Jedro

Pri prispevkih za socialno varnost gre zgolj za del plače, katerega delavci, različno od preostalega dela, ne morejo neposredno razpolagati.

Izrek

Pritožbi višjega državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je kot sodišče prve stopnje s sobo I K 22414/2015 z dne 17. 2. 2016 obdolženega Š.A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo pravno osebo M.A., d.o.o. pa obtožbe, po kateri bi naj storila kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 ter v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je bilo še odločeno, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obdolženčevi izdatki obremenjujejo proračun, medtem ko so bili oškodovanci s premoženjskopravnimi zahtevki po tretjem odstavku 105. člena ZKP napoteni na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po obtožbi ter mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo 5 mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, obdolženo pravno osebo pa glede na 42. člen KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena ZOPOKD, za odgovorno istega kaznivega dejanja, za katero ji naj prav tako izreče pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo v višini 20.000,00 EUR s preizkusno dobo enega leta in še odvzem premoženjske koristi v višini 6.395,39 EUR.

3. Na pritožbo sta obdolženi in obdolžena pravna oseba odgovorila. V odgovorih nasprotujeta pritožbeni obrazložitvi ter predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Res je, da je sodišče vezano na očitke iz obtožbe ter da gre potemtakem njihov opis na rovaš vsakokratnega zastopnika obtožbe, vendar se je po drugi strani strinjati s pritožnikom, da to še ne pomeni, da v obravnavanem primeru kaznivo dejanje v njegovem bistvu ne bi moglo biti dokazano. Že po citirani sodbi Vrhovnega sodišča v razlogih sodbe je jasno, da gre pri prispevkih za socialno varnost zgolj za del plače, s katero delavci, različno od preostalega dela, ne morejo neposredno razpolagati. Pritožnikovo izhodišče v delovnopravni zakonodaji kot viru za obdolženčevo dolžnostno ravnanje je tako pravilno in prav ima v ugotovitvi, da temu zgolj z izplačilom iz razpoložljivega dela plače izven zakonsko določenih časovnih okvirjev ne more biti zadoščeno. V nasprotnem bi bili tudi po presoji pritožbenega sodišča soočeni s samovoljno razgradnjo socialnega sistema, brez katerega je pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave dejansko neuresničljiva. Skratka, če so bile delavcem v obravnavanem primeru izplačevane plače, potem to brez vsebovanega nerazpoložljivega dela, pravno veljavno ni moglo biti storjeno. Vse drugo je stvar opisa dejanja, ki ga je mogoče znotraj meja istega historičnega dogodka, ugotovljenim dejstvom med dokaznim postopkom prilagoditi.

6. Glede na obrazloženo bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo obdolženčevo dolžnostno ravnanje tako, da bo najprej pri plačah delavcev upoštevalo njihov celotni obseg, potem, do kdaj bi morale biti plače v takšnem obsegu izplačane, nakar bo o zadevi, po morebitnem dopolnjenem dokaznem postopku ter po ustreznem odzivu zastopnika obtožbe, znova odločilo.