Jedro

Prvostopno sodišče je povsem sprejemljivo in življenjsko zaključilo, da v trenutku padca tožnika, ko ga je spotaknil sošolec, med učencema ni bilo (ustrezne) razdalje, kar pa še ne pomeni, da je bil nadzor učitelja nezadosten in njegova skrbnost neustrezna. Nemogoče je pričakovati, da bi učenci tekli v enaki (najprimernejši) razdalji med seboj, pretirana skrb učitelja v tej smeri bi dejansko omejevala gibalni razvoj otrok, od katerih se glede na njihovo starost (učenci 4. razreda osnovne šole) lahko pričakuje določeno mero samostojnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v 15 dneh plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2012 dalje do plačila ter mu povrniti predpravdne in pravdne stroške skupaj s pripadki (I. točka izreka). Tožniku je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan toženki v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 36,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Pritožnik se ne strinja s prvostopnim zaključkom, da v obravnavani zadevi nista podani objektivna in krivdna odgovornost zavarovanke toženke (osnovne šole) za nastalo mu poškodbo. Povzema sicer prvostopno stališče, da zgolj tek ne predstavlja nevarne dejavnosti, ne strinja pa se z zaključkom, da v obravnavanem primeru niso bile podane posebne okoliščine, zaradi katerih bi lahko tek za ogrevanje postal nevaren. Pritožnik izpostavlja, da je sošolec tekel preblizu za tožnikom ter ga izzival tako, da mu je hodil po copatih, ravno ti okoliščini (premajhna razdalja in ponavljajoče izzivanje s strani sošolca, ki je bilo učitelju poznano) pa naj bi predmetno tekanje spremenil v dejavnost s povečano nevarnostjo nastanka poškodbe.Protislovna naj bi bila prvostopna obrazložitev v izpodbijani sodbi glede krivdne odgovornosti, saj sodišče najprej v 8. točki obrazložitve navaja, da tožniku ni potrebno dokazovati krivde, nato pa v 10. točki zaključuje, da tožniku krivde zavarovanke toženke ni uspelo dokazati. Sicer pa naj bi bil zmoten tudi prvostopni zaključek, da je učitelj v obravnavani zadevi ravnal v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje njemu zaupanih nalog. Po prepričanju pritožnika namreč učitelj v obravnavani zadevi ni storil vsega, kar se pričakuje od povprečno skrbnega učitelja, ta opustitev pa naj bi pripeljala do predmetne nezgode. V podkrepitev navedenega pritožnik izpostavlja ključne okoliščine glede presoje skrbnega ravnanja: da namreč učitelj ni videl nezgode, ni bil seznanjen s pravili o obnašanju oz. izvajanju telesne vzgoje, ni videl izzivanja sošolca in njegovega teka preblizu tožnika. Čeprav je bil učitelj seznanjen s problematičnim vedenjem sošolca Vida, pa ni poskrbel za varnost učencev, ki so tekali v njegovi bližini. Če bi učitelj ravnal z „dolžnostjo skrbnega strokovnjaka“, bi po mnenju pritožnika obravnavano nezgodo lahko oziroma moral preprečiti. Pritožnik izpostavlja, da je bila njegova naloga v postopku zgolj zatrjevanje odgovornosti (krivde), na toženki pa leži breme dokazovanja, da za nezgodo ni kriva, česar v obravnavani zadevi po mnenju pritožnika ni izkazala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je prvostopno sodišče pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke, pri kateri je imela osnovna šola zavarovano svojo odgovornost, terjal plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe komolca in levega zapestja ob padcu pri športni vzgoji. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki niti niso predmet pritožbene graje, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru izvajana športna dejavnost (tek oziroma ogrevanje učencev pri športni vzgoji) ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki bi utemeljevala objektivno odgovornost zavarovanke toženke za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Opisanega zaključka ne morejo omajati pritožbene navedbe, v okviru katerih pritožnik izpostavlja „posebne okoliščine“, ki naj bi sicer nenevarno športno aktivnost spremenile v nevarno. Tudi po presoji sodišča druge stopnje niti zatrjevana premajhna razdalja med tekači in ponavljajoče izzivanje oz. stopanje po copatih s strani sošolca ne morejo predstavljati takšnih okoliščin, ki bi sicer enostavno aktivnost spremenile v nevarno. V našem pravu (Obligacijskem zakoniku - v nadaljevanju OZ) je uveljavljeno pravilo o krivdni odškodninski odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena OZ). Odgovornost ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) je izjema, ki je pridržana za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ) ter za druge z zakonom določene primere (tretji odstavek 131. člena OZ), izjeme pa je potrebno razlagati ozko. Za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti za škodo v zvezi z nevarno dejavnostjo mora biti nevarnost povečana, neobičajna. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znatne škode.(1) V konkretnem primeru je tako jasno, da enostavna vsakodnevna aktivnost - tek učencev kot oblika ogrevanja na začetku pouka športne vzgoje ni nevarna dejavnost, ker gre za športno disciplino, pri kateri lahko pride do škode le izjemoma in ne predstavlja povečanega, izjemnega rizika glede na večino vsakdanjih opravil. Tek niti med športnimi dejavnostmi ne velja za nevarnega, večina športov po nevarnosti daleč prekaša atletiko, katere najenostavnejša disciplina je tek. Kljub zatrjevanim opustitvam skrbnosti učitelja (premajhna varnostna razdalja, dopuščanje izzivanja s strani sošolca) opisano enostavno in naravno gibanje otrok tudi po presoji sodišča druge stopnje ni moglo prerasti v nevarno dejavnost. 7. Lahko pa bi zgoraj izpostavljene okoliščine kot oblika opustitve skrbi za varnost učencev utemeljevale krivdno odgovornost zavarovanke toženke za tožniku nastalo škodo (prvi odstavek 131. člena OZ), kar je sodišče prve stopnje presojalo v nadaljevanju svoje odločitve. Pri tem je najprej pravilno obrazložilo predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti kakor tudi dokazno breme za posamezne od njih (8. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Na oškodovancu je tako breme dokaza protipravnega ravnanja ali opustitve, škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo, dokazovanje nekrivde pa v skladu s pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu leži na zatrjevanem povzročitelju škode, v konkretnem primeru torej na toženki. Neutemeljena je pritožbena graja „protislovnosti prvostopne obrazložitve“, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zaključkom v 10. točki obrazložitve svoje odločitve, da tožniku ni uspelo dokazati krivde zavarovanca toženke. Pri tem pritožnik narobe povzema grajani del obrazložitve prvostopne odločitve, saj je sodišče v njem zavzelo pravilno stališče, da tožnik ni dokazal krivdne odgovornosti toženke oz. učitelja (torej tistih elementov le-te, ki so v njegovem dokaznem bremenu: protipravnosti ravnanja, škode, vzročne zveze), pri čemer je iz nadaljevanja tega dela obrazložitve mogoče jasno razbrati, da tožnik po zaključku prvostopnega sodišča ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja učitelja (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 10 na strani 6). Učitelj je bil namreč po ugotovitvi sodišča prve stopnje prisoten v prostoru ter je učence opozoril, da morajo teči počasi. Izzivanja tožnika s strani sošolca učitelj ni videl, kar sta potrdila tako tožnik kot učitelj, ki je poudaril, da v primeru konflikta med učenci ogrevanje prekine. Sicer pa že iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da ni bilo namernega spotikanja, temveč naj bi do padca tožnika prišlo zaradi premajhne varnostne razdalje (navedbe na list. št. 25). Glede slednje je prvostopno sodišče povsem sprejemljivo in življenjsko zaključilo, da v trenutku padca tožnika, ko ga je spotaknil sošolec, med učencema ni bilo (ustrezne) razdalje, kar pa še ne pomeni, da je bil nadzor učitelja nezadosten in njegova skrbnost neustrezna. Nemogoče je pričakovati, da bi učenci tekli v enaki (najprimernejši) razdalji med seboj, pretirana skrb učitelja v tej smeri bi dejansko omejevala gibalni razvoj otrok, od katerih se glede na njihovo starost (učenci 4. razreda osnovne šole) lahko pričakuje določeno mero samostojnosti.

8. Pravilnosti zgoraj opisanega prvostopnega zaključka, da je učitelj ravnal z ustrezno skrbnostjo po pravilih stroke (skrbnost dobrega strokovnjaka) in ni zanemaril dolžnosti nadzora otrok, ne morejo omajati v pritožbi izpostavljene okoliščine, ki vse v dokaznem postopku niti niso bile potrjene. Zgolj dejstvo, da sicer ob aktivnosti prisoten učitelj samega padca ni videl, tudi po presoji sodišča druge stopnje ne dokazuje njegove opustitve skrbnega ravnanja (nadzora), saj je povsem življenjsko sprejemljivo, da učitelj ne more v vsakem trenutku gledati vseh okoli 20 pri športni vzgoji udeleženih otrok in učinkovito nadzorovati njihove medsebojne razdalje. Pritožbene navedbe, da učitelj ni bil seznanjen s pravili o obnašanju oziroma izvajanju telesne vzgoje, predstavljajo izkrivljanje njegove izpovedbe, sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je učitelj učencem dal navodila, kako naj tečejo. Tudi dejstvo, da učitelj ni videl izzivanja tožnikovega sošolca in njegovega v pritožbi izpostavljenega „problematičnega vedenja“, glede na tožnikovo trditveno podlago na prvi stopnji (da ni bilo namernega spotikanja, temveč je do padca prišlo zaradi premajhne varnostne razdalje), za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

9. Kot že zgoraj izpostavljeno je nepravilno pritožnikovo stališče, da naj bi bila njegova naloga v postopku zgolj zatrjevanje odgovornosti (krivde), saj je nosil tudi breme dokaza vseh ostalih elementov odškodninske odgovornosti (protipravnosti ravnanja, škode in vzročne zveze). Ker po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje že prvega od njih ni uspel dokazati, je navedeno narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka, ne da bi se bilo sodišču prve stopnje potrebno ukvarjati z ostalimi elementi odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podani.

10. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op.št.(1): Tako npr. sodba II Ips 571/2005.