Jedro

Delodajalec o postopku za ugotavljanje, da delo delavcev trajno ni potrebno, ni obvestil sindikata. Delavci, za katere je bilo ugotovljeno, da njihovo delo trajno ni potrebno, niso bili vabljeni na sejo organa, ki je odločal o njihovih ugovorih.

S tem so bile kršene določbe materialnega prava iz prvega odstavka 82. člena ZTPDR in drugega odstavka 35. člena ZDR, ki delodajalcu naročajo, da mora o postopku obvestiti sindikat. V zvezi z vabili delavcev pa so bile kršene določbe 6. člena KVČP, 103. člena ZDR in drugega odstavka 82. člena ZTPDR.

Ker je odločitev sodišča druge in prve stopnje v nasprotju z dolgoletno prakso VS RS, je bila kršena tudi določba 22. člena URS, ki ureja enako varstvo pravic.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbam tožnikov ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "1. Razveljavita se sklepa upravnega odbora K. z.o.o., z dne 9.2. in 16.3.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožnikov.

2. Tožnikom delovno razmerje ni prenehalo in so jih tožene stranke, pravne naslednice K. z.o.o., dolžne solidarno pozvati nazaj na delo, v osmih dneh.

3. Tožene stranke so tožnikom dolžne solidarno priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do dneva vrnitve na delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega zneska od 15. dne v mesecu dalje, v osmih dneh."

II. Tožena stranka je dolžna tožnikom solidarno povrniti stroške postopka odmerjene na 213.170,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov (potem, ko jim je prej dvakrat ugodilo) na razveljavitev sklepov pravne prednice toženih strank z dne 9.2.1993 in 16.3.1993, na podlagi katerih jim je prenehalo delovno razmerje, ker njihovo delo trajno ni bilo potrebno. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke, da tožnikom delovno razmerje ni prenehalo, da jih je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo in jim izplačati plačo od 28.8.1993 dalje z obrestmi. Sodišče prve stopnje je po (že drugič !) dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil pri prvotno toženi stranki organiziran sindikat. Sindikalna konferenca bi morala biti povabljena k sodelovanju v postopku ugotavljanja, da delo delavcev trajno ni potrebno. Tožena stranka ni dokazala, da je bil sindikat povabljen k sodelovanju v postopku. Ugotovilo je tudi, da tožniki niso bili vabljeni na sejo organa, ki je odločal o njihovih ugovorih. Tožena stranka je sicer predložila vabila za tožnike, vendar ni bila dana odredba, da naj bi bila vabila poslana. Za obe navedeni kršitvi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nista vplivali na zakonitost odločitev tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnikov zavrnilo (odločalo je že tretjič). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo vsa pomembna dejstva in da je pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi s sodelovanjem sindikata v postopku je ugotovilo, da je priča F. Š. izpovedal, "da se je sestanek sindikata v obdobju ugotavljanja trajno presežnih delavcev odvijal skupaj z upravnim odborom" (2. stran obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). "Zato ni mogoče zatrjevati, da sindikat, ki je bil neaktiven, ni bil obveščen o postopku ugotavljanja trajnih viškov." Ker je bil sindikat seznanjen s postopkom, bi lahko sprožil arbitražni postopek, česar pa ni storil. Zato se šteje, da je bil program (ugotavljanja presežnih delavcev in socialni program) sprejet (deveti odstavek 35. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da bi v konkretnem primeru "moral sindikat postopati po petem odstavku 35. člena ZDR in sprožiti arbitražni postopek, zato ker mu delodajalec ni dal možnosti, da bi sodeloval v postopku, saj to pomeni isto, kot če ne bi upošteval njegovih stališč, česar pa konferenca sindikata ni storila." Sodišče druge stopnje se je tudi strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi z vabilom tožnikov na sejo organa druge stopnje. Sprejelo je stališče sodišča prve stopnje, da s tem, da tožena stranka tožnikov ni vabila na sejo, niso bila bistveno kršena določila postopka v zvezi z drugim odstavkom 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR), ker njihova odsotnost s seje ni vplivala na odločitev. Pri tem se je sodišče druge stopnje sklicevalo na sodbo VIII Ips 133/99 z dne 9.11.1999 tega sodišča. Z opustitvijo vabila torej ni bila kršena določba 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP). Po stališču sodišča druge stopnje sta pravica do enakega varstva pravic in pravica do izjave (pravica biti slišan) na podlagi 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 7/94, mednarodne pogodbe, v nadaljevanju: EKČP) povezani le s sodnim postopkom, ne pa tudi s postopkom pri delodajalcu. To velja tudi zato, ker pravna prednica toženih strank ni bila nosilec javnih pooblastil. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so tožniki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tretja točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlagali so, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožniki so navajali, da je sodišče prve stopnje izdalo že tri sodbe, z dvema je tožbenemu zahtevku ugodilo, vendar je obe sodišče druge stopnje razveljavilo. V postopku pri delodajalcu sta bili kršeni določbi 22. člena URS in 6. člena KVČP, ker sindikatu ni bilo omogočeno, da bi sodeloval v postopka ugotavljanja, da delo delavcev trajno ni potrebno. Navedeni določbi pa sta bili kršeni tudi zato, ker tožnikom ni bilo omogočeno, da bi sodelovali na seji organa, ki je odločal o njihovih ugovorih. Pravica biti vabljen na sejo organa je določena tudi v določbah 104. člena ZDR in 81. člena ZTPDR, ki pa je tožena stranka ni upoštevala. Pri toženi stranki je bil organiziran sindikat. Sodišče druge stopnje je bilo mnenja, da niso bile kršene pravice sindikata, ker ni bil vabljen v postopek pri delodajalcu.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala njeno zavrnitev. Navajala je, da kršitve, ki so očitane organom tožene stranke, niso vplivale na pravilnost odločitve.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. To izredno pravno sredstvo je dovoljeno vložiti le izjemoma ter pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 367. in 370. členu ZPP izrecno določeni. Na podlagi določbe 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je uveljavljala (kljub vsebini sodbe sodišča druge stopnje) le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem obsegu.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je (med drugimi) v odločbi, opr. št. Up-2/97 z dne 14.2.1999 (Odločbe in sklepi Ustavnega sodišča Republike Slovenije letnik VIII, leto 1999, 112. odločba) ugotovilo, da je kršena pravica do enakega sodnega varstva pravic, če (pritožbeno) sodišče razsodi v nasprotju z izoblikovano sodno prakso, ki jo uravnavajo odločitve, pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

ZTPDR in ZDR obravnavata dolžnost delodajalca, da o posameznih vprašanjih s področja delovnih razmerij obvešča sindikat, kot strogo obveznost, ki ne pozna izjem in ki je ni dovoljeno spregledati.

Izrazje v navedenih zakonih, ki to področje obravnava, pomeni, da je kršitev teh določb, obravnavanih v delovnem sporu, kršitev materialnega prava, katere posledica je nezakonitost odločitev delodajalca. Te določbe torej nimajo značaja procesnopravnih določb, temveč so materialno pravo, kar pomeni, da v zvezi z njimi ni mogoče presojati ali je vplivala oziroma ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. V zvezi s sodelovanjem sindikata v postopku ugotavljanja, da delo delavcev trajno ni potrebno, je na primer pomembna določba drugega odstavka 35. člena ZDR. Ta določa da je poslovodni organ oziroma delodajalec dolžan zagotoviti sodelovanje delavskega sveta ali delavskega zaupnika in predstavnikov sindikata pri pripravi in sprejemanju programa. Beseda "dolžan" pomeni strogo obveznost delodajalca, da v postopku omogoči sodelovanje navedenih organov. Enak sklep velja za dolžnost delodajalca, ki mora obravnavati mnenje sindikata (četrti odstavek navedenega člena).

Podoben značaj ima določba prvega odstavka 82. člena ZTPDR.

Določa, da mora pristojni organ delodajalca, preden odloči o ugovoru, zahtevati mnenje sindikata. To sodišče je že v sklepu, opr. št. VIII Ips 98/95 z dne 5.12.1995, pa tudi v sodbi, opr. št. VIII Ips 72/95 z dne 12.3.1996, sprejelo stališče, da sindikatu mora biti omogočeno sodelovanje v postopku pri delodajalcu, ko njegovi organi odločajo o delavčevih pravicah. V sklepu, opr. št. VIII Ips 35/2001 z dne 27.11.2001, je bilo obrazloženo, da je določba prvega odstavka 82. člena ZTPDR prisilna norma materialnega prava. Po določbi 35. člena ZDR mora biti sindikatu posredovan program razreševanja položaja delavcev, katerih delo postane nepotrebno. Dana mu mora biti tudi možnost, da posreduje svoje mnenje o programu. Šele potem, ko je bil program posredovan sindikatu, so dani pogoji, da se šteje, da je program dokončno sprejet (Sodba opr. št. VIII Ips 93/2001 z dne 29.1.2002). V sklepu, opr. št. VIII Ips 69/2001 z dne 15.1.2002, je bilo obrazloženo, da pri pripravi in sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev mora biti zagotovljeno sodelovanje sindikata (drugi, tretji in četri odstavek 35. člena ZDR).

Temeljni načeli postopkov, v katerih pristojni organi odločajo o pravicah in obveznostih oseb, torej tudi delavcev, sta pravica biti obveščen in pravica do izjave. Pravico do izjave (obrambe) in navzočnosti na primer ureja 29. člen Ustave Republike Slovenije, pravica stranke, da se izreče o navedbah, ki bodo predmet obravnavanja, pa na primer izhaja iz 6. člena EKČP. V 103. členu ZDR je določeno, da se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. To pomeni, da so organi delodajalca, ki odločajo o pravicah in obveznostih delavca, dolžni upoštevati določbe ZPP (prej ZPP (1977)). Iz določb ZPP (1977), ki bi jih pravna prednica toženih strank morala upoštevati, izhaja, da ima stranka pravico biti vabljena na narok (na primer 89., 114., 286. in 293. člen ZPP (1977)) in da ima pravico biti seznanjena, kaj bo predmet obravnavanja, ima pa tudi pravico do zaslišanja (na primer 264. in 265. člen ZPP (1977)). Pravica do izjave ni zagotovljena, če oseba ni predhodno izvedela za procesna dejanja, o katerih se ima pravico izreči oziroma če ni seznanjena s predmetom obravnavanja na seji organa, ki bo odločal o njeni pravici oziroma obveznosti (tako na primer v sodbi tega sodišča, opr. št. VIII Ips 184/99 z dne 7.12.1999). Navedeno pomeni, da ni sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da je pravica do izjave zagotovljena le pred sodnimi organi, ne pa tudi pred organi delodajalca. To sodišče je že v sodbi, opr. št. VIII Ips 19/94-4 z dne 5.9.1995, sprejelo stališče, da je podana kršitev določb postopka, če delavcu ni bila omogočena pravica do zagovora (prvi odstavek 62. člena ZTPDR). V zvezi s pravico "biti slišan" je ta določba enaka, kot drugi odstavek 82. člena ZTPDR. Ta določa, da delavec ima pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegova zahteva oziroma ugovor, in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje.

Sprejeto je bilo stališče, da je bila ta določba kršena, če delavcu ni bilo omogočeno, da bi sodeloval na seji organa, ki odloča o ugovoru. Če delodajalec krši navedeno določbo zakona, je sodišče ne more odpraviti ali nadomestiti s svojimi ugotovitvami (VIII Ips 90/97 z dne 28.10.1997). Smiselno enaka je tudi sodba tega sodišča, opr. št. VIII Ips 133/99 z dne 9.11.1999, ki jo sodišče druge stopnje napačno razlaga. Bistveno vprašanje v tej zadevi je bilo, da je bil delavec vabljen na sejo delavskega sveta, vendar vabilo ni bilo pravočasno. Seje delavskega sveta se ni udeležil. Tak dejanski stan se torej bistveno razlikuje od dejanskega stanu v tem sporu, kjer je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožniki niso bili vabljeni na sejo organa druge stopnje. Smiselno enaki sklepi, v zvezi z vabilom in sodelovanju na seji organa, kot iz navedenih odločb tega sodišča, izhajajo tudi iz sklepa, VIII Ips 247/2000 z dne 25.9.2001. Iz obrazloženega izhaja sklep, da sta sodišči druge in prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabili materialno pravo. Kljub temu, da je bilo dokazno ugotovljeno, da sindikat ni sodeloval v postopku pri delodajalcu in da tožniki niso bili vabljeni na sejo drugostopnega organa - kar je za odločitev bistveno - sta zavrnili tožbeni zahtevek. S tem sta kršili načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker je to sodišče v številnih odločbah odločilo drugače. Ker je bilo torej materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP, kot je navedeno v točki I. izreka.

O stroških postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški postopka so bili odmerjeni na podlagi tar. št. 10 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95 do 78/2001), ki ureja vrednotenje in obračunavanje odvetniških storitev v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči. Upoštevati je bilo točko 1.b navedene tar. št. (spori v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja), točko 3. (zastopanje), 4. (pritožba) in 5. (revizija). Za stroške do druge sodbe sodišča prve stopnje (opr. št. I Pd 253/95 z dne 25.11.1997) je bilo odmeriti 2052 točk (kot na 6. strani navedene sodbe), to je 156.978,00 SIT (vrednost točke 76,50 SIT), za narok dne 9.5.2000 80 točk (87,40), to je 6.992,00 SIT, za narok dne 15.6.2000 80 točk (90,00 SIT), to je 7.200,00 SIT, za pritožbo dne 28.6.2000 200 točk (90,00 SIT), to je 18.000,00 SIT in za revizijo 240 točk (100,00 SIT), to je 24.000,00 SIT, skupaj torej 213.170,00 SIT.

Določbe ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).