17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 621/2005 z dne 15. 9. 2005 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 2179/2005 z dne 23. 8. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katerim je zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Z njim je bil v socialnem sporu, ki ga je pritožnik začel s tožbo zoper odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) z dne 13. 7. 2005, zavrnjen pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se zadržala izvršitev odločbe Zavoda z dne 14. 4. 2004. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil zavrnjen na podlagi prvega odstavka 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 – v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem lahko sodišče pod določenimi pogoji odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta. Po stališču pritožbenega sodišča se kot izpodbijani upravni akt po navedenem členu šteje samo drugostopenjski upravni akt (in z njim v zvezi prvostopenjski akt), zoper katerega je vložena tožba. Zato se kot tak akt ne more šteti pravnomočna odločba Zavoda z dne 14. 4. 2004, saj zoper njo ni vložena tožba po 72. členu ZDSS-1.

2.Pritožnik se ne strinja z odločitvijo in zatrjuje kršitev 2. člena, drugega odstavka 14. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je sklep prvostopenjskega sodišča, ki se opira na 70. člen ZDSS-1 in 270. do 273. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ), napačen, nesmiseln, neutemeljen in neobrazložen. Višje sodišče pa naj bi določbo prvega odstavka 70. člena ZDSS-1 očitno napačno interpretiralo. Z razlago naj bi uveljavilo različna načela za izdajo začasne odredbe v socialnem sporu v primerjavi z načeli, ki veljajo v sporih, kjer sodišča v zvezi z izdajo začasnih odredb postopajo po ZIZ. Pritožnik navaja, da s tožbo z dne 16. 8. 2005 izpodbija tako odločbo z dne 13. 7. 2005, s katero je Zavod zavrnil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 22. 4. 2005, kot tudi odločbo z dne 14. 4. 2004, saj glede slednje zahteva, naj jo sodišče izreče za nično. Zato naj bi bila tudi slednja odločba akt po 70. členu ZDSS-1. Višje sodišče naj bi ga postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi s posamezniki, ki predlagajo izdajo začasnih odredb po prvem odstavku 71. člena ZIZ pred rednimi sodišči, saj se je izognilo presojanju, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, in ni upoštevalo, da je pri Zavodu in pri sodišču vložil zahtevo, da se odločba z dne 14. 4. 2004 izreče za nično, torej da je vložil izredno pravno sredstvo. Zaradi nezadostne in neprepričljive obrazložitve naj bi bila sklepa sodišč obeh stopenj napačna, arbitrarna in samovoljna.

B.

3.Pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo z zatrjevanjem zmotne uporabe prava, češ da gre za primer samovoljne oziroma očitno napačne odločitve sodišča brez razumne pravne obrazložitve, kar prestavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšnih kršitev izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Tako prvostopenjsko kot višje sodišče sta navedli bistvene pravne argumente za svoji odločitvi. O pritožnikovem očitku, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določbe ZIZ, je odločilo že višje sodišče in ugotovilo, da je v socialnem sporu zadostna podlaga za izdajo začasne odredbe že sam 70. člen ZDSS-1. Višje sodišče je tudi razumno in obširno obrazložilo, zakaj je štelo, da odločba z dne 14. 4. 2004 ni izpodbijani upravni akt iz 70. člena ZDSS-1. Pri tem je svojo odločitev oprlo tudi na 72. člen ZDSS-1, ki ureja roke za vložitev tožbe. Samovoljnosti izpodbijanemu sklepu višjega sodišča zato ni mogoče očitati. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče pravico iz 22. člena Ustave kršilo tudi zato, ker odločbe ni utemeljilo, saj se je opredelilo do vseh navedb pritožnika, ki so za odločitev bistvenega pomena. Pritožniku je tudi pojasnilo, v katerem postopku lahko predlaga odložitev izvršbe.

4.Pritožnik zatrjevanih kršitev človekovih pravic iz drugega odstavka 14. člena, 23. člena in 25. člena Ustave ne izkaže. Ob odločbi z dne 14. 4. 2004, ki po presoji višjega sodišča ni procesno sposobna za obravnavo po 70. členu ZDSS-1, je pritožnikov položaj bistveno drugačen od položaja upravičencev po 71. členu ZIZ, ki predlagajo odložitev izvršitve odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, in zato primerjava ni mogoča. Razlogi, s katerimi pritožnik utemeljuje kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave, pa po vsebini izražajo le nestrinjanje z odločitvijo sodišč. To pa za utemeljitev zatrjevanih kršitev ne zadošča.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan