Jedro

Tožnik kljub temu, da je bila z odločbo Ministrstva za finance odpravljena odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 1996 in 1997, ki jo je v ponovljenem postopku izdal prvostopenjski organ, vračila obveznosti, ugotovljenih z navedeno (prvostopenjsko) odločbo ne more zahtevati. S to odločbo namreč tožniku davčna obveznost ni bila naložena v plačilo in tožnik obveznosti na njeni podlagi tudi ni plačal. Dobiček, ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, je bil, skupaj z med letom plačanimi akontacijami, po uradni dolžnosti upoštevan pri odmeri dohodnine. Davčna obveznost tožnika je bila tako ugotovljena in naložena v plačilo šele z odločbo o odmeri dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 42900-108/2009-2 (03021-01) z dne 7. 9. 2009 je Davčna uprava RS, Davčni urad Brežice kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se vloga, ki jo je tožnik dne 7. 5. 2009 naslovil na prvostopenjski organ, s katero je zahteval vračilo v letu 1998 in 1999 odtegnjenih denarnih sredstev, zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 97. člen, ki določa, da davčni organ z odločbo ali v zvezi s predloženim obračunom ugotovljeno preplačilo davka vrne po uradni dolžnosti. Na zahtevo zavezanca za davek se preveč plačani znesek davka vrne v roku 30 dni od vložitve zahteve, če s tem zakonom ni drugače določeno. Po določbi 6. in 7. odstavka 97. člena ZDavP-2 pa se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov pri davčnem organu ter pretekel rok za plačilo globe in stroškov postopka o prekršku, za katerih izvršbo je pristojen davčni organ, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za navedene obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Dodaja še, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da knjigovodska kartica tožnika kot zavezanca na dan 7. 9. 2009 ne izkazuje preplačila, temveč dolg po kontih v skupnem znesku 4,58 EUR. Odločbi o odmeri dohodnine za leto 1996 (izdana po obnovi postopka) z dne 3. 11. 1999 in za leto 1997 (izdana po obnovi postopka) z dne 3. 11. 1999 sta postali pravnomočni dne 22. 11. 1999 in izvršljivi 8. 12 .1999, zato knjigovodska kartica izkazuje realno stanje.

Tožnik se z odločbo ni strinjal in jo je izpodbijal s pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-01-290/2011-2 z dne 26. 9. 2011 zavrnilo. V obrazložitvi drugostopenjski organ najprej povzema odločitev prvostopenjskega organa, nato pa ugotavlja, da je bil v tem primeru tožniku z inšpekcijsko odločbo ugotovljen davek od dohodkov iz dejavnosti za leti 1996 in 1997. Za obe leti pa je bila tožniku odmerjena tudi dohodnina. Sklicuje se na Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 in nasl.), ki je veljal tudi za odmerni leti 1996 in 1997, in na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl.), ki je tudi veljal za navedeni leti. Glede na 5. alineo 1. odstavka 6. člena ZDoh se je v osnovo za dohodnino všteval tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti v odmerjeni višini, zmanjšan za olajšave. Po 169. členu ZDavP pa se je akontacija davka iz dejavnosti poračunala pri odmeri dohodnine. To pomeni, da je bila v postopku odmere davka iz dejavnosti izdana ugotovitvena odločba o višini davčne osnove davka od dohodkov iz dejavnosti, po kateri pa zavezanec ni ničesar plačal. Dobiček, ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, ter na tej podlagi med letom plačane akontacije je davčni organ po uradni dolžnosti upošteval pri odmeri dohodnine. Tako je bila tožnikova davčna obveznost za leto 1996 ugotovljena z odločbo o odmeri dohodnine (za leto 1996 z odločbo št. 02 01905 0, za leto 1997 pa z odločbo št. 04 01149 0, obe z dne 3. 11. 1999).

Ne glede na to, da je bila z odločbo Ministrstva za finance z dne 16. 4. 2009 odpravljena odločba Davčnega urada Brežice z dne 30. 10. 2008, izdana v ponovnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 1996 in 1997, tožnik vračila obveznosti, ugotovljenih z navedeno odločbo ne more zahtevati, ker mu s sporno odločbo obveznost sploh ni bila naložena v plačilo, oziroma po odpravljeni odločbi ni ničesar plačal. Akontacija davka iz dejavnosti se poračuna pri odmeri dohodnine, postopek odmere dohodnine za navedeni leti pa je bil pravnomočno zaključen.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in prvostopenjsko odločbo izpodbija s tožbo V tožbi navaja, da je predlog za vrnitev denarnih sredstev, odtegnjenih v letih 1998 in 1999, vložil po prejemu drugostopenjske odločbe št. DT 499-04-71/2008 z dne 16. 4. 2009, s katero je bilo pritožbi ugodeno ter odločba št. DT-0601-135/2008-05-0303-13 z dne 30. 10. 2008 odpravljena. To odločbo tudi prilaga in poudarja, da je iz nje razvidno, da je postopek glede odmere davka zastaral. Prilaga tudi prvostopenjsko odločbo z dne 30. 10. 2008, s katero je bila ugotovljena davčna osnova za leto 1996 in 1997. Ne glede na vložena pravna sredstva so bila tožniku v letu 1998 in 1999 odtegnjena denarna sredstva, ki so se nanašala na plačilo davka iz dejavnosti za leto 1996 oz. 1997. To je povezano z odločbami, ki so bile kasneje večkrat odpravljene, nazadnje z odločbo z dne 16. 4. 2009, in se nanašajo na davek iz dejavnosti za leti 1996 in 1997. Te obveznosti je moral tožnik ob takratnih prvih izdajah odločb plačati, vse to pa je nato bilo dokončno odpravljeno.

Kasneje se je izkazalo, da za to, da je tožena stranka tožniku odtegnila sredstva, ki so se nanašala na davek od dohodka iz dejavnosti za leti 1996 in 1997, ni bilo osnove. Vendar pa so ta sredstva že bila odtegnjena oziroma je tožnik moral na podlagi odločb plačati odmerjeni davek, saj pritožbe niso zadržale izvršitve. Zato je tožnik zahteval, da se mu sredstva (za leto 1996 v višini 8.570,61 EUR in za leto 1997 v višini 10.316,91 EUR) vrnejo. Meni, da je upravičen do vračila denarnih sredstev, in predlaga, naj tožena stranka dostavi celotne spise, ki se nanašajo na zadevo (glede postopkov inšpekcijskega davčnega postopka od leta 1997 dalje oz. nato v letu 1998 in 1999 in vse do sedaj). Meni, da je ravnanje tožene stranke nejasno in nerazumljivo. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega in sodnega postopka.

Tožena stranka je po tem, ko ji je sodišče poslalo tožbo v odgovor, zgolj sporočila, da vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožniku davek od dohodkov iz dejavnosti za leti 1996 in 1997 odmerjen z inšpekcijsko odločbo. Za obe navedeni leti pa je bila tožniku odmerjena tudi dohodnina. Za navedeni leti so za odmero dohodnine veljale določbe ZDoh, ki je v 5. alinei 1. odstavka 6. člena določal, da se v osnovo za dohodnino všteval tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu. V ZDavP pa je bilo v 169. členu določeno, da se akontacija davka iz dejavnosti poračuna pri odmeri dohodnine. Glede na navedene določbe je bila v postopku odmere davka iz dejavnosti najprej izdana odločba, s katero je bila ugotovljena višina davčne osnove davka od dohodkov iz dejavnosti. Vendar na podlagi take odločbe davčni zavezanec davka ni plačal. Dobiček, ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti je bil, skupaj z med letom plačanimi akontacijami po uradni dolžnosti upoštevan pri odmeri dohodnine. Davčna obveznost zavezanca je bila tako ugotovljena in naložena v plačilo ter plačana z odločbo o odmeri dohodnine. Tožniku je bila konkretno davčna obveznost za leto 1996 ugotovljena z odločbo o odmeri dohodnine št. 02 01905 0, davčna obveznost za leto 1997 pa z odločbo št. 04 01149 0, obe z dne 3. 11. 1999. Tožnik zato tudi po presoji sodišča, kljub temu, da je bila z odločbo Ministrstva za finance z dne 16. 4. 2009 odpravljena odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 1996 in 1997, ki jo je dne 30. 10. 2008 v ponovljenem postopku izdal prvostopenjski organ, vračila obveznosti, ugotovljenih z navedeno (prvostopenjsko) odločbo ne more zahtevati. S to odločbo namreč tožniku, kot je navedeno že zgoraj, obveznost ni bila naložena v plačilo in tožnik davčne obveznosti na njeni podlagi tudi ni plačal. Akontacija davka od odhodkov iz dejavnosti se namreč poračuna z odločbo o odmeri pri odmeri dohodnine, s to odločbo pa se obveznost tudi naloži v plačilo.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je obširno obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ, in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.