Jedro

Pravica do odpravnine delavcu, ki mu delovno razmerje preneha zaradi začetka stečaja, nastane šele z dnem uvedbe stečajnega postopka (stečajni postopek se je pričel po uveljavitvi ZJSRS-C), kar pomeni, da so izdatki iz naslova odpravnin stroški stečajnega postopka, saj gre za izdatek, ki je nastal zaradi stečajnega postopka. Takšnih terjatev v stečajnem postopku sploh ni potrebno posebej prijavljati in jih stečajni upravitelj mora izplačati že na podlagi zakona, pred oblikovanjem razdelitvene mase.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke v neto znesku 266.398,98 SIT, z obrestmi po temeljni obrestni meri od 23.3.2000 dalje do plačila, ki jo je tožena stranka dolžna izplačati tožniku (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 76.699,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2001 do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pravni temelj za tožbeni zahtevek podan v Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o jamstvenem skladu RS (ZJSRS-C - Ur. l. RS št. 53/99). Določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS št. 67/93 - 52/99) o materialnopravnih posledicah stečajnega postopka se nanašajo zgolj na terjatve, ki so že nastale do dneva začetka stečajnega postopka. Samo takšne terjatve se lahko poplačajo iz stečajne mase, pravico do odpravnine, določene z ZJSRS-C pa delavec pridobi istega dne, ko se je stečajni postopek že začel, zato bi se te terjatve lahko izplačale le kot stroški stečajnega postopka, vendar pa ZPPSL ne določa, da so te terjatve stroški stečajnega postopka in zato ni zakonitega temelja, da se iz stečajne mase izločijo sredstva za poplačilo teh terjatev po 158. čl. ZPPSL. Kot priviligirane terjatve so v 160. čl. ZPPSL navedene le terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, kar pa ne velja za terjatev, ki je v tem sporu predmet tožbenega zahtevka. Pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka, se zagotavljajo s posebnim zakonom, iz posebnih finančnih virov in ne iz stečajne mase, saj bi bilo sicer kršeno temeljno načelo stečajnega postopka, to je načelo paritete pri poplačilu stečajnih upnikov. Napačno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da imajo delavci iz 16. čl. ZJSRS-C enake pravice kot delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR, saj ZPPSL ne določa, da so terjatve delavcev, ki so nastale zaradi prenehanja delovnega razmerja ob stečaju, strošek stečajnega postopka. Zakon o jamstvenem skladu Republike Slovenije (ZJSRS - Ur. l. RS št. 25/97 - 22/2000), ki zagotavlja določene pravice delavcem in izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja, ne more posegati v načela ZPPSL, zato se sredstva za pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečaja, zagotavljajo s posebnim zakonom in iz posebnih finančnih virov, ne pa iz stečajne mase, saj bi se sicer kršilo načelo paritete pri izplačilu upnikov. 19. člen ZJSRS-C določa le pravice delavcem po tem zakonu, ne pa pravice, ki bi jim šle po ZPPSL. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar tega pritožbenega očitka z ničemer ne konkretizira. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče lahko ugotavljalo le morebitni obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar je pri tem preizkusu ugotovilo, da ni podana nobena od v drugem odstavku 350. čl. ZPP taksativno naštetih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi pritožbenega očitka zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni bilo mogoče preizkusiti, saj pritožba ne navaja, katera odločilna dejstva naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo oziroma katerih odločilnih dejstev ni ugotovilo.

Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je na podlagi prvega odstavka 19. čl. ZJSRS-C štelo, da je tožnik upravičen do odpravnine, ki gre trajno presežnim delavcem. V skladu s prvim odstavkom 106. čl. ZPPSL je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem začetka stečajnega postopka. Tožnik tako spada med delavce iz 16. čl. ZJSRS, saj ta določa, da ima pravice po tem zakonu delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, pri katerem je bil zaposlen neprekinjeno najmanj tri mesece pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Glede takšnih delavcev pa 19. člen ZJSRS-C določa, da imajo do uveljavitve novega zakona o delovnih razmerjih, pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 15/90, 5/91 in 81/93). Navedeno pomeni, da je šele ZJSRS-C iz leta 1999 dal pravno podlago za to, da tudi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (stečaj, prisilna poravnava) od delodajalca lahko zahtevajo odpravnino, ki gre trajno presežnim delavcem. Res je sicer, da je bil z odločbo 19. čl. ZJSRS-C prebit okvir tega zakona, kot je opredeljen v 1. čl. ZJSRS. Ta zakon naj bi namreč, kot pravilno opozarja tožena stranka, urejal varstvo in obseg pravic, ki se pokrivajo iz sredstev sklada ter roke in postopke za njihovo uveljavitev. Vendar pa tako gramatikalna, kot teleološka razlaga določb 19. čl. ZJSRS-C nedvoumno kažeta, da so na podlagi te določbe delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja ali prisilne poravnave, pridobili pravico do odpravnine, ki jim jo mora izplačati delodajalec in ne jamstveni sklad. V skladu z drugim odstavkom 19. čl. ZJSRS-C delavci pravico do odpravnine uveljavljajo v postopku in na način, kot ga določajo predpisi o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; sklad pa odpravnine izplačuje le v višini, določeno s 3. alineo drugega odstavka 19. čl. ZJSRS, to je največ do višine ene minimalne plače, določene z zakonom. Sicer pa se je tudi sodna praksa medtem že enotno opredelila, da so do odpravnine zaradi začetka stečajnega postopka upravičeni vsi delavci, ki so pri delodajalcu zaposleni najmanj dve leti (tretji odstavek 36f. čl. ZDR) in da je te odpravnine dolžan izplačati delodajalec, to je stečajni dolžnik.

Tožniku je delovno razmerje zaradi uvedbe stečajnega postopka prenehalo po uveljavitvi ZJSRS-C, zato je upravičen do odpravnine, kakršna gre trajno presežnim delavcem po določbah ZDR. Sodišče prve stopnje je tako imelo osnovo za ugotovitev, da iz naslova odpravnine obstoji terjatev tožnika do stečajnega dolžnika, pri čemer višina terjatve med strankama niti ni bila sporna.

Pravica do odpravnine zaradi začetka stečaja nastane šele z dnem uvedbe stečajnega postopka (stečajni postopek se je pričel po uveljavitvi ZJSRS-C), kar pomeni, da so izdati iz naslova opravnin stroški stečajnega postopka, saj gre za izdatek, ki je nastal zaradi stečajnega postopka. Tožena stranka se zato neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 160. čl. ZPPSL o priviligiranih terjatvah, ki se poravnavajo kot stroški stečajnega postopka. Zakonska dikcija o tem, da se priviligirane terjatve poravnavajo kot stroški stečajnega postopka ne pomeni, da te terjatve predstavljajo stroške stečajnega postopka, temveč, da se te terjatve pri izplačilu obravnavajo na enak način, kot velja za stroške. Terjatve, ki so nastale med stečajnim postopkom, torej po njegovem začetku, pa so strošek stečajnega postopka. Takšnih terjatev v stečajnem postopku sploh ni potrebno posebej prijavljati in jih stečajni upravitelj mora izplačati že na podlagi zakona, pred oblikovanjem razdelitvene mase.