Jedro

Z odhodom v dom imetnik ne izgubi stanovanjske pravice, če niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZSR. Zato je on oz. njegov družinski član upravičenec za odkup po 117. členu SZ in ne tisti, ki mu je bilo stanovanje oddano po odhodu imetnika v dom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke na sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v Ljubljani in razveljavitev že sklenjene pogodbe za isto stanovanje z drugo toženo stranko. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe na razveljavitev pogodbe in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 58. člen zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker se je imetnica stnovanjske pravice iz stanovanja izselila in ga praznega oddala v najem tožeči stranki, je po zakonu samem izgubila stanovanjsko pravico. Sodišče druge stopnje je nadalje kršilo ZPP, ker je napačno ugotovilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za razveljavitev pogodbe, sklenjene med toženima strankama ter da nima aktivne legitimacije. Aktivno legitimacijo ima kot uporabnik, pravni interes pa ima zato, ker bo njen položaj povsem drugačen po razveljavitvi pogodbe, ko druga tožena stranka s stanovanjem ne bo mogla več razpolagati. V postopku je bila končno storjena tudi kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, in sicer z ugotovitvijo, da je lastnik stanovanja prva tožena stranka. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista storili očitanih kršitev zakona o pravdnem postopku (ZPP) in da tudi nista zmotno uporabili materialnega prava.

Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lastnik stanovanja prva tožena stranka, je to storilo na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva in samega zahtevka tožeče stranke. Če je tožeča stranka tožila napačno stranko in je zato predložila dokaze šele v pritožbenem postopku, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bisvene kršitve določb pravdnega postopka. Očitane kršitve pa tudi ni storilo drugostopno sodišče, ki se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Zaradi drugačne uporabe materialnega prava je namreč ugotovilo, "da je vprašanje lastništva stanovanja bezpredmetno".

Sodišče druge stopnje tudi ni bistveno kršilo ZPP, ko je ugotovilo, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije in zaradi tega tudi ne pravnega interesa za razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama. Ugotovitev o obstoju ali neobstoju aktivne legitimacije je materialnopravno vprašanje. Če tožnica trdi, da je kot uporabnica upravičenka po 117. členu stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91), ker je imetnica stanovanjske pravice izgubila stanovanjsko pravico po samem zakonu, potem aktivno legitimacijo ima. Toda samo zato tožbeni zahtevek še ni utemeljen. Utemeljenost je odvisna od materialnopravne presoje zatrjevane pravice tožeče stranke, kar pomeni, da tožeča stranka s tem ugovorom uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče ga je v tem okviru tudi obravnavalo.

Po proučitvi zadeve je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili. Pravilno sta ugotovili, da tožnica ni upravičenka po navedeni določbi stanovanjskega zakona. Upravičenka pa ni zato, ker ni imetnica stanovanjske pravice, pa tudi ne ožji družinski član, ki bi mu imetnica prepustila pravico do nakupa. v postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je imetnica stanovanjske pravice še vedno F.B. Samo dejstvo, da je odšla v Dom starejših občanov, na to pravico ne vpliva. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da je bilo imetnici stanovanjsko razmerje odpovedano zaradi obstoja pogojev iz 64. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Sklicevanje sodišča druge stopnje na 3. odstavek 58. člena ZSR pa pomeni le dodatno utemeljitev za upravičenost oddaje celega stanovanja. Noben nov dokaz za to ni bil potreben.

Pač pa predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto trditev v reviziji, da je bilo tožeči stranki oddano povsem izpraznjeno stanovanje. Revizijsko sodišče takšne novote zaradi prepovedi iz 387. člena ZPP ne sme obravnavati.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).