Jedro

Sodišče prve stopnje je izčrpno ocenilo izvedene dokaze in obrazložilo svojo odločitev o ugoditvi podrejenemu tožbenemu zahtevku ter materialno pravo (določbo 77. člena Zakona o dedovanju - ZD) pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče zato povzema izčrpne razloge sodišča prve stopnje, soglaša z obširno dokazno oceno, ki je tehtna in življenjsko sprejemljiva. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik dokazal obstoj lastnoročne zapustničine oporoke z vsebino, navedeno v podrejenem tožbenem zahtevku in da je bila uničena ali skrita po oporočiteljičini smrti ali pred njeno smrtjo, toda brez njene vednosti, zato ima učinek veljavne oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu (pod II in III izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožene stranke - pritožniki trpijo sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pokojna koncem junija ali julija 1989 napravila veljavno lastnoročno oporoko v navzočnosti dveh oporočnih prič, to je in, s katero je določila, da se njena nepremičnina z upoštevanjem deleža, ki ga je podarila, proda in se kupnina razdeli med sestre, vsaki do 10 %, nečaku 25 %, za gobavce in za popravilo cerkva 30 % in 5 % osebi, ki ji bo stregla, premičnine pa se razdelijo tako, da prejme dva fotelja in tepih iz sprejemne sobe, ostale premičnine pa si razdelijo dediči, kar pa ostane, naj se proda in da za svete maše za pokojne sorodnike.

Pod II izreka pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je pokojna in umrla

18.08.1989, napravila koncem junija ali julija 1989 lastnoročno oporoko, s katero je določila, da se njena nepremičnina proda in kupnina razdeli med sestre, vsaki do 10 %, nečaku 25 %, za gobavce in popravilo cerkva 30 % in 5 % osebi, ki ji bo stregla.

Pod III pa je naložilo toženim strankam, da so nerazdelno dolžne povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 300.770,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Proti tej sodbi se pritožujejo tožene stranke kot pravni nasledniki prvotožene stranke in kot pravni naslednici četrtotožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da stroškovno zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek pod II izreka, podrejeno pa, da sodbo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba v okviru uveljavljanja vseh pritožbenih razlogov uveljavlja smiselno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ko navaja, da sodba nima nobenih razlogov o izpovedbah drugotožene stranke in (prvotno) četrtotožene stranke, pri čemer uveljavljana kršitev ni podana. Sodba ima namreč o izpovedbah navedenih strank zadostne razloge (drugi odstavek na 12. strani, tretji odstavek na 13. strani, drugi odstavek na 7. strani sodbe), ki si med seboj niso v nasprotju, prav tako niso v nasprotju z izrekom sodbe in tudi ne protispisni.

V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja drugih uradno upoštevnih procesnih kršitev.

Prav tako nista podana ostala uveljavljana pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je izčrpno ocenilo izvedene dokaze in obrazložilo svojo odločitev o ugoditvi podrejenemu tožbenemu zahtevku ter materialno pravo (določbo 77. člena Zakona o dedovanju - ZD) pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče zato povzema izčrpne razloge sodišča prve stopnje, soglaša z obširno dokazno oceno, ki je tehtna in življenjsko sprejemljiva.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožnik dokazal obstoj lastnoročne zapustničine oporoke z vsebino, navedeno v podrejenem tožbenem zahtevku in da je bila uničena ali skrita po oporočiteljičini smrti ali pred njeno smrtjo, toda brez njene vednosti, zato ima učinek veljavne oporoke. Pritožba napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbo prič, katerih pričevanje da je pritožbeno sodišče že v svojih predhodnih odločbah označilo kot neverodostojno. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe podrobno analiziralo izvedene dokaze v zvezi z obstojem oporoke, obliko oporoke in njeno vsebine ter izginotjem, pri čemer je analiziralo tudi izpovedbe omenjenih prič, vendar pa v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče tudi v nobenem od predhodnih sklepov ni označilo izpovedbo navedenih prič kot neverodostojni priči, temveč, da je potrebno z njunim ponovnim zaslišanjem odpraviti nekatera nasprotja v njunih izpovedbah, oziroma ju zaslišati glede vsebine oporoke v zvezi s premičninami in glede okoliščin, v katerih je bila napravljena oporoka glede na tedaj edini uveljavljani zahtevek, da je pokojna napravila lastnoročno oporoko v navzočnosti dveh oporočnih prič (tožnik je tožbo modificiral s postavitvijo primarnega in podrejenega zahtevka v vlogi z dne 29.09.2004 - l. št. 237). Ker je sodišče primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, tožbeni zahtevek pa se ne nanaša na premičnine, mu zato ni moč očitati, da nobena od navedenih prič ni bila zaslišana o vsebini oporoke glede premičnin. Sodišču prve stopnje tudi ni moč očitati, da ni odpravilo nasprotij v izpovedbah teh dveh prič glede redosleda podpisovanja oporoke (str. 6 sodbe). Tako je sodišče prve stopnje zaključilo, ob povzemanju izpovedb prič z obravnav

23.11.1990 in 10.06.1992, da je prva od obeh prič podpisala oporoko, druga pa. Pritožba tudi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da sporna oporoka oblikovno ustreza vsem zakonskim zahtevam za lastnoročno oporoko (zadnji odstavek na 9. strani sodbe), ko navaja, da je sodišče prve stopnje tudi ta zaključek oprlo na izpovedbo prič, katere izpovedba je nasprotujoča na obravnavah 23.11.1990, 10.06.1992 in

05.11.2005, saj je na obravnavi 23.11.1990 izpovedala, da se ne spominja, ko je podpisovala oporoko, ali je bila ta že podpisana s strani pokojne, na obravnavi

10.06.1992 pa je izpovedala, da je oporoko podpisala tudi pokojna, dne 05.01.2005 pa se ni več spomnila, ali je kdo podpisal oporoko pred njo, oziroma ni poznala podpisa pokojne in se tudi ni več spomnila vsebine oporoke. Res je, da se navedena priča na tej obravnavi ni več spomnila vsebine oporoke, oziroma ali je že kdo podpisal oporoko pred njo, oziroma da ni poznala pisave pokojne, kar pa je povsem razumljivo glede ne veliko časovno odmaknjenost med izpovedbo te priče iz prejšnjih obravnav in izpovedbo na obravnavi 05.01.2005. Sicer pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke o tem, da je pokojnica lastnoročno podpisala oporoko, ni oprlo le na izpovedbo priče, temveč zlasti na izpovedbo priče (ki je s tem v zvezi pritožba ne graja), ki je vsakokrat, ko je bila zaslišana, izpovedovala enako - da je pokojna podpisala oporoko. Izpovedbo priče je povezalo tudi z okoliščino, da je pokojnica poskrbela, da sta oporoko podpisali priči in da je tudi poskusila oporoko dati v hrambo na sodišče (izpovedba priče I. M. na l. št. 35).

Pritožba tudi napada dokazno oceno sodišča prve stopnje o izpovedbi glede obstoja in vsebine oporoke, ker da je navedena priča izpovedal, da mu je pokojnica povedala

04.08.1989, da bo hišo prodala in kupnino razdelila, pri čemer je navedena pritožbena navedba protispisna.

Omenjena priča namreč nikjer ne izpoveduje, da bi mu pokojna govorila o tem, da bo sama prodala hišo in kupnino razdelila (kar naj bi kazalo na to, da oporoke ne bo sestavila). Predvsem pa pritožba le delno povzema izpovedbo navedene priče in tako tudi ne povzema v delu, ko je izpovedal, da mu je pokojna pokazala, da je napisala oporoko, vendar je ni prebral (l. št. 35).

Pritožbeno sodišče nima pomislekov o zaključkih sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo priče I. M. glede obstoja oporoke (str. 5 sodbe) oziroma o verodostojnosti navedene priče kot povsem nevtralne priče, kar velja tudi za pričo I. R.. Pritožbi tudi ni moč pritrditi, ko navaja, da obstaja nasprotje med procentualnim deležem, ki naj bi ga pokojna namenila posameznim dedičem v oporoki in kot izhaja iz tožbenega zahtevka v primerjavi s temi deleži, navedenimi v osnutku oporoke, ki jo omenja priča. Res je, da obstaja manjša razlika v procentualnem deležu po osnutku oporoke, ki jo je pokojnici na njeno prošnjo sestavil priča in kot izhaja iz tožbenega zahtevka, vendar pa je ta razlika v bistvu minimalna, deleži toženih strank pa so v obeh primerih enaki - 10 % za vsako izmed štirih (prvotnih toženk), razlika je glede tožniku namenjenega deleža (po osnutku oporoke 20 % oziroma sedaj v tožbenem zahtevku 25 %).

Tako ni moč pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje glede procentualnih deležev verjelo pričama in da je ta delež prilagodilo njunima pričevanjema. Ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi sicer pričama verjelo glede deležev, ki jih je posameznemu dediču namenila pokojnica, vendar v povezavi s pričevanjem, ki je sestavil osnutek oporoke (na prošnjo pokojnice) in ji tudi svetoval, da lahko deleže, navedene v osnutku tudi spremeni in tudi v povezavi s pričevanjem, da ji je pokojnica v pogovorih o oporoki vedno omenjala isti krog dedičev, spreminjala je le procentualne deleže (prvi odstavek na 11. strani sodbe).

S pritožbo tudi ni moč soglašati, ko se zavzema za zavrnitev zahtevka, ker da sodišče ugotavlja, da je oporoko napisala pred 16.06.1989, v zahtevku pa je vtoževano "konec junija oziroma julija 1989" in pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim zaključkom, da zavrnitev zahtevka zgolj iz tega razloga ne pride v poštev, saj je relevantno za to pravdo, da je bila oporoka pokojnice "koncem junija oziroma v začetku julija 1989 (kot je vtoževano) napravljena (tretji odstavek na 8. strani sodbe).

Pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da ni ocenilo izpovedbe (drugotoženke) in (četrtotoženke), ki da jima pokojnica nikoli ni govorila o tem, da bo oporoko napravila, saj je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi ocenilo tudi v tem delu (drugi odstavek na 7. strani sodbe), ko je zaključilo, da pokojnica nobeni od pravdnih strank nikoli ni govorila o oporoki in da nevednost pravdnih strank o obstoju oporoke priča o premišljenem ravnanju in previdnosti pokojnice, ko je za pomoč ob sestavi oporoke prosila le osebe, ki niso bile njeni sorodniki in jim v oporoki tudi ni ničesar namenila.

Pritožba tudi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izginotja oporoke na način iz člena 77 Zakona o dedovanju - ZD (str. 11 in zadnji odstavek na 15. strani sodbe), ker da je enostranska in da je sodišče prve stopnje enostransko ocenilo izpovedbo priče, čemur ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje ima o izginotju oporoke obširne in tehtne razloge, saj je vsestransko ocenilo tako izpovedbo priče, kakor tudi izpovedbo drugo in četrtotožene stranke oziroma v njihovi medsebojni povezavi, pravilno pa tudi razlaga določbo člena 77 ZD glede izginotja oporoke in tem prvostopnim zaključkom se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja pridružuje (11. do 15. stran sodbe).

Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zatrjevanj (prvotno) četrtotožene stranke, da naj bi tožnik v zvezi s to oporoko nanjo izvajal psihični pritisk (zadnji odstavek na 15. strani sodbe), zato nasprotnim pritožbenim navedbam, da te okoliščine sodišče prve stopnje ni ocenilo, ni moč pritrditi.

Glede na obrazloženo je pritožba toženih strank neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu (pod II in III izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožene stranke niso uspele s pritožbo, trpijo same svoje pritožbene stroške.