Jedro

Tožnik je bil kot direktor tožene stranke v skladu z določbo 41. člena statuta odgovoren za zakonitost dela v podjetju, zato bi moral delavski svet tožene stranke s sklepom potrditi investicijo, ki je presegala 10% poslovnega sklada podjetja. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub ugotovitvi, da delavski svet tožene stranke ni sprejel posebnega sklepa o tem, komu bodo oddana dela in v kakšni višini, odločilo, da v ravnanju tožnika ni ugotoviti očitanih kršitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je bila razrešitev tožnika s dolžnosti direktorja podjetja s sklepom delavskega sveta tožene stranke z dne 7.2.1992 nezakonita. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 7.2.1992. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 225.360,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2000 dalje do plačila ter s sklepom ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo na ugotovitev, da tožniku ni prenehala funkcija direktorja in da ga je tožena stranka dolžna razporediti na opravljanje funkcije direktorja, zato je postopek ustavilo.

Zoper navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tč. 1 in 3 izreka razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno, da se sodba in sklep tako spremenita, da se zahtevka iz 1. in 3. tč. izreka sodbe v celoti zavrneta, tožeči stranki pa se naloži plačilo pritožbenih stroškov s pripadki. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka iz 14. tč. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede ocene nezakonitega ravnanja tožnika v zvezi s sklenitvijo pogodbe z zasebnim podjetjem B. izvajanje investicije zasneževanja smučišča K., glede podpisa naloga za plačilo premije osebnega zavarovanja pri Zavarovalnici T. in nesklenjene pogodbe med tožnikom in delavskim svetom za opravljanje funkcije direktorja. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil posel - investicija na K. zakonit. Tožnik je bil na podlagi 3. člena statuta pooblaščen sklepati pogodbe o nakupu in prodaji osnovnih sredstev ter sredstev skupne porabe do zneska, ki ne presega 10% poslovnega sklada podjetja. S sklenitvijo pogodbe s podjetjem B. je kršil določbo 3. člena statuta, saj je prekoračil znesek 10% poslovnega sklada, kar je jasno razvidno iz obračunanih situacij in zapisnika SDK. Sodišče ugotavlja na katerih sejah delavskega sveta je bila ta investicija obravnavana, ne moti pa ga dejstvo, da na nobeni od sej tožnik ni bil pooblaščen za sklenitev investicijske gradbene pogodbe prav s podjetjem B., kar je bistvo očitka nezakonitega ravnanja direktorja in razlog za razrešitev. Tožnik je sklenil s podjetjem B. direktno pogodbo, brez javnega razpisa z zbiranjem ponudb na podlagi razpisanega natečaja, brez izrecnega sklepa delavskega sveta in izbire najboljšega ponudnika, čeprav je šlo za investicijo, ki je presegla 2.000.000 DEM. Glede dejstva, da tožnik ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pritožnik navaja, da iz 41. člena statuta jasno izhaja, da je osnovna dolžnost direktorja organiziranje in vodenje delovnega procesa ter poslovanje podjetja. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi moral pogodbo sestaviti in jo ponuditi v podpis delavski svet je v nasprotju z določbo 41. člena statuta in zakonom. Tako ravnanje tožnika, ko je dal odredbo za plačilo računa T. nima podlage ne v pravilniku, ne v zakonu in ne v individualni pogodbi o zaposlitvi, ker je tožnik in še trije sodelavci niso imeli sklenjene in je torej šlo za samovoljno razpolaganje z družbenimi sredstvi v korist tožnika in sodelavcev. Sodišče pa ni dopustilo dokaza z vpogledom v kazenski spis Okrožnega sodišča. Sodišče prve stopnje daje posebno težo listinam iz spisa Pd 24/98, v katerem je tožnik uspel, vendar zaradi kršitve postopka ugotavljanja očitkov kršitev. Sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati prič, ki so sodelovale v različnih funkcijah v postopku, tako ni zaslišalo člane komisije, ki so se ukvarjale z raziskavo očitanih kršitev, temveč je zaslišalo le člane delavskega sveta, ki se na odmaknjenost dogodkov niso ničesar spominjale.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo (odločbo) opr.št. S 9/92 z dne 20.5.1992 zavrnilo zahtevek tožnika. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in s sklepom opr.št. Sp 219/93 z dne 20.5.1993 odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v skladu z določbo 350. člena ZPP v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po določbi 3. člena statuta tožene stranke je direktor pooblaščen sklepati pogodbe o prodaji storitev neomejeno, pogodbe o nakupu raznega reprodukcijskega materiala, osnovnih sredstev in storitev tretjih oseb pa v skladu s planom. Pooblaščen je sklepati pogodbe o nakupu in prodaji osnovnih sredstev ter sredstev skupne porabe do zneska, ki ne presega 10% poslovnega sklada podjetja, preko tega zneska pa samo na podlagi posebnega sklepa delavskega sveta. V navedenih določbah je podana podlaga za ugotavljanje ali je tožnik s svojim ravnanjem kršil pravice delavcev in ali je bila po njegovi krivdi povzročena škoda družbeni skupnosti.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov tožene stranke, da tožnik na nobeni od sej delavskega sveta ni bil pooblaščen za sklenitev investicijske gradbene pogodbe s podjetjem B., kar je bistvo očitka nezakonitega ravnanja direktorja. Tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bila investicija na K. s strani delavskega sveta odobrena. Iz zapisnika 29. redne seje delavskega sveta z dne 27.9.1990 pod tč. 2 izhaja le, da se sprejme idejni osnutek vodooskrbe K. ter da se sprejme ponudbo P. za vzdrževalna dela na cesti K. in za asfaltiranje ceste. Celotna investicija tako za vodooskrbo kot asfaltiranje ceste znaša 2.000.000 DEM. Tudi iz ostalih zapisnikov sej delavskega sveta, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi ne izhaja, da je delavski svet potrdil navedeno investicijo. Tožnik je bil kot direktor tožene stranke v skladu z določbo 41. člena statuta odgovoren za zakonitost dela v podjetju, zato bi moral delavski svet tožene stranke s sklepom potrditi investicijo, ki je presegala 10% poslovnega sklada podjetja. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da delavski svet tožene stranke ni sprejel posebnega sklepa o tem, komu bodo oddana dela in v kakšni višini, sprejelo ugotovitev, da v ravnanju tožnika ni ugotoviti očitanih kršitev.

Pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni odgovoren za dejstvo, da ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Kot že povedano je tožnik v skladu z določbo 41. člena statuta odgovoren za zakonitost v podjetju, zato ne vzdrži trditev sodišča prve stopnje, da bi moral delavski svet tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbena navedba, ki se nanaša na ravnanje tožnika v zvezi z nalogom za plačilo računa T., je neutemeljena, saj ni predmet postopka, ker navedeni očitek ni bil razrešitveni razlog.

Ker zaradi nepravilne uporabe materialnega prava določb statuta tožene stranke sodišče prve stopnje ni razčistilo pravno pomembnega dejanskega stanja, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti, da bo lahko v ponovljenem postopku razčistilo vsa pravno pomembna vprašanja.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in jo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP.