Jedro

Sodišče v postopku priznavanja tuje sodne odločbe le-te ne sme preverjati glede vsebine (29. člen uredbe Sveta (ES) 44/2001 - Bruselj I). Sodna odločba se ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje (točka 1. 34. člena Bruselj I).

Že na prvi pogled je razvidno, da se sodišče do bistvenih navedb stranke v zvezi s pretrganjem zastaranja ni (niti smiselno) opredelilo. Obrazložitev v tem delu ne izkazuje niti, da se je sodišče z navedbami pritožnikov sploh seznanilo, kar predstavlja grobo kršitev pravice do izjave (tako glede na sodno prakso US RS, npr. Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, kot ESČP, npr. Yanakiev proti Bolgariji, točka 72).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru nasprotnih udeležencev ugodi in se predlog za priznanje sodbe Okrajnega sodišča v Reki, 89-P 4403/2015 z dne 14. 10. 2015, zavrne.

II. Predlagatelj mora povrniti stroške nasprotnih udeležencev v znesku 1.158,58 EUR v petnajstih dneh od vročitve tega sklepa, od prvega dne zamude dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Nasprotna udeleženca (pritožnika) sta kot tožnika v Republiki Hrvaški vložila tožbo za ugotovitev, da sta imetnika terjatev do predlagatelja. Temelj terjatev je sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani XI Pg 405/91 z 9. 12. 2009. V njej je sodišče odločilo, da je predlagatelj dolžan plačati 63.924.163 SIT s pripadki upniku Z. Pritožnika sta v postopku izvršbe na Hrvaškem zatrjevala, da so bile terjatve iz navedene sodbe prenesene na njiju z vrsto cesij. Hrvaško izvršilno sodišče je odločilo, da pritožnika nimata aktivne legitimacije za začetek izvršilnega postopka, zato ju je napotilo na tožbo (razvidno iz sodne odločbe 89 P 4403/2015). Pritožnika sta pred hrvaškim sodiščem (tuje sodišče) vložila tožbo za ugotovitev, da sta imetnika terjatev iz sodbe XI Pg 405/91. Tuje sodišče prve stopnje je v postopku z opravilno številko 89 P-4403/2015 njun zahtevek v delu zavrglo, v delu zaradi vsebinske neutemeljenosti zavrnilo, o ugovoru zastaranja pa ni odločalo. Tuje pritožbeno sodišče je pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar iz drugih razlogov kot sodišče prve stopnje. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa in zastaranja terjatev zahtevka ni vsebinsko presojalo. Obrazložilo je, da pritožnika nimata pravnega interesa za pravdo, saj so pravnomočna sodna odločba in pogodbe o cesiji izvršilni naslov, ter da so terjatve iz sodne odločbe iz leta 1992 zastarale, saj je pretekel skoraj dvojni rok zastaranja.1 Na podlagi tega je odločilo, da vsebinska presoja zahtevka ni potrebna.

2. Predlagatelj v tem postopku in tožena stranka v postopku 89 P 4403/2015 je predlagal priznanje tuje sodne odločbe, ki je bila izdana v tem postopku. Okrožno sodišče v Kranju je zahtevi s sklepom R 460/2018 ugodilo. Zoper sklep sta nasprotna udeleženca podala ugovor, ki ga je taisto sodišče zavrnilo. Obrazložilo je, da ugovorni razlogi napadajo vsebinsko odločitev sodišča, čemur postopek priznanja tuje odločbe ni namenjen. Napačno stališče o zastaranju je kvalificiralo kot pravno napako, ki ne pomeni kršitve javnega reda. Poudarilo je, da procesni javni red tvorijo le tista temeljna načela in instituti civilnega procesa, brez katerih si ni mogoče predstavljati demokratičnega postopka. To so načela, ki so nujna za obstoj pravne države.

3. Nasprotna udeleženca v pritožbi navajata, da je izpodbijani sklep o ugovoru nezakonit. Sodišče bi moralo zavrniti zahtevo za priznanje tuje sodne odločbe, saj je le-ta obremenjena s kršitvijo človekovih pravic, varovanih v Ustavi Republike Slovenije, Ustavi Republike Hrvaške in Evropski konvenciji človekovih pravic - EKČP, in ne zgolj pravnimi napakami, ki ne morejo predstavljati kršitve javnega reda. Pravice, ki jih zagotavlja EKČP, spadajo med splošna načela prava EU in v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske Unije (SEU) sestavljajo pojem javnega reda v smislu 35. člena Uredbe Bruselj I. Tuja sodna odločba očitno nasprotuje javnemu redu. V sodni odločbi so bile temeljne pravice pritožnice kršene v treh vidikih: 1) Tuje sodišče je sprejelo stališče, da vložitev zahteve za priznanje tuje sodne odločbe ne pretrga teka zastaralnih rokov. To stališče ni združljivo z načelom pravne države, odstopa od ustaljene sodne prakse in posega v pravico do sodnega varstva. Pri tem se sklicujeta na odločbo Vrbica proti Hrvaški.

2) Tuje sodišče se ni opredelilo do njunih navedb v zvezi s pretrganjem zastaranja in je obrazložitev v tem delu arbitrarna. To posega v njuno pravico do izjave.

3) Tuje sodišče je v sodni odločbi zamenjalo identiteto F. H. (nasprotni udeleženec) in F. H. (druga oseba). To predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva.

Pritožnika sta 26. 6. 2019 izven pritožbenega roka na sodišče naslovila nedovoljeno dopolnitev pritožbe, ki pa je sodišče iz tega razloga ni upoštevalo.

4. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo opozarja na sodno prakso, ki veleva, da se institut javnega reda razlaga ozko in uporabi izjemoma. V konkretnem primeru sodna odločba ni obremenjena z nobeno kršitvijo, sploh takšno, ki bi očitno nasprotovala javnemu redu. Meni, da sodna odločba ni arbitrarna, navedbe v zvezi z arbitrarnostjo pa prepozne, saj niso bile podane v ugovornem postopku. Opozarja tudi, da sodišče tuje sodne odločbe ne sme preverjati glede vsebine.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Navedbe glede kršitev zaradi nezadostne in neustrezne obrazložitve so bile podane že tekom ugovornega postopka, zato niso prepozne in pritožnika glede njih nista prekludirana.

7. Sodišče v postopku priznavanja tuje sodne odločbe le te ne sme preverjati glede vsebine (29. člen uredbe Sveta (ES) 44/2001 - Bruselj I). Sodna odločba se ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje (točka 1. 34. člena Bruselj I).

8. Prepoved vsebinskega preizkusa sodišču države, v kateri se priznanje zahteva, onemogoča, da bi zavrnilo priznanje ali izvršitev sodne odločbe samo iz razloga, ker naj bi obstajalo protislovje med zakonom, ki ga je uporabilo sodišče države izvora, in tistim, ki bi ga uporabilo sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, če bi odločalo o sporu. Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, niti ne more preverjati, ali je sodišče države izvora pravilno uporabilo materialno pravo in ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje (glej sodba Krombach, C-7/98, točka 36). V tem smislu je tudi razumeti stališče, izraženo v sklepu VS RS Cpg 5/2017 z dne 22. 9. 2017, na katerega se nepravilno sklicuje sodišče prve stopnje, da pravne napake pri uporabi materialnega prava ne morejo predstavljati kršitve javnega reda.

9. Institut očitnega nasprotovanja javnemu redu je izjema od načela vsebinskega preverjanja odločbe.

10. Da se zagotovi spoštovanje prepovedi preverjanja tuje sodne odločbe glede vsebine, mora poseg pomeniti očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna. (sodba Krombach, C-7/98, točka 37). Sodišče se v postopku priznavanja seveda ne more ogniti vpogledu v (vsebinsko) obrazložitev sodne odločbe, vendar mora biti nasprotovanje javnemu redu pri tej omejeni vsebinski presoji očitno, kršitev pa se mora nanašati na temeljna načela pravne države. Pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic - EKČP, in vse pravice, ki jo v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP tvorijo, so nujen del pravne države.

11. Tuja sodna odločba je v očitnem nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj je obremenjena z grobo kršitvijo pravice do izjave (22. člen Ustave RS in 1. odst. 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP) in pravice do dostopa do sodišča (1. odst. 6. člena EKČP, 23. člen Ustave RS).

12. V delu, kjer je tuje sodišče sprejelo in obrazložilo odločitev glede zastaranja terjatev, je kršilo pravico pritožnikov do izjave, nato pa jima je na podlagi te kršitve odreklo še vsebinsko odločanje o zahtevku in s tem kršilo njuno pravico do sodnega varstva.

13. Tako pravica do izjave, varovana v 22. členu URS, kot pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS, sta del pravice do poštenega sojenja (right to a fair trial), ki je varovana s 6. členom EKČP. Pravica do pravičnega sojenja, ki temelji na spoštovanju jamstev EKČP, je tako splošno načelo prava EU (sodba Krombach, C-7/98, točka 26) in kot tako del evropskega javnega reda, ki je del javnega reda RS (glej sklep VS RS, II Ips 462/2009, točka 11). Tudi v sodni praksi VS RS je sprejeto stališče, da mora sodišče zavrniti priznanje tuje sodne odločbe, če je le-ta v nasprotju s skupnimi vrednotami EU.

14. Ker je tuje sodišče grobo kršilo navedeni temeljni pravici, je tuja sodna odločba nezdružljiva s skupnimi vrednotami EU in očitno nasprotuje javnemu redu RS v smislu prve točke 35. člena uredbe Bruselj I. Ugovoru nasprotnih udeležencev je bilo zato potrebno ugoditi in zavrniti predlog za priznanje tuje sodne odločbe.

Kršitev pravice do izjave (22. člen URS, 1. odst. 6. člena EKČP)

15. Iz pravice do poštenega obravnavanja izhaja obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži (Wagner in J. M. W. L. proti Luksemburgu). Iz obrazložitve je razvidno, ali je pravdno sodišče zagotovilo pošteno obravnavanje in pravico stranke, da se izjavi (Suominen proti Finski). Potreben je izrecen odgovor na navedbe, ki so za odločitev sodišča bistvene (Gheorghe proti Romuniji). Jasno razvidno mora biti, ali se je sodišče z argumenti stranke ukvarjalo, pri čemer ne sme biti dvoma, da sodišče teh argumentov ni enostavno spregledalo (Yanakiev proti Bolgariji). Še posebej je to pomembno, ko gre za argumente stranke, ki se nanašajo na konvencijske pravice (Wagner in J. M. W. L. proti Luksemburgu).2

16. Pritožnika sta tekom postopka, ki se je končal z izdajo tuje sodne odločbe, navajala, da je bilo zastaranje terjatev iz sodbe XI Pg 405/91 z 9. 12. 1992 pretrgano z vložitvijo zahteve za priznanje te (slovenske) sodne odločbe v tujini. Te navedbe so za presojo, ali je terjatev zastarala ali ne, bistvene. ESČP je namreč v sodbi Vrbica proti Hrvaški, na katero se sklicujeta pritožnika, odločilo, da načelo pravne varnosti in pravne države zahteva, da je zastaranje z vložitvijo takšne zahteve pretrgano. Sodišče se mora zato v skladu s slovensko in mednarodno prakso do njih (smiselno) opredeliti. Ta zahteva izhaja iz posameznikove pravice do izjave, ki je temeljno načelo v postopku.

17. Tuje sodišče druge stopnje je presodilo, da so terjatve zastarale. Obrazložitev sodne odločbe v prevodu se v tem delu glasi: „Glede na to da je bila odločba tujega sodišča pravnomočna in izvršljiva že leta 1992, je jasno, da je z vložitvijo tožbe v tem postopku terjatev zastarala, ker je pretekel skoraj dvojni rok zastaranja.“3

18. Že na prvi pogled je razvidno, da se sodišče do bistvenih navedb stranke v zvezi s pretrganjem zastaranja ni (niti smiselno) opredelilo. Obrazložitev v tem delu ne izkazuje niti, da se je sodišče z navedbami pritožnikov sploh seznanilo, kar predstavlja grobo kršitev pravice do izjave (tako glede na sodno prakso US RS, npr. Up-951/15 z dne 18. 5. 2017, kot ESČP, npr. Yanakiev proti Bolgariji, točka 72).

19. Ne držijo navedbe predlagatelja v odgovoru na pritožbo, da je tuje sodišče odločitev podprlo s pravnimi argumenti. Kot odločilno je štelo (le) potek časa, niti smiselno, še manj pa z uporabo pravnih argumentov, pa ni obrazložilo, zakaj vložitev zahteve za priznanje tuje sodne odločbe (ki sta jo pritožnika vložila celo dvakrat, česar predlagatelj ne prereka) ni pretrgalo teka rokov zastaranja. Pritožbeni očitek glede očitnega nasprotovanja javnemu redu v tem delu je tako v celoti utemeljen.

Kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen URS, 1. odst. 6. člena EKČP)

20. Pravica do sodnega varstva ne zagotavlja samo pravice zadevo predložiti sodišču, temveč tudi pravico do vsebinske odločitve o spornih pravicah in obveznostih (glej med drugim Up-2229/08 in Up-2635/07). V tem smislu pretoga razlaga predpisov o zastaranju, ali njihova napačna uporaba (lahko) pomeni poseg v pravico do sodnega varstva (to stališče je sprejeto v utrjeni sodni praksi tako ESČP kot US RS).4

21. Posledica odločitve tujega sodišča, da je terjatev zastarala, je bila nedopustna omejitev pravice pritožnikov do sodnega varstva. Tuje sodišče je namreč na temelju (nezakonite) uporabe pravil o zastaranju pritožnikoma odreklo vsebinsko presojo zahtevka, kar v konkretnem primeru predstavlja dodatno kršitev pravice do sodnega varstva (glej odločbo Yanakiev proti Bolgariji).

22. Ker je tuja sodna odločba že zaradi navedenih kršitev v očitnem nasprotju z javnim redom RS, ni bilo potrebno presojati pritožbenih očitkov v zvezi z menjavo identitete, pritožnika pa tudi nista podala nobenih navedb, ki bi izkazovale, da je zamenjava imen in naslova kaj drugega kot napaka sodišča brez posledic za tek ali izid postopka.

23. Odločitev sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno spremeniti in ugoditi ugovoru nasprotnih udeležencev ter zavrniti priznanje sodbe 89 P-4403/2015 zaradi očitnega nasprotovanja javnemu redu RS .

Stroški

24. Za postopek priznanja tujih sodnih odločb se po Uredbi sveta (ES) št. 4472001 uporablja pravo države članice, pri kateri se zahteva priznanje. Po drugem odstavku 165. člena ZPP sodišče, kadar spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Nasprotna udeleženca sta na podlagi 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka na prvi stopnji (400 odvetniških točk za sestavo ugovora (27/6 tar.št. OT), povečano za 10% skupne vrednosti storitev zaradi zastopanja več strank, materialni stroški 2%, 22 % DDV, strošek prevoda tujih sodnih odločb v višini 274,50 EUR in 161,04 EUR, ter 33 EUR sodne takse) in na pritožbeni stopnji (400 odvetniških točk za pritožbo, povečano za 10% skupne vrednosti storitve zaradi zastopanja več strank, materialni stroški 2% , 22% DDV in 33 EUR sodne takse), skupno 1.158,58 EUR.

1 Zastaralni rok za terjatve, ki temeljijo na sodni odločbi, je 10 let. 2 Glej tudi članka A. Galiča, Pravica do sodnega varstva v novejši praksi ESČP ter Pravica do izjavljanja in enakega obravnavanja v novejši praksi ESČP. Prvi tematsko obravnava pravico do postopka, drugi pa pravice v postopku. 3 Glej 7. odstavek na 5. strani prevoda. 4 Glej tudi Zobec: Procesni vidiki zastaranja, 2015, Pravni letopis. O umestitvi človekovih pravic v kontekst procesnih institutov oziroma o njuni prepletenosti glej tudi Zupančič: O „bistvu“ človekovih pravic, 2013, revija Odvetnik.