Jedro

19. člen Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih določa, da zaposlenim v javnih zavodih pripadajo dodatki, določeni s kolektivno pogodbo, z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom. Ta določba ni podlaga, da lahko tožena stranka - splošna bolnišnica - sprejme splošni akt, ki podrobneje ureja dodatek, določen s kolektivno pogodbo (dodatek zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju - 79. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije). Na podlagi določb zakona se lahko izda le podzakonski predpis, na podlagi kolektivne pogodbe pa predpis ne more biti izdan. Tak pravilnik, kot splošni akt, bi moral biti sprejet na način in od subjektov, kot se sprejema kolektivna pogodba.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče ... razsodilo, da se spremeni sklep tožene stranke o določitvi dodatka za otežene delovne pogoje z dne 13.10.1995 v delu, ko določa, da tožnici pripada 0,30 količnika na izhodiščno plačo tako, da se ta dodatek določi v višini 0,90 količnika. Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati razliko v plači v bruto zneskih za leta 1995, 1996 in 1997, kot to izhaja iz izreka prvostopne sodbe, ter od vseh zneskov plačati zakonite prispevke in davke in tako ugotovljene neto zneske izplačati tožnici z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo od vsakokratnega mesečnega zneska v plačilo 15. dan v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Zavrnilo pa je zahtevke tožnice, da ji je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati razlike v plači za obdobje od 13.6.1994 do vključno decembra 1994. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 143.171,00 Sit v roku 8 dni. Zoper ugodilni del te sodbe (tč. 1 in 2 izreka) se pritožuje tožena stranka smiselno iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s tem, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo določb pravilnika, saj ne bi prišlo do takšnega zaključka. V posledici nepravilne uporabe pravilnika pa je sodišče prve stopnje ocenjevalo izvedenska mnenja izvedencev T. F. in P., vendar sprejema izvedensko mnenje F. brez pravno relevantnih argumentov. Povsem pa ni sodišče prve stopnje upoštevalo dokazno breme v tem postopku, saj je dokazno breme na tožnici. Zoper zavrnilni del te sodbe (tč. 3 izreka) se pritožuje tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano tč. 3 izreka pa spremeni tako, da ugodi tudi v tem delu njenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnica svoj zahtevek postavila šele s pripravljalno vlogo z dne 14.1.2000, saj ga je že postavila s tožbo z dne 23.1.1996. Prav tako ne drži navedba sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uveljavljala ugovor zastaranja terjatve, saj je tožena stranka na obravnavi dne 17.5.2000 samo izjavila, da predlaga zavrnitev tožničinega zahtevka, nato je skladno s sklepom sodišča prve stopnje dostavila zahtevani izračun razlike v plači, pri čemer pa je izrecno izjavila, da ji gre bolj za načelna vprašanja "da se reši, če tožnici pripada povečan dodatek" (str. 3 zapisnika z glavne obravnave z dne 17.5.2000). Ugovor zastaranja pa sodišče upošteva samo na podlagi ugovora same stranke, česar pa tožena stranka ni storila. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbah obeh strank, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno oprlo odločitev o zahtevku tožnice na 79. čl. kolektivne pogodbe in je sprejelo izvedeniško mnenje dipl.ing. T. F., ker je bolj popolno in prepričljivo pri ugotavljanju obstoja verjetnosti, da delavec prejme določeno letno efektivno ekvivalentno dozo na delovnem mestu. Je tudi skladno s pravilnikom o mejah, ki jih ne sme presegati sevanje, s katerim so mu izpostavljeni prebivalstvu in tisti, ki delajo z viri ionizirajočih sevanj (Ur.l. SFRJ, št. 31/89). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilnik tožene stranke o vrednotenju težjih delovnih pogojev in vplivov delovnega okolja sprejel svet zavoda dne 8.11.1995. V pravilniku se navaja, da je sprejet na podlagi 19. čl. zakona o razmerjih plač pri javnih zavodih ter 75.-79. čl. kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva. Citirani 19. čl. zakona o razmerjih plač pri javnih zavodih določa, da zaposlenim v javnih zavodih pripadajo dodatki, določeni s KP, z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom. Ta določba ni podlaga, da je lahko tožena stranka sprejela splošni akt, ki podrobneje ureja dodatek, določen s kolektivno pogodbo, saj ima zakonsko pooblastilo le predpis, ki je izdan na podlagi zakona, na podlagi kolektivne pogodbe pa predpis ne more biti izdan. Navedeni pravilnik tožene stranke podrobneje ureja dodatek, določen s kolektivno pogodbo. Tak pravilnik, kot splošni akt, bi mogel biti le akt, sprejet na način in od subjektov, kot se sprejema kolektivna pogodba. To je bilo storjeno šele v letu 1998 z navedenim dogovorom in kolektivno pogodbo, oz. aneksom h kolektivni pogodbi (oboje Ur.l. RS, št. 56/98). Zato navedeni pravilnik nima zakonite podlage. Sodišče prve stopnje ga pravilno ni upoštevalo. Že zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi mnenj izvedencev. Izvedenec mag. B. P. je v mnenju na str. 3/12 med drugim zavzel stališče, da je ob upoštevanju ustaljenih zaščitnih ukrepov nemogoče, da bi sprejeli delavci letno efektivno ekvivalentno dozo, ki bi presegala 3/10 mejne doze za poklicno delo in da je malo verjetno, da bi prejeli letno efektivno ekvivalentno dozo, ki bi presegala 1/3 mejne doze za poklicno delo; ob upoštevanju ustaljenih zaščitnih ukrepov pa je malo verjetno, da bi prejeli letno efektivno ekvivalentno dozo, ki bi presegla en mSv. Nadalje je izvedenec zaključil, da tožnikov po kriteriju kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva, socialnega varstva Slovenije, ni mogoče uvrstiti v nobeno od skupin 79. čl.. Na osnovi kriterijev internega pravilnika o vrednotenju težjih delovnih pogojev in vplivov delovnega okolja bi morda tožniki sodili v skupino C tega pravilnika, vendar v tem primeru v skladu z osnovnimi načeli varstva pred ionizirajočim sevanjem ne morejo biti pravilno upravičeni do nikakršnih benificij. Zato je izvedenec ugotovil, da pravilnik o vrednotenju težjih delovnih pogojev in vplivov delovnega okolja za problematiko ionizirajočega sevanja ni v skladu s kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, saj brez strokovnih utemeljitev bistveno znižuje kriterije za razvrstitev delavcev v skupine po 79. čl. pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja sodiščem prve stopnje, ki je pravilno upoštevalo tudi to ugotovitev izvedenca in pravilnika tožene stranke ni upoštevalo. Ta pritožbena navedba ob uporabi navedenega pravilnika ne more biti upoštevna. Sicer glede obeh izvedeniških mnej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje. Čeprav sta si mnenji različni, vendar si med seboj v bistvenem delu ne nasprotujeta. Zaradi tega ni bilo potrebno pridobiti še mnenje tretjega izvedenca oz. super izvedenca. Niso torej odločilne pritožbene navedbe o tem, čigavo je dokazno breme glede predujma za morebitnega tretjega izvedenca. Za samo odločitev pa tudi ni bistvena obrazložitev sodišča prve stopnje, zakaj ni pridobilo še tretjega izvedenčevega mnenja. Izvedenec mag. B. P. je tudi mnenja (l.št. 33 spisa), da je pri delu z viri ionizirajočega sevanja, ki na ustaljen način poteka že dalj časa, npr. neka analiza osebne dozemetrije najustreznejši način za oceno verjetnosti za določeno raven izpostavitve. Po proučitvi razmer pri toženi stranki ... in v primerjavi s podobnimi delovnimi razmerami drugje, je zaključeval, da so doze v preteklem petletnem obdobju zadosten dokaz za ugotovitev obstoja verjetnosti izpostavitve. Pritožbeno sodišče pripominja, da je torej tudi prvi izvedenec delal primerjavo z razmerami drugje enako, kot je to storil tudi drugi izvedenec dipl.ing. T. F.. Ta izvedenec je na str. 11 svojega izvedenskega mnenja dal mnenje, da samo dozimetrični rezultati ne zadoščajo za ugotavljanje obstoja verjetnosti preseganja mejnih vrednosti delovnih razmer iz 79. čl. kolektivne pogodbe in je dozimetrične rezultate potrebno dopolnjevati z merjenjem hitrosti absorbiranih doz, to je merjenje stopnje obsevanja na delovnih mestih v okolju, kjer se uporabljajo viri ionizirajočih sevanj. Posebej je menil, da pri delu višjega merilnega asistenta obstaja verjetnost preseganja 3/10 mejne efektivne ekvivalentne doze za poklicno obsevanje. Drugi izvedenec je z navedenim zavzel stališče do ugotovitve prvega izvedenca, da je pri delu z viri ionizirajočega sevanja analiza osebne dozimetrije najustreznejši način za oceno verjetnosti za določeno raven izpostavitve. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je glede pojma verjetnosti, kot ga opredeljuje 79. čl. kolektivne pogodbe, drugi izvedenec strokovno bolj popolno in prepričljivo obrazložil dodatne elemente, ki jih je treba upoštevati pri oceni verjetnosti oz. stopnji izpostavljenosti zunanjemu obsevanju z viri ionizirajočih sevanj. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je njen zahtevek o pravilni uporabi 79. čl. kolektivne pogodbe utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena tudi tožničina pritožba, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica najprej zahtevala spremembo pogodbe o zaposlitvi in ugovarjala sklepu o določitvi dodatka na otežene pogoje dela oz. zahtevala razporeditev v skupino A s količnikom 0,90, denarni zahtevek po obračunu in izplačilu razlik v višini količnika 0,60 pa je postavila v pripravljalni vlogi 14.1.2000, zato pravilno zaključuje, da je ugovor tožene stranke o zastaranju terjatev utemeljen, in to za vse tiste mesece spornega obdobja, ko so plače zapadle več kot 5 let pred postavitvijo denarnih zahtevkov tožnice in je to svojo zavrnitev tudi pravno pravilno, utemeljeno in prepričljivo obrazložilo ter s takimi zaključki in s tako obrazložitvijo tega sodišča soglaša v celoti tudi pritožbeno sodišče. Zato niso tožničine pritožbene navedbe utemeljene, saj je tožnica vtoževala denarne zahtevke šele s pripravljalno vlogo z dne 14.1.2000, s tožbo z dne 23.1.1996 pa je zahtevala le spremembo pogodbe o zaposlitvi in ugovarjala sklepu o določitvi dodatka za otežene pogoje dela oz. je zahtevala razporeditev v skupino A s količnikom 0,90. Tožena stranka pa je ugovarjala zastaranju denarnih zahtevkov na obravnavi dne 9.3.2000 (l.št. 39 tč. 2). Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so zahtevki tožnice na izplačilo razlik v plačah za mesece junij 1994 do vključno decembra 1994 glede na določilo 371. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89) zastarali, saj denarni zahtevki iz delovnega razmerja zastarajo v 5 letih, kot to tudi pravilno ugotavlja in zaključuje sodišče prve stopnje, zato je tudi ta del tožničinega zahtevka sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo. Glede na zgoraj navedene dejanske in pravne razloge zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodba sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške, ker nista s pritožbo uspeli (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.