Jedro

Akt, zoper katerega želi tožnik vložiti tožbo, ni akt, bi ga sodišče lahko presojalo v upravnem sporu. Zato zadeva, v zvezi s katero tožnik prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu, ki se vodi pred Upravnim sodiščem, Oddelkom v Mariboru, pod opr. št. II U 486/2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, št. I Ip 852/2011 z dne 17. 10. 2011. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da tožnik prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči sicer ni vložil na predpisanem obrazcu, vendar pa je navedel vse za odločitev potrebne podatke, zato tožnika ni pozval na dopolnitev vloge, ampak je o njegovi vlogi odločil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči po tretjem odstavku 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. To pa pomeni, da morajo biti poleg premoženjskega izpolnjeni tudi pogoji iz 24. člena ZBPP, med katerimi je tudi, da ima zadeva, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za brezplačno pravno pomoč, verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, ker sodna odločba, katero želi izpodbiti v upravnem sporu, to je sklep Višjega sodišča v Mariboru, št. I Ip 852/2011 z dne 17. 10. 2011, ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in torej upravni spor zoper njega ni mogoč. V takšnem primeru sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrže. Po obrazloženem organ za brezplačno pravno pomoč ni preverjal, ali tožnik izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ampak je, ker je ugotovil, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, tožnikovo prošnjo po prvem odstavku 24. člena, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik se v tožbi, vloženi v tem upravnem sporu, s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi ugotavlja, da je bila njegova vloga zavrnjena, ker ni podal vseh podatkov na omejenih obrazcih. Sicer se je Upravno sodišče enako kot tudi Višje sodišče ukvarjalo samo s „papirologijo“, namesto z dejanskim stanjem. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vloži prosilec na predpisanem obrazcu. Če tega ne stori, mora biti vsebina njegove vloge enaka vsebini obrazca (32. člen ZBPP). Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da tožnik prošnje sicer ni vložil na predpisanem obrazcu, da pa ta vsebuje vse za odločitev pomembne podatke, zato tožnika ni pozval k dopolnitvi, ampak je njegovo vlogo štel za popolno in jo kot tako obravnaval. Ne drži torej tožbena trditev, da je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo vlogo zavrnil, ker ni bila vložena na predpisanem obrazcu.

Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo finančnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Ta pravi, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med ostalim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Po presoji sodišča je tožena stranka zgoraj navedena določila pravilno upoštevala in ugotovila, da tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena, saj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh (prvi odstavek 24. člena ZBPP). ZUS-1 v 2. členu določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Sodna odločba, s katero se tožnik ne strinja, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj želi tožnik sprožiti upravni spor zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru, št. I Ip 852/2011 z dne 17. 10. 2011. S tem sklepom je sodišče zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Mariboru št. I 5381/2007 z dne 5. 5. 2011. Napadeni sklep pa ni upravni akt, zato izpodbijanje v upravnem sporu ni mogoče. Kadar izpodbijanje akta v upravnem sporu ni mogoče, mora upravno sodišče po 4. točki 36. člena ZUS-1 takšno tožbo zavreči. Tudi sodišče se torej strinja z organom za brezplačno pravno pomoč, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, zato je odločitev, da se tožnikova prošnja v skladu s prvo alineo prvega odstavka 24. člena ZBPP v skladu z 2. točko drugega odstavka 37. člena zavrne, pravilna.

Izpodbijani upravni akt je po zgoraj obrazloženem pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.