stavbiščem in površino oziroma kvadraturo pripadajočega zemljišča povsem irelevantno.

14. Poleg tega je pri ugotavljanju pretekle rabe sodišče prve stopnje napačno upoštevalo obdobje po izgradnji hiše, ko hiša in nepremičnine, o katerih je odločalo, še niti niso bile v družbeni lastnini. Dejstvo je, da je kategorija pripadajočega zemljišča po ZVEtL nujno povezana z režimom prejšnje družbene ureditve, ko je bil vzpostavljen režim družbene lastnine tudi na stavbnih zemljiščih in je po podržavljenju zasebne lastnine prihajalo tudi do situacij, ko so bila zemljišča v družbeni lastnini, medtem ko je bila stavba na njih oz. njihov posamezni del lahko v zasebni lastnini oziroma ko tudi sicer nosilec pravic na zemljišču ni bil isti kot nosilec pravic na stavbi oz. njenem delu. Za to obdobje je nadalje značilno tudi, da so predpisi lastniku stavbe omogočali, da na stavbišču in zemljišču, ki je potrebno za redno oz. normalno rabo stavbe (2) pridobi pravico uporabe (tudi „rabe“), seveda v odvisnosti od konkretne situacije in vsakokratnih predpisov, ki jih je bilo potrebno glede na situacijo in relevantni čas upoštevati. Predpisi o lastninjenju pa so omogočili, da je imetnik uporabe v njenem obsegu pridobil lastninsko pravico. Glede na to je jasno, da je za določanje prostorskega obsega zemljišča, na katerem je obstajala pravica uporabe in s tem obsega pripadajočega zemljišča po ZVEtL povsem irelevantno obdobje, preden so bile sporne nepremičnine v družbeni lastnini. Pritožba to pravilno izpostavlja. V konkretnem postopku ni sporna ugotovitev, da je pravna prednica predlagateljice Z.K. lastnica stavbe vsled nakupa v letu 1978, torej je primarno potrebno ugotoviti, ali se je (in če se je, v kakšnem obsegu) tedaj nanjo od njenih pravnih prednikov (P. in pred njimi E.M., ki je bil po neprerekanih ugotovitvah ravno tako že lastnik stavbe) po tedanjih predpisih prenesla pravica uporabe na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe. Predlagateljica je v tej smeri podala določene navedbe v vlogi z dne 7.2.2011 (VII. točka), a jih je sodišče prve stopnje zanemarilo. V konkretnem primeru je te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati tudi pri ugotavljanju relevantnih meril za določanje obsega zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe (3). S tem, ko je sodišče prve stopnje poleg dejstva, da je hiša z vrtom vpisana v register nepremične kulturne dediščine, kot ključno upoštevalo še preteklo dejansko rabo predlagateljice in njenih pravnih prednikov od izgradnje hiše dalje, je zmotno uporabilo materialno pravo, kar se je odrazilo na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožba sicer opozarja na izvedensko mnenje izvedenca P.Go., ki je podal mnenje tako o sedanjih prostorskih aktih kot aktih v času, ko je stavbo kupovala Z.K., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je sodišče zgolj povzelo, ga pa v tem delu očitno glede na svojo pravno presojo itak ni štelo kot relevantnega in ga dokazno ni ocenilo. Pritožbeno sodišče pripominja, da pretresanje dobre vere predlagateljice in njenih prednikov, glede na to, da je šlo za uporabo nepremičnin v družbeni lastnini, ne pride v poštev. Jasno je, da glede na navedeno ugotovitve o zamejenosti zemljišča in o tem, kaj zemljišče danes predstavlja glede na rabo, same zase niso zadostne, pa tudi zaključek, da brez spornih parcel stavba ne bi mogla normalno funkcionirati, ni sprejemljiv.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, kolikor je k stavbi z identif. znakom 1 k.o. I., stoječi na zemljišču z ID znakom 2, določeno pripadajoče zemljišče na spornih nepremičninah z ID znakom 3, 4, 5, 6 in 7 ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu, v zvezi z določitvijo pripadajočega zemljišča na nepremičninah z ID znakom 8, 9 in 10, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj za nasprotno udeleženko ni sporno, da v tem obsegu predlagateljičini stavbi zemljišče pripada. Odločitev temelji na določbi 2. in 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče upoštevati izhodišča, ki izhajajo iz zgornjih razlogov in upoštevaje trditveno in dokazno podlago strank po izvedenem dokaznem postopku ponovno odločiti v zadevi. Upoštevaje zgornje razloge naj se opredeli tudi do že izdelanega mnenja izvedenca P.Go. in v okvirih, začrtanih s procesnim gradivom po potrebi zahteva njegovo dopolnitev.

17. Že glede na izid pritožbenega preizkusa, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi celoten sklep o stroških. Sodišče prve stopnje bo moralo o vseh stroških postopka odločati v novi končni odločbi, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

op. št. 1: Namesto meril in pogojev iz prostorskih aktov, ki so času odločanja veljali na območju, kjer zemljišče leži, kot sicer za druge primere predvideva 3. točka četrtega odstavka 7. člena ZVEtL.

op. št. 2: Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. čl. SRS št. 18/84, 34/88) je vpeljal izraz funkcionalno zemljišče. op. št. 3: Čas gradnje kot rečeno tu ne daje rešitve.