Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da stranka, ki je bila sodne takse oproščena, njeno plačilo pa ji je bilo po zaključku postopka naloženo na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1, ne more ponovno predlagati oprostitve. Namen te določbe (ki ureja razmerje med taksnim zavezancem in državo) je namreč prav v tem, da v primeru izboljšanega premoženjskega stanja stranke, ki je bila plačila takse oproščena, to takso kasneje plača. Odločitev, s katero je sodišče vložen predlog za oprostitev zavrglo, je zato pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil v tem postopku s sklepom z dne 8. 10. 2018 oproščen plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje mu je po tem, ko se je postopek 23. 11. 2020 zaključil s sklenitvijo sodne poravnave, poslalo plačilni nalog in ga pozvalo, da na podlagi 4. odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) plača takso v višini 1.001 EUR. Tožnik po prejemu naloga takse ni plačal, prav tako ni vložil ugovora. Je pa v roku za plačilo takse vložil predlog za taksno oprostitev. Z izpodbijanim sklepom je sodišče predlog za oprostitev zavrglo (točka I izreka) in tožniku odobrilo obročno plačilo takse (točke II, III in IV izreka).

2. Tožnik zoper odločitev vlaga pritožbo. Meni, da mu sodišče takse ne bi smelo odmeriti, ker je bil plačila že oproščen. Podredno navaja, da je sklep nepravilen zato, ker je zaključek, da je v postopku delno uspel in pridobil premoženje, napačen. Iz poravnave izhaja, da ima v zavarovanje svoje priznane terjatve v višini 174.020,39 EUR ločitveno pravico na določenih premičninah in nepremičnini. Ker ima na nepremičnini drug upnik boljšo poplačilno pravico, se lahko zgodi, da tožnik ne bo dobil nobenega premoženja. Šele, ko ga bo, bo nastala taksna obveznost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbene navedbe, da sodišče takse sploh ne bi smelo odmeriti in da taksna obveznost ob upoštevanju 4. odstavka 15. člena ZST-1 (še) ni nastala, ker tožnik s poravnavo ni pridobil nobenega premoženja, na izpodbijano odločitev ne morejo vplivati. Gre namreč za trditve, ki bi jih moral pritožnik uveljaviti v ugovoru zoper izdani plačilni nalog (glej 34a člen ZST-11). Na pravico vložiti ugovor, je bil tožnik v plačilnem nalogu tudi opozorjen, a je ni izkoristil. Svoje pasivnosti pa s pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev in obročnem plačilu, ne more sanirati. Povedano drugače: pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku, ki se nanaša na presojo pravilnosti odločitve o predlogu tožnika za oprostitev, ne more presojati pravilnosti izdanega (in že razveljavljenega2) plačilnega naloga z dne 13. 7. 2021. 5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da stranka, ki je bila sodne takse oproščena, njeno plačilo pa ji je bilo po zaključku postopka naloženo na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1, ne more ponovno predlagati oprostitve. Namen te določbe (ki ureja razmerje med taksnim zavezancem in državo) je namreč prav v tem, da v primeru izboljšanega premoženjskega stanja stranke, ki je bila plačila takse oproščena, to takso kasneje plača. Odločitev, s katero je sodišče vložen predlog za oprostitev zavrglo, je zato pravilna.

6. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 izpodbijano odločitev potrdilo.

1 Po tej določbi lahko stranka zoper plačilni nalog med drugim ugovarja iz razloga, da taksna obveznost ni nastala. 2 Sodišče prve stopnje je plačilni nalog razveljavilo s sklepom 24. 8. 2021 (list. št. 123).