Jedro

Opis dejanja, v katerem je navedeno, da je obsojenec kot sostorilec pri izvršitvi s soobsojencema ravnal v prekoračenem silobranu, ker so, potem ko je oškodovanec v enega izmed njih nameril pištolo, tega tako hudo telesno poškodovali, da so ga pretepali, in sicer sta ga soobsojenca najprej večkrat udarila s pestmi v predel obraza, nato pa ga je eden od njiju podrl na tla, kjer so ga na tleh ležečega vsi trije brcali v glavo ter mu pri tem prizadejali številne poškodbe, zaradi katerih je bilo v nevarnosti oškodovančevo življenje, je dovolj natančen, da je razvidno, da so obsojenci ravnali v prekoračenem silobranu od takrat, ko je eden od obsojencev oškodovanca podrl na tla, nakar so ga vsi obsojenci na tleh ležečega brcali v glavo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 23/2003 z dne 21.11.2007 obsojenega L.N., skupaj z obsojenima D.K. in I.V., spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, storjene v sostorilstvu in v prekoračenem silobranu, torej po prvem odstavku 135. člena v zvezi s 25. členom in tretjim odstavkom 11. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu L.N. je po prvem odstavku 135. člena v zvezi s 1. točko 42. člena in 2. točko 43. člena KZ izreklo kazen deset mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, od 29.9.2007 od 9.30 ure do 12.10.2007 do 11.20 ure. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca B.Ž. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 95.000 EUR napotilo na pravdo, na podlagi tretjega odstavka 107. člena KZ pa odločilo, da bo (tudi) obsojeni L.N. kazen zapora prestajal v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku iste zakonske določbe pa odločilo, da so obsojenci nerazdelno dolžni plačati oškodovančeve potrebne izdatke, potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, ter da bodo nagrade in potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih obsojencem po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP, izplačani iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo (tudi) pritožbo zagovornika obsojenega L.N. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega L.N. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ (očitno mišljeno ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenega L.N. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru navaja, da zahtevi obsojenčevega zagovornika ni mogoče ugoditi, saj zatrjevane kršitve zakona niso podane, nestrinjanje z razlogi sodišča pa že posega na področje nedopustnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

4. Obsojeni L.N. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 in naslednjih podalo razlago, da meje preizkusa pravnomočne sodbe (odločbe) določa vložnik zahteve s tem, ko zahteva njen preizkus v celoti ali v posameznem delu, ter z razlogi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki jih uveljavlja. Čeprav je določba prvega odstavka 424. člena ZKP zelo skopa, pa je popolnoma jasna, da je preizkušanje pravnomočne sodbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Dispozitivnost strankam namreč nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Slednje pa je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljeno, če se vložnik na njih določno sklicuje in jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

6. Tem zahtevam pa vložnik ni zadostil, ko v zahtevi ni pojasnil, katero kršitev naj bi storilo sodišče s tem, da je „enostavno posplošilo“ izrek sodbe, tako da je vsem obsojencem „namenilo domnevno“ enako obliko udeležbe pri očitanem kaznivem dejanju po tem, ko so bili izvedeni že vsi potrebni dokazi. Prav tako obsojenčev zagovornik ne pove, katera kršitev naj bi bila podana zaradi tega, ker je sodišče obsojencem v korist prekvalificiralo zakonsko označbo kaznivega dejanja. Na tako posplošene trditve je mogoče odgovoriti le, da je opis kaznivega dejanja, glede na ugotovljeni potek življenjskega primera, tudi v tistem delu, ki se nanaša na prekoračeni silobran, še korekten. S tem, da je sodišče v okviru istega historičnega dogodka sprejelo za obsojenca milejšo kvalifikacijo, tudi ni storilo nobene kršitve zakona, ki bi jo mogel obsojenec uspešno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Kolikor obsojenčev zagovornik zatrjuje nasprotno, mu zato ni mogoče pritrditi.

7. Obsojenčev zagovornik v zahtevi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da obsojenčevo ravnanje, tako kot je opisano, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, zaradi katerega se obsojenec preganja, saj manjka element protipravnosti, glede na to, da je bilo dejanje storjeno v klasičnem silobranu. Poudarja, da iz opisa dejanja ni razvidno, v čem naj bi obsojeni L.N. prekoračil meje silobrana.

8. V opisu dejanja je navedeno, da je obsojeni L.N. s soobsojenima D.K. in I.V. kot sostorilec pri izvršitvi ravnal v prekoračenem silobranu, ker so, potem ko je oškodovanec B.Ž. pištolo nameril v I.V., tega tako hudo telesno poškodovali, da so ga pretepali, in sicer sta ga K. in V. najprej večkrat udarila s pestmi v predel obraza, nato pa ga je K. podrl na tla, kjer so ga na tleh ležečega K., V. in N. brcali v glavo ter mu pri tem prizadejali številne poškodbe, zaradi katerih je bilo v nevarnosti oškodovančevo življenje. Opis dejanja je dovolj natančen, tako da je razvidno, da so obsojenci ravnali v prekoračenem silobranu od takrat, ko je obsojeni K. oškodovanca podrl na tla, nakar so ga vsi obsojenci na tleh ležečega brcali v glavo.

9. Zahteva tudi nima prav, ko trdi, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da v izreku sodbe obsojenčevo ravnanje, ki bi pomenilo prekoračitev silobrana, sploh ni opisano, prav tako pa da so razlogi sodbe o tem, ali gre za prekoračeni silobran, med seboj v nasprotju. Vložnik zatrjevano kršitev utemeljuje tudi z navedbami, da je sodišče prve stopnje na enajsti strani zapisalo, da je šlo v ravnanju obsojencev za neizogibno potrebno obrambo pred istočasnim in protipravnim napadom, na trinajsti strani pa zaključilo, da so obsojenci oškodovanca posebno hudo telesno poškodovali v prekoračenem silobranu in ne šele za tem, ko je napad že prenehal. 10. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da so ravnanja obsojencev, s katerimi so ti prekoračili meje silobrana, v opisu dejanja v zadostni meri navedena. Točno je, kar v zahtevi navaja vložnik glede vsebine prvostopenjske sodbe na enajsti in trinajsti strani, vendar pa je pri tem ne povzema celovito, ampak se na oba zaključka sklicuje iztrgano iz celote. Sodišče prve stopnje je namreč na dvanajsti strani navedlo, da so obsojenci v prvi fazi ravnali v silobranu, da pa so ga prekoračili tedaj, ko so ob vsem tem dogajanju na tleh ležečega oškodovanca brcali. Ta ugotovitev pomeni tisto vezno tkivo med obema sklepoma, ki ju vložnik problematizira in ki pokaže, da tudi v tem segmentu sodbe ni nobenega nasprotja.

11. Zahteva ni utemeljena niti v delu, ko trdi, da je enaka bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana zato, ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločilne razloge prvostopenjskega sodišča, tako da je navedlo, da je oškodovančev napad prenehal, ko so ga obsojenci vrgli na tla in mu odvzeli pištolo, saj je bil onemogočen, tisti trenutek bi morali prenehati s pretepanjem in brcanjem, pa tega niso storili. Takšen zaključek v smeri prekoračenega silobrana bi bil po vložnikovem mnenju sprejemljiv, vendar pa prvostopenjsko sodišče o odločilnih dejstvih sploh ni navedlo razlogov.

12. S temi navedbami vložnik po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak trdi, da je sodišče izven glavne obravnave nedopustno spremenilo dejansko stanje, ugotovljeno v prvostopenjski sodbi in na tej podlagi zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika. V takem primeru bi po vsebini kvečjemu lahko šlo za kršitev določbe šestega odstavka 392. člena ZKP, ki pa tudi ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč pritrdilo bistvenim dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Kakor je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje v razlogih navedlo, da so obsojenci prekoračili silobran takrat, ko so nadaljevali z brcanjem na tleh ležečega oškodovanca, višje sodišče pa je na peti strani zapisalo, da so obsojenci s pretepanjem in brcanjem oškodovanca nadaljevali potem, ko so ga podrli na tla in mu je obsojeni L.N. odvzel pištolo, da je takrat oškodovančev napad prenehal, bil onemogočen in bi obsojenci zato morali prenehati s pretepanjem in brcanjem oškodovanca. Dalje, da tega niso storili in so zato obrambo pred oškodovančevim napadom prekoračili. Glede na to, da je zahteva vložena v korist obsojencu, se Vrhovno sodišče niti ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je od tega trenutka dalje, ko so obsojenci oškodovanca popolnoma onemogočili in je njegov napad prenehal, sploh še mogoče govoriti o prekoračenem silobranu, pač pa je glede na vsebino zahteve ugotovilo, da tudi ta procesna kršitev ni podana.

13. Kolikor pa vložnik v zadevi trdi, da so bili v ravnanju obsojenega L.N. podani vsi zakonski znaki silobrana, tudi sorazmernost med obrambo in oškodovančevim napadom ter se pri tem opira na lastno videnje dejanskega stanja, pa s tem uveljavlja razlog iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega L.N., niso podane, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je obsojenec po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.