Jedro

V obravnavanem primeru gre za pogodbo, za katere veljavnost se ne zahteva nobena oblika. Zato je veljaven tudi ustni dogovor med strankama o pogoju kot sestavini pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 10.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi in mu povrniti 111.734,00 SIT pravdnih stroškov. Nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo 998.278,00 SIT je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik želel skleniti najemno pogodbo za lokal, ki ga je zasedala toženka, ta pa je zahtevala, da od nje odkupi inventar. S toženko sta se pogodila za ceno 20.000 DEM. Polovico je tožnik plačal, polovico pa bi moral ob prevzemu lokala, toda do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo, ker sta lastnici to odklonili. Tega tožnik ni zakrivil. Ker se ni izpolnil pogoj, pod katerim je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba, sta jo stranki razvezali in je zato tožnikov zahtevek za povrnitev plačanega zneska utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopenjske dejanske ugotovitve, svojo odločitev pa je oprlo na 74. in 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. V zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom je ugotovilo, da tožnik ni odškodninsko odgovoren za zatrjevano toženkino škodo. Do tega, da ni bila sklenjena najemna pogodba, ni prišlo po njegovi krivdi, temveč glede na tako odločitev lastnic lokala.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pogodba o prodaji inventarja ni bila sklenjena pod pogojem. Tega ne potrjuje noben dokaz. Sklenitev najemne pogodbe ni v zvezi s pogodbo med strankama. Dejstvo, da je toženka kasneje preostali inventar prodala novim najemnikom, del pa lastnicam lokala, dokazuje, da je inventar v vsakem primeru morala prodati. To je storila zato, ker tožnik preostalega inventarja ni hotel plačati. Navaja še, da do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi neresnega odnosa tožnika. Škoda je tožnici dejansko nastala.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je tožnik sklenil s toženko dogovor, imenovan "Interna pogodba" o odkupu opreme trgovine B. v ..., pod pogojem, da bo lahko sklenil najemno pogodbo za ta lokal. Vendar lastnici lokala z njim nista sklenili pogodbe, razlogov za to pa ni zakrivil tožnik. Tožnik je plačal polovico kupnine v znesku 10.000 DEM, do končnega plačila in izročitve kupljenega inventarja pa ni prišlo, ker lastnici s tožnikom nista sklenili najemne pogodbe za lokal. Ugotovljeno je še, da inventar za tožnika nima nobene vrednosti in pomena, če ne bi dobil v najem lokala, ki je s tem inventarjem opremljen. To je še posebej očitno glede oblikovanega imena B., ki je bilo tudi predmet prodaje po interni pogodbi. Obe stranki sta vezali sklenitev prodajne pogodbe na najem lokala. Ker tožnik brez svoje krivde ni mogel skleniti najemne pogodbe, ni nastopil odložni pogoj in pogodba ni začela učinkovati (drugi odstavek 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Vse te ugotovitve, sprejete na prvi in drugi stopnji sojenja, so podlaga tudi za revizijsko odločitev. Drugačnega dejanskega stanja, na kakršno se opira tožena stranka v reviziji, na revizijski stopnji odločanja ni mogoče upoštevati, ker zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Razlogi, s katerimi revizija izpodbija ugotovitev, da je bila sklenitev najemne pogodbe med strankama dogovorjena kot pogoj za veljavnost dogovora o prodaji inventarja, se nanašajo na oceno dokazov in s tem na ugotovitev dejanskega stanja. Zato teh razlogov revizijsko sodišče ne more obravnavati. Ker se tožena stranka sklicuje na listinsko dokumentacijo, to je na interno pogodbo in aneks, je treba opozoriti na 67. člen ZOR, ki uzakonja pravilo o neobličnosti pogodb, razen če zakon določa drugače. V obravnavanem primeru gre za pogodbo, za katere veljavnost se ne zahteva nobena oblika. Zato je veljaven tudi ustni dogovor med strankama o pogoju kot sestavini pogodbe.

V obravani zadevi sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prodaji inventarja pod odložnim pogojem (drugi odstavek 74. člena ZOR), ki se ni izpolnil, zato je pogodba po volji strank nehala veljati.

Posledica tega je obveznost vrnitve tistega, kar je bilo dano v izpolnitev pogodbe (drugi in peti odstavek 132. člena ZOR). Sodbi prve in druge stopnje, ki toženki to nalagata, sta materialnopravno pravilni.

Utemeljena pa je tudi zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka.

Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni kriv, da ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe in s tem do realizacije "interne" pogodbe med strankama. Manjka torej eden od konstitutivnih elementov odškodninskega delikta, zaradi česar tožnik toženki ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki ji je morebiti nastala zato, ker ni sklenil najemne pogodbe za lokal in ker v posledici tega ni bila realizirana pogodba o prodaji inventarja.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).