Jedro

Tožnik je vozilo nedvomno koristil v zasebne namene, zato goriva, ki ga je s tem v zvezi porabil za svoje zasebne poti, toženka ni bila dolžna kriti, tožnik pa si tega stroška ni bil upravičen povrniti. S tem, ko si je dne 6. 12. 2021 natočil 10 litrov bencina v svojo kantico, ki ni bila namenjena potrebam službenega vozila, ter ta bencin plačal s službeno plačilno kartico, je izpolnil vse znake kaznivega dejanja poneverbe.

Določb o kazenskopravnem institutu dejanja majhnega pomena ni mogoče neposredno upoštevati pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi dejstva, da do spremembe delovnega mesta ni prišlo v posledici enostranskega ravnanja toženke, temveč zaradi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi v letu 2020 na podlagi 49. člena ZDR-1 (kot to izhaja iz pogodbe) ter dejstva, da tožnik ni uveljavljal neveljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi ali nezakonitosti prenehanja prejšnje, je pravilno ugotovilo, da v navedenem ravnanju ni zaznati protipravnega ravnanja toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2022, ter da delovno razmerje tožniku pri toženki ni prenehalo in obstoji do dneva odločitve sodišča z vsemi pravicami, ki bi tožniku pripadale na podlagi pogodbe z dne 12. 6. 2020; zavrnilo je zahtevek za reparacijo, prav tako plačilo denarnega povračila v znesku 20.000,00 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo v znesku 10.000,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka v znesku 1.183,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbah, ki ju je obe pravočasno vložil dne 17. 10. 2022 (zoper I. točko izreka) in 2. 11. 2022- zoper II. in III. točko izreka (v nadaljevanju v pritožbi), uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Meni, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je dne 6. 12. 2021 natočil 10 litrov bencina v svojo kantico, ki ni bila namenjena za potrebe službenega vozila, ter bencin plačal s službeno plačilno kartico, izpolnil znake kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu KZ-1. Glede na dejstvo, da mu je toženka za uporabo službenega vozila obračunavala boniteto, je bil upravičen, da tudi gorivo za zasebne namene oziroma zasebne poti krije toženka. Tožnik je bil dne 2. 12. 2021, ko je gorivo za službeno vozilo plačal iz lastnih sredstev, v bolniškem staležu doma na Hrvaškem. Dne 1. 12. 2021 je šel z vozilom v A. (Hrvaška) na testiranje COVID-19, nato pa je dne 2. 12. 2021 iz svojih sredstev natočil le toliko goriva, da bi lahko po zaključku bolniškega staleža odšel na delo v Slovenijo. Službeno vozilo je natočil z gorivom nato do polnega ob prihodu na delo v Slovenijo dne 6. 12. 2021. Dokazni postopek je pokazal, da si je tožnik s točenjem 10 litrov goriva v svojo kantico, zgolj povrnil strošek nakupa goriva, ki ga je s svojimi sredstvi plačal na Hrvaškem. Ta strošek pa je bila zaradi obračunavanja bonitete dolžna kriti toženka, kar izhaja tudi iz izpovedi računovodje B. B. Ker je vedel, da je zaradi bonitete upravičen do povračila nakupa goriva dne 2. 12. 2021, je jasno, da ni imel namena, da si prilasti gorivo, temveč si je želel zgolj povrniti strošek nakupa goriva. Protipravnost ni podana. Tudi sicer gre za dejanje majhnega pomena, katerega kaznivost je izključena na podlagi določb ZKP. Tožnik je boniteto plačeval tako za uporabo službenega vozila kot tudi goriva v zasebne namene. O tem sodba nima razlogov in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna in materialnopravno zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 14, da je bila toženka tožniku dolžna zagotoviti zgolj potne stroške za prihod na delo in z dela ter za službena potovanja. Iz navodil FURS, objavljenih na spletni strani je razvidno, da se davčna osnova, v kolikor delodajalec zagotovi gorivo tudi za privatno uporabo vozila, mesečno poveča za 25 %. Nadalje je določeno, da v kolikor zaposleni uporablja službeno vozilo tudi v privatne namene, pa mu podjetje ne zagotavlja goriva za opravljanje poti v privatne namene, je treba dejanske stroške goriva sorazmerno razmejiti. Toženka ni vodila ločene evidence opravljenih prevozov, kot to izhaja iz predloženih evidenc koriščenja vozila, zato je očitno, da je bila boniteta obračunana tako, da je toženka krila stroške goriva tudi za privatne namene. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri FURS o tem, kako je toženka obračunavala boniteto, saj ne drži, da ta dejstva niso pravno relevantna za odločitev. Na podlagi teh poizvedb bi sodišče lahko ugotovilo, da je bil tožnik upravičen tudi do plačila goriva v zasebne namene in si tako 10 litrov goriva ni neupravičeno prilastil. Ker so bili ti dokazi neutemeljeno zavrnjeni, je storjena bistvena kršitev določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikovo ravnanje ne predstavlja ravnanja v nasprotju z navodili toženke, zato tudi ni podan razlog po 2. alineji 110. člena ZDR-1. Ker si je tožnik zgolj povrnil strošek goriva, toženke ni materialno oškodoval. Za zakonitost izredne odpovedi ni podan niti pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj ni izkazana izguba zaupanja, še manj s tem, da mu je direktor odredil nadaljnje koriščenje dopusta tudi po 10. 1. 2022. Toženka mu ni izdala sklepa o prepovedi dela. Se je pa tožnika očitno želela znebiti, saj je nanj ves čas izvajala pritiske in mu neutemeljeno očitala nepravilnosti. Gre za manjšo, bagatelno kršitev, ki ne utemeljuje izredne odpovedi (VIII Ips 46/2015). Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni bil podvržen trpinčenju na delovnem mestu. Tožnik je bil v letu 2020 neupravičeno degradiran z mesta "upravnik posestva C. in prokurist podjetja" na delovno mesto "tehnolog vinogradništva", pri čemer se mu je plača občutno znižala. Šlo je za povračilni ukrep toženke zoper tožnika, ki je pri opravljanju dela opozarjal na napake pri poslovanju računovodstva, kar je tožnik izpovedal in je potrdila tudi priča D. D. Dejstvo, da tožnik ni uveljavljal neveljavnosti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, sprejete odločitve ne utemeljuje. Novo pogodbo je bil prisiljen podpisati zaradi neupravičenih groženj toženke s kazenskimi postopki in groženj z odpovedjo. Takšno toženkino ravnanje zagotovo predstavlja trpinčenje. Toženka je tožniku z dopisom z dne 5. 10. 2020 očitala manjke, za katere ni bil odgovoren. Očitki so neutemeljeni in predstavljajo šikaniranje. Očitke je prokurist E. E. širil tudi po podjetju, med sodelavci, zato je bilo tožniku neprijetno. V nasprotju z zakonom mu je toženka od plače odtrgala znesek 314,58 EUR. Nepravilen je zaključek sodišča, da je tožnik zgolj pavšalno zatrjeval šikanozna ravnanja s strani prokurista E. E. Tožnik je zatrjeval, da ga je prokurist ves čas v pričo sodelavcev degradiral in ga blatil, ga prikazoval kot nesposobnega, si izmišljeval očitke, kar sta poleg tožnika potrdila tudi priča D. D. in F. F. Nepravilen je zaključek sodišča, da naj bi dne 24. 1. 2022, ko so se v baru blizu tožnikovega doma sestali tožnik, njegova partnerka, prokurist E. E. in G. G., šlo zgolj za dogovarjanje o načinu prenehanja delovnega razmerja. E. E. je na tožnika vršil pritisk, naj podpiše sporazum v izogib kazenski ovadbi, kar je potrdila priča D. D. Način, na katerega je bil izveden sestanek, tako zagotovo predstavlja trpinčenje. Nepravilno nadalje sodišče zaključuje, da ravnanje toženke, ko je tožniku preprečila dostop do elektronske pošte po 10. 1. 2022 ne ustreza definiciji trpinčenja. Preprečitev dostopa do elektronske pošte, kljub temu, da je tožnik še vedno zaposlen, predstavlja neupravičeno ravnanje. Graje vredno je tudi ravnanje toženke, ki je tožniku na licu mesta dejala, da mora vrniti zadolžene stvari ter službeno vozilo in mu naročila taksi, da ga odpelje domov. Tožnik je bil ponižan, ko se je domov moral vrniti s taksijem. Tudi prisilna odreditev dopusta z dnem 10. 1. 2022 za čas trajanja odpovedi je bila šikanozna ter v nasprotju z zakonom. Ne drži niti, da vsebina elektronske pošte z dne 7. 1. 2022 in 10. 1. 2022 ne predstavlja neustrezne komunikacije direktorja do svojega zaposlenega. Tožniku so bila očitana ravnanja, ki jih ni storil. Tožnik je skrbel za popravilo delovnih sredstev, hodil na sestanke, ni negativno vplival na delovno disciplino, kar izhaja iz pisnih izjav F. F. in H. H. ter izpovedi F. F. Tudi ni užival alkohola na delovnem mestu. Dokazni postopek je pokazal, da so bili vsi očitki direktorja neresnični in prestavljajo trpinčenje. Prav gotovo pa to predstavljajo vsa ravnanja zase, predvsem pa skupaj. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo, ki jo je tožnik podal 17. 10. 2022, v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, niti tistih, ki jih očita tožnik v pritožbi, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tako zakonitost izredne odpovedi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. alineje in na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l RS, št. 21/13 in nasl.), kot tudi neutemeljenost tožnikovega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Tožbeni zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka uspela dokazati kršitev pogodbene obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1)1 in predstavlja tudi hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kršitev pa je bila taka, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno glede na izvedene dokaze ugotovilo, da v tožnikovem ravnanju obstajajo znaki kaznivega dejanja poneverbe, ter da je tožnik ravnal naklepno. Tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine pa je pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka uspela dokazati, da tožnika ni trpinčila na delovnem mestu.

7. Uvodoma je ugotoviti, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev gre, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva glede vseh vtoževanih zahtevkov in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je zadostna, omogoča preizkus pravilnosti sodbe, vsebuje tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožnik navaja v pritožbi. V točkah 13 do 15 obrazložitve so navedeni odločilni razlogi, ki se nanašajo na boniteto za službeno vozilo, ki jo je bil tožnik deležen v okviru zaposlitve pri toženki ter tudi razlogi, zaradi katerih sodišče ni sledilo tožnikovim navedbam in ugovorom v zvezi z očitanim ravnanjem, zaradi katerega mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

**Glede izredne odpovedi**

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje protispisno in materialnopravno zmotno ugotovilo, da je bila toženka tožniku dolžna zagotoviti zgolj potne stroške za prihod na delo in z dela ter za službena potovanja in mu torej ni bila dolžna plačevati tudi goriva za zasebne poti. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje s tem v zvezi dejansko smiselno očita, da je zmotno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva. Pritožbeni očitek ni na mestu, saj je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP, pravilno ugotovilo, pri čemer je za vsako od njih tudi navedlo preverljive in argumentirane razloge. Zlasti je tudi izpovedi tožnika in zaslišanih prič povsem pravilno dokazno ovrednotilo. Tožnik priznava, da je dne 6. 12. 2021 približno 10 litrov bencina natočil v svojo kantico, ki ni bila namenjena za potrebe službenega vozila, ter ga plačal s službeno plačilno kartico. Dokazni postopek ni pokazal, da si je tožnik s točenjem 10 litrov goriva v svojo kantico, zgolj upravičeno povrnil strošek nakupa goriva, ki ga je s svojimi sredstvi dne 2. 12. 2021 plačal na Hrvaškem, in da je bila zaradi obračunavanja bonitete ta strošek dolžna kriti toženka. Ravno nasprotno. Kot pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je toženka uspela dokazati, da je bila kot boniteta tožniku omogočena samo uporaba osebnega vozila v zasebne namene, ter tožniku ni bila dolžna plačevati tudi goriva za zasebne poti. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (A2) je bil tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter do povračila stroškov na službenem potovanju. V tem obsegu mu je bilo tudi dovoljeno koriščenje službene kartice I. Med strankama ni bilo sporno, da je toženka tožniku omogočala uporabo službenega vozila tudi v zasebne namene, za tako uporabo mu je obračunavala boniteto, ni pa tožnik dokazal, da je bilo s toženko dogovorjeno, da tudi gorivo za zasebne poti krije toženka, kot to pravilno ugotavlja sodišče v 14. točki obrazložitve.

9. Tožnik v pritožbi nepravilno zatrjuje, da iz zaslišanja B. B. izhaja, da mu je toženka poleg uporabe službenega vozila v zasebne namene plačevala tudi gorivo za zasebne namene. Slednja je potrdila zgolj, da je bilo tožniku vozilo v uporabo dano tudi v privatne namene, iz njene izpovedi pa izhaja tudi, da mu je gorivo plačevalo podjetje, in sicer za prevoz na delo in z dela. Priča torej ni potrdila, da je toženka tožniku krila tudi strošek goriva za zasebne poti. Enako izhaja iz izpovedi priče G. G., ki je pojasnila, da je tožnik dobil službeno kartico za točenje bencina, ampak samo za relacijo iz službe do doma in nazaj. Nenazadnje pa je celo iz zaslišanja tožnika samega razvidno, da je vedel, da mu toženka za zasebne poti ne plačuje goriva, saj je pojasnil, da ko je šel s službenim vozilom v J. (Hrvaška) in je tam natočil gorivo, vračila ni zahteval, ker je šlo za njegovo zasebno pot. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik tako dne 1. 12. 2021, ko je od doma odšel z vozilom v A. na testiranje, kot dne 2. 12. 2021, ko je natočil gorivo in ga plačal iz svojih sredstev, v bolniškem staležu. Tožnik je torej v tem času vozilo nedvomno koristil v zasebne namene, zato goriva, ki ga je s tem v zvezi porabil za svoje zasebne poti, toženka ni bila dolžna kriti, tožnik pa si tega stroška ni bil upravičen povrniti. S tem, ko si je dne 6. 12. 2021 natočil 10 litrov bencina v svojo kantico, ki ni bila namenjena potrebam službenega vozila, ter ta bencin plačal s službeno plačilno kartico, je tako izpolnil vse znake kaznivega dejanja poneverbe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve.

10. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik ravnal naklepno, saj je vedel, da za zasebne poti ni upravičen do plačila goriva s strani toženke, vedel je, da si prilaščeni bencin plačuje s službeno kartico, ter da za navedeno nima odobritve toženke. Njegov naklep pa izhaja tudi iz dejstva, da toženke o navedenem niti naknadno ni seznanil, kar prav tako pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bi tožnik, v kolikor bi bilo dejansko dogovorjeno, da mu toženka plačuje gorivo tudi za zasebne poti, račun, ki ga je prejel za plačilo goriva dne 2. 12. 2021, vzel na davčno številko toženke in ga slednji tudi predložil v plačilo (oziroma povračilo). Dejstvo, da tega ni storil, temveč si je gorivo dne 6. 12. 2021 enostavno natočil v svojo kantico ter ga plačal s službeno kartico, o čemer nikogar ni obvestil, pa dejansko potrjuje ugotovitve o naklepni storitvi očitanega kaznivega dejanja.

11. Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da navedeno ravnanje poleg odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ustreza tudi odpovednemu razlogu po 2. alineji drugega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik s svojim ravnanjem kršil tako določbo 34. člena ZDR-1 (obveznost spoštovanja delodajalčevih navodil) kot prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. 12. Pritožba se v zvezi z obračunavanjem bonitete in dogovorom glede plačevanja goriva za zasebne poti neutemeljeno sklicuje na navodila FURS iz spletne strani, pri čemer navaja, da toženka ni vodila ločene evidence opravljenih prevozov, kot naj bi to izhajalo tudi iz predloženih evidenc koriščenja vozila (B5). Te navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s prvim in drugim odstavkom 286. člena ZPP predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnik namreč ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

13. Prav tako pritožba ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za opravo poizvedb pri FURS o tem, kako je toženka obračunavala boniteto. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga podalo sodišče prve stopnje, dodatno pa izpostavlja še, da tožnik glede navedenega dokaznega predloga ni podal nikakršne relevantne trditvene podlage. Dokazi so v skladu z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo namenjeni temu, da se preizkusi resničnost trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Tožnik ni navedel, na kakšen način se je boniteta pri toženki obračunavala, ni navedel, da (konkreten) način obračunavanja bonitete, kaže na zatrjevani dogovor, kar se bo kot resnično izkazalo s poizvedbo pri FURS. Ob nekonkretiziranih navedbah tožnika glede navedenega, bi izvajanje dokaza, kot ga je predlagal, predstavljalo izvedbo informativnega dokaza. Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, pa niso dovoljeni. Ker je sodišče prve stopnje ta dokaz utemeljeno zavrnilo, ni podana zatrjevana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na dejanje majhnega pomena. Določb o kazenskopravnem institutu dejanja majhnega pomena ni mogoče neposredno upoštevati pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob izredni odpovedi se namreč ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanje, ampak ali je kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja tako, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ugotovitev, da jih je izpolnil, zadostuje za obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi take kršitve pa se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank presoja še, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaradi izgube zaupanja s strani delodajalca delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

15. Pritožba neutemeljeno vztraja, da ta pogoj ni podan. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi v tem delu ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja, da je toženka, upoštevajoč težo in naravo kršitve, objektivizirano utemeljila izgubljeno zaupanje v tožnika. Tožnik je s kršitvijo, ki predstavlja kaznivo dejanje poneverbe, kršil ključno pogodbeno obveznost, to je prepoved škodljivega ravnanja - 37. člen ZDR-1. Tožnik je z neupravičeno uporabo službene kartice za plačilo dobrin, namenjenih za lastno uporabo, nedvomno zlorabil zaupanje delodajalca, ki je od njega upravičeno pričakoval lojalnost, poštenost, skrbnost in gospodarnost. S svojim ravnanjem je povsem prezrl delodajalčeve premoženjske interese. Tožnikova kršitev ni bagatelna. Ni namreč mogoče dopuščati prakse, po kateri si delavci nesankcionirano za lasten namen prilaščajo tuje premoženje, ki jim je zaupano v zvezi z zaposlitvijo. V takšnem primeru je izguba zaupanja razumljiva in življenjsko logična, zato se je sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno oprlo na izpoved prokurista toženke E. E., ki je o izgubi zaupanja tudi prepričljivo izpovedal. Tožniku je bila zaupana plačilna službena kartica, zaupano mu je bilo torej, da bo pošteno in gospodarno ravnal z denarjem toženke. Dokazni postopek je pokazal, da tega zaupanja ni upravičil. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo večji pomen zaupanja prav pri delavcih, ki jim je zaupano ravnanje z denarjem delodajalca, kar je bil tudi tožnikov primer.2 Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 46/2015, saj ne gre za primerljivo zadevo. V citiranem primeru, v nasprotju s konkretnim, delavki ni bilo zaupano ravnanje z denarjem delodajalca. Okoliščina, da toženka tožniku ni izdala sklepa o prepovedi opravljanja dela ne potrjuje, da zaupanje ni bilo izgubljeno. Izgubljeno zaupanje toženke dokazujejo njeni nadaljnji koraki, saj je tožniku po tem, ko se je seznanila z njegovim ravnanjem, onemogočila dostop do njenih vozil in finančnih sredstev, kot to izhaja iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje. Sklepa o prepovedi opravljanja dela pa mu ni izdala, ker je, kot to prav tako izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnik koristil dopust. **Glede odškodninskega zahtevka**

16. Vrednostno merilo za presojo protipravnosti ravnanja izhaja iz temeljnega načela odškodninskega prava, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tožnik je zatrjeval, da mu je toženka povzročila škodo s trpinčenjem na delovnem mestu. Po določbi četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Že iz navedene zakonske opredelitve izhaja, da takšno ravnanje ne more biti drugačno kot naklepno.3 Navedeno zakonsko določilo tako določa značilnosti, ki jih mora imeti ravnanje odgovorne osebe, da bi ga lahko opredelili kot trpinčenje na delovnem mestu in s tem vsebino protipravnosti (nedopustnosti) takšnega ravnanja, ki je, kot je bilo navedeno, predpostavka splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da toženki očitana ravnanja ne dajejo podlage za ugotovitev trpinčenja na delovnem mestu.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo neutemeljenost tožnikovih očitkov o degradaciji z delovnega mesta prokurista na delovno mesto "tehnolog vinogradništva". Na podlagi dejstva, da do spremembe delovnega mesta ni prišlo v posledici enostranskega ravnanja toženke, temveč zaradi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi v letu 2020 na podlagi 49. člena ZDR-1 (kot to izhaja iz pogodbe) ter dejstva, da tožnik ni uveljavljal neveljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi ali nezakonitosti prenehanja prejšnje, je pravilno ugotovilo, da v navedenem ravnanju ni zaznati protipravnega ravnanja toženke. Na podlagi prvega odstavka 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ)4 lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji pri njej z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Skladno z ustaljeno sodno prakso predočenje možnosti kazenskega pregona ali odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ. Res je sicer, da je delavec načeloma šibkejša stranka v razmerju do delodajalca, vendar pa tožnik v predmetni zadevi niti ni zatrjeval, še manj dokazal, da bi mu toženka dejansko grozila oziroma da bi bil zaradi kakršnekoli nedopustne grožnje v letu 2020 prisiljen podpisati novo pogodbo o zaposlitvi. Kaj je s tem v zvezi izpovedala izvenzakonska partnerica tožnika D. D. ni relevantno, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da je bila udeležena v delovnem procesu pri delodajalcu in bi lahko dogodke neposredno zaznala, zato sodišče svojih ugotovitev utemeljeno ni oprlo na izpoved te priče. Tudi sicer pa iz njene izpovedi ne izhaja, da bi bil tožnik pogodbo prisiljen podpisati zaradi nedopustne grožnje.

18. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da dopis z dne 5. 10. 2020, v katerem je direktor toženke tožniku, kot prokuristu podjetja očital inventurne manjke, ne predstavlja protipravnega ravnanja. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da je očitek deplasiran, saj je računovodja B. B. pojasnila, da so imeli v skladišču dejansko zelo velike manjke, ker niso bile opravljene inventure, za kar bi tožnik, kot prokurist moral poskrbeti. Iz dopisa tudi sicer izhaja, da je tožnik kot prokurist hkrati tudi vodja trošarinskih skladišč in kot tak odgovoren za manjko. Sam dopis, s katerim se tožnika o tem na primeren način seznanja, tako ne predstavlja očitno negativnega ali žaljivega ravnanja. Delodajalec je namreč vsekakor upravičen, da o ugotovljenih nepravilnostih, za katere meni, da je odgovoren posamezen zaposleni, slednjega o tem seznani. Sodišče prve stopnje pravilno kot relevantno ugotavlja tudi, da je toženka s tem v zvezi sicer nezakonit odtegljaj plače v višini 314,58 EUR tožniku vrnila in ugotovljeno protipravnost odpravila, zato ji tudi v tem delu ni mogoče očitati trpinčenja. Zgolj enkratno protipravno ravnanje, ki je tudi sicer bilo sanirano, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbene navedbe, da je neutemeljene očitke prokurist E. E. širil tudi po podjetju med sodelavci, zaradi česar je bilo tožniku neprijetno, pa so pavšalne in nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku.

19. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnik šikanozna ravnanja s strani prokurista E. E. zatrjeval povsem pavšalno, zato v zvezi s tem ni moglo ugotoviti dejstev, ki bi potrjevala zatrjevano trpinčenje. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku ni konkretizirano pojasnil, kdaj in s kakšnimi besedami ter pred kom konkretno naj bi ga prokurist E. E. blatil, ga prikazoval kot nesposobnega in si izmišljeval očitke. Pavšalne ter nekonkretizirane navedbe pa ne morejo biti podlaga za ugotovitev, da gre za trpinčenje na delovnem mestu. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi dejstvo, da je prokurist E. E. tožnika blatil in ga prikazoval kot nesposobnega, potrdili priči D. D. in F. F. Izvenzakonska partnerica tožnika D. D. ni izpovedovala o ničemer, kar bi sama neposredno zaznala, prav tako v pritožbi zatrjevano ne izhaja iz zaslišanja priče F. F. Slednji je celo pojasnil, da ni zaznal kaj dosti težav med tožnikom in prokuristom E. E., da sta si včasih na sestankih sicer "skočila v lase", ampak ni bilo nič posebnega. Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik ravnanja nadrejenega v zvezi z organizacijo delovnega procesa (pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi nadrejeni svoja organizacijska upravičenja izvrševal na nedovoljen način), subjektivno dojemal kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.

20. Pravilen je nadaljnji zaključek prvostopnega sodišča, da so se tožnik in predstavniki delodajalca na sestanku dne 24. 1. 2022 dogovarjali o načinu prenehanja delovnega razmerja in da slednje ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Kot že pojasnjeno zgoraj, predočenje možnosti kazenskega pregona ne predstavlja niti nedopustne grožnje, niti graje vrednega ali očitno negativnega oziroma žaljivega ravnanja, s tem pa tudi ne trpinčenja na delovnem mestu.

21. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da predstavlja graje vredno oziroma očitno negativno in žaljivo ravnanje toženke tudi preprečitev dostopa do službene elektronske pošte, zahteva za vrnitev zadolženih stvari in službenega vozila, ter naročilo taksija, da tožnika odpelje domov. Razloge o tem, zakaj teh ravnanj delodajalca, izvršenih po tem, ko je ugotovil, da je tožnik zlorabil službeno kartico, ni mogoče opredeliti za trpinčenje, je sodišče prve stopnje podalo v 24. točki obrazložitve, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj z njimi soglaša in se na njih sklicuje. Prav tako za trpinčenje ni mogoče šteti "odreditev" koriščenja dopusta od 10. 1. 2022 dalje, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo koriščenje dopusta prisilno. Predsednik uprave K. K. je v e-sporočilu z dne 7. 1. 2022 tožniku namreč predlagal koriščenje dopusta do razrešitve sporne problematike (A31), tožnik pa je koriščenje dopusta tudi prijavil (A36).

22. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s prvostopenjsko presojo, da vsebina elektronske pošte z dne 7. 1. 2022 in 10. 1. 2022, predstavlja zgolj opažanja direktorja toženke glede ravnanj tožnika na delovnem mestu, ki so sicer za tožnika obremenjujoča in neprijetna, ne predstavlja pa neustrezne komunikacije direktorja do svojega zaposlenega, saj ni ne graje vredna, ne očitno negativna ali žaljiva. Kritika delodajalca oziroma očitki, četudi so morda neutemeljeni, že sami po sebi ne predstavljajo trpinčenja. Delodajalec je upravičen postavljati zahteve po pravilnem in učinkovitem delu. Upravičen je opozoriti na nepravilnosti in tudi kritizirati slabo delo (na splošno in posameznikov), zagroziti tudi s sankcijami, če naloženo delo ne bo opravljeno ali bo opravljeno slabo, ne da bi to že samo po sebi pomenilo zlorabo izvajanja vodstvenih pravic. Kritika je lahko tudi ostra, ne sme pa presegati meja razumnosti in biti objektivno osebno žaljiva.5 Vsebina elektronske pošte z dne 7. 1. 2022 in 10. 1. 2022 tudi po presoji pritožbenega sodišča ne presega okvirov, začrtanih v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1. Tožnik se v pritožbi glede ravnanj, ki naj bi mu bila neutemeljeno očitana v tej e-pošti tudi sicer zgrešeno sklicuje na pisni izjavi F. F. in H. H., saj iz izpovedi obeh prič izhaja, da vsebina izjav ne odraža dejanskega stanja (H. H. je pojasnil, da je izjavo za tožnika napisal po nareku tožnika, F. F. pa, da v izjavi je mogoče kaj res, kaj pa tudi ne). Ne F. F., ne H. H. pa tudi nista potrdila njegovih navedb, da na delovnem mestu ni užival alkohola, kar mu je med drugim očital direktor K. K. v e-pošti z dne 7. 1. 2022. Ravno nasprotno.

23. Očitno je tožnik svoj odnos s toženko subjektivno presojal skozi prizmo trpinčenja na delovnem mestu, sodišče prve stopnje pa je pravilno zaključilo, da objektivno ne gre za takšno ravnanje. Pravilno je presodilo, da ne le, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj toženke ni bilo nedopustno oziroma protipravno, takšno ni bilo niti, če se jih presoja kot celoto, saj ne gre za sistematična in ponavljajoča se ravnanja, niti ne gre za očitno negativna dejanja, graje vredna in žaljiva ravnanja, ki bi bila kot taka usmerjena proti tožniku. Takšne, pravilne ugotovitve, pa ne utemeljujejo toženkine odškodninske odgovornosti. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka se tako izkaže za pravilno. Posledično je pravilna tudi stroškovna odločitev.

24. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, ker za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Toženka, ki je odgovor na pritožbo podala zgolj v zvezi s pritožbo, ki se nanaša na izredno odpoved, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj skladno z določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

1 Ur. l. RS, št. 50/2022 s spremembami. 2 Glej VIII Ips 200/2013, VIII Ips 190/2013, VIII Ips 224/2004 itd. 3 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 143/2018. 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 5 Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2019.