Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotne škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.679.279,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici pri poškodbi na delovnem mestu ter prisodilo odškodnino ob upoštevanju 5% tožničinega prispevka k nastanku škode.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.086.610 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti 293.405 SIT pravdnih stroškov in še 22.497 SIT pritožbenih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razsodilo je, da ob krivdi tožene stranke ni nobenega prispevka tožnice k nastanku škode in za 300.000 SIT zvišalo odškodnino za telesne bolečine. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta tožnici pri odmeri višine odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.000.000 SIT dali premajhno težo dejstvom, ki izhajajo iz ekspertiz obeh izvedencev, da je tožnica prestajala 25 dni telesnih bolečin, da ima v poškodovani nogi bolečine še sedaj in jih bo imela v bodoče zlasti pri obremenjevanju poškodovane noge in pri vremenskih spremembah. Ni pravilno vrednoteno, da je bila tožnica na dan škodnega dogodka stara 45 let in da bo občasno prestajala telesne bolečine več kot 30 let. Premalo teže je dano dejstvu, da ima tožnica od mladosti okvarjeno desno nogo, ki je občutljivejša in zato zaradi poškodbe te noge prestaja intenzivnejše in dalj časa trajajoče telesne bolečine. Premalo so tudi upoštevane številne neugodnosti, zato bi ob pravilni uporabi členov 200. in 203. ZOR sodišči morali priznati odškodnino v znesku 1.500.000 SIT. Za strah je bila prisojena odškodnina v znesku 250.000 SIT, vendar sodišči nista dali ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz obeh ekspertiz, zdravstvene dokumentacije in izpovedi tožnice, da je prestala intenzivni primarni strah, ki je za krajši čas prešel v šok in da je prestajala sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za zdravstveno stanje poškodovane noge, ki je bila okvarjena že od mladosti, v trajanju dveh mesecev. Ni bilo upoštevano, da je bil zaradi tožničine prejšnje okvare njen strah intenzivnejši, zato bi ji morala biti prisojena celotna zahtevana odškodnina v znesku 400.000 SIT. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 800.000 SIT je prenizka, saj sodišči nista dali ustrezne teže dejstvom, da si je tožnica poškodovala desno nogo, ki je invalidna že od mladosti, da je zaradi sedanje poškodbe podano 7% zmanjšanje življenjskih aktivnosti in da je zato tožnici sedaj bistveno otežkočena daljša hoja, daljša stoja in hoja po stopnicah. Zaradi nestabilnosti v desnem skočnem sklepu je tožnica še bolj omejena v gibanju kot prej, otežkočena so ji opravila okoli hiše, na vrtu in hlevu in ob upoštevanju prejšnje poškodbe so posledice novih poškodb bolj izrazite in bolj nevarne. Ni ustrezno upoštevano, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 45 let in da je do spornega dogodka prišlo 10.2.1994, tako da škodno stanje traja že osem in pol let. Predlaga zvišanje te odškodnine za 400.000 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku temelj ni več sporen. Za tožečo stranko je sporna višina odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izhodišče za odmero odškodnine so bile dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, izhajajoče iz mnenj medicinskih izvedencev, da je tožnica dne 10.2.1994 po padcu pri sedanju na stol dobila spiralni zlom spodnjega dela desne golenice z nalomom zadnjega nastavka golenice v skočnem sklepu ter nateg in natrganine vezi desnega skočnega sklepa in narta. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnica že prej imela prirojen izpah kolka na desni spodnji okončini z deformacijo desnega stopala, ki je povezana s prikrajšanjem desne spodnje okončine za 6 cm.

Z izpodbijano sodbo je prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 1.000.000 SIT, za strah 250.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 800.000 SIT. Tožeča stranka v reviziji trdi, da ji ob pravilnem vrednotenju vseh dejstev pripada odškodnina v višini 1.500.000 SIT, 400.000 SIT oziroma 1.200.000 SIT. Pri tem tožeča stranka poudarja posamezne okoliščine izmed dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje in terja, da se tem dejstvom prizna večja teža. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so posamezna dejstva in okoliščne primerno ocenjene in pravilno upoštevane v okviru meril iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). V pravi meri je upoštevano dejstvo o tožničini starosti 45 let v času škodnega dogodka in o pomenu te starosti na obseg škode. Tudi okoliščina, da si je tožnica poškodovala že prej invalidno nogo, je prišla ustrezno do izraza pri odmeri odškodnine, pri čemer pa so odveč revizijske trditve, da je zaradi navedene okoliščine tožnica prestajala intenzivnejše in dalj časa trajajoče telesne bolečine in intenzivnejši strah, saj sta sodišči ugotovili stopnjo in trajanje telesnih bolečin in strahu v konkretnem trajanju na podlagi mnenj medicinskih izvedencev, ki sta tožničino zdravstveno stanje in predhodno invalidnost poznala ter upoštevala. Pri zmanjšanju življenjske aktivnosti pa je bila tudi upoštevana tožničina predhodna invalidnost in natančno razmejeno, da ji gre odškodnina za duševne bolečine zaradi dodatno oteženega gibanja, torej zaradi dodatno otežene daljše hoje, stoje, hoje po stopnicah, dela na vrtu in v hiši, za kar so tožnici dodatno potrebni povečani napori.

Ugotovljeno je, da se je tožnica zdravila ambulantno in da je skupaj 25 dni trpela telesne bolečine, od tega 3 dni hude. Ob obremenitvah in spremembah vremena jih bo trpela trajno. Ugotovljene so tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so podrobno naštete v sodbah sodišč nižjih stopenj in jih ni potrebno ponavljati. Nadalje je ugotovljeno, da je tožnica trpela hud kratkotrajen strah ob dogodku, nato pa sekundarni strah oziroma zaskrbljenost srednje stopnje dva meseca. Posledica poškodb z dne 10.2.1994 je nestabilnost in bolečine v stopalu, ki predstavljajo 7% zmanjšanje življenjske aktivnosti. Tožnica mora vlagati povečane napore in trpi zaradi dodatno otežene daljše hoje, stoje, hoje po stopnicah, dela na vrtu in v hiši. Vse navedene ugotovitve o trajanju in intenzivnosti bolečin, neugodnosti ter strahu so po presoji revizijskega sodišča bile primerno upoštevane pri odmeri odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode. Po eni strani so bile v ospredju okoliščine primera, ki so škodo in njen obseg glede na tožnico individualizirale, po drugi strani je bila upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse. Res nižji sodišči nista navedli, da sta upoštevali dolgotrajnost čakanja na oškodnino, vendar po presoji revizijskega sodišča ta okoliščina ne bi opravičevala višje odškodnine. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na merila iz 200. in 203. člena ZOR je v celoti prisojena pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, zato ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bilo z odmero odškodnine na nižjih stopnjah zmotno uporabljeno materialno pravo. Zaključiti je torej, da je revizija neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).