Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka je sporni prenos izvedla, ker je menila, da so bili v trenutku prenosa izpolnjeni pogoji oziroma, ker naj bi imel dolžnik na računu sredstva, ki jih je bilo potrebno zarubiti. Naknadno pa je ugotovila, da je prišlo do pomote v računalniški aplikaciji, in da dolžnik L. d.o.o. v trenutku prenosa na transakcijskem računu ni imel dobroimetja, vendar pa slednje ne spremeni dejstva, da je pravna podlaga za nakazilo spornega zneska toženi stranki obstajala, poleg tega pa so bili v trenutku prenosa izpolnjeni tudi pogoji zanj, čeprav zgolj zaradi napake v računalniški aplikaciji tožeče stranke, katere rizik pa mora nositi sama, zato ne drži, da je bila s prejemom spornega nakazila tožena stranka neupravičeno obogatena.
I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
1. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 17.650,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.2007 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo, se zavrne.
2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 525,9 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka do plačila.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 929,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 17.650,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2007 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 1.718,00 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma tožbo zavrže. Priglaša pritožbene stroške.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.
4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka 26. 11. 2007 zaradi napake v računalniškem programu, neodvisno od njene volje, nakazala na transakcijski račun tožene stranke znesek, ki ga je bil toženi stranki dolžan njen dolžnik L. d.o.o. na podlagi sklepa o izvršbi, čeprav le-ta v trenutku prenosa na transakcijskem računu ni imel dobroimetja. Ker tožeča stranka toženi stranki ni ničesar dolgovala, je zaključilo, da je tožena stranka sporno nakazilo prejela brez pravnega temelja, zaradi česar je neupravičeno obogatena in je prejeti znesek dolžna vrniti.
5. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Pravni temelj za nakazilo spornega zneska toženi stranki je bil namreč sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Ig 2005/7585 z dne 20. 12. 2005, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dolžna zarubiti sredstva na transakcijskemu računu dolžnika L. d.o.o. in zarubljeno dobroimetje prenesti na transakcijski račun tožene stranke, kot upnika iz izvršilnega postopka. Tožeča stranka je sporni prenos izvedla, ker je menila, da so bili v trenutku prenosa izpolnjeni pogoji oziroma, ker naj bi imel dolžnik na računu sredstva, ki jih je bilo potrebno zarubiti. Naknadno pa je ugotovila, da je prišlo do pomote v računalniški aplikaciji, in da dolžnik L. d.o.o. v trenutku prenosa na transakcijskem računu ni imel dobroimetja, da torej pogoji za rubež dejansko niso bili izpolnjeni. Vendar pa slednje ne spremeni dejstva, da je pravna podlaga za nakazilo spornega zneska toženi stranki obstajala, poleg tega pa so bili v trenutku prenosa izpolnjeni tudi pogoji zanj, čeprav zgolj zaradi napake v računalniški aplikaciji tožeče stranke, katere rizik pa mora nositi sama. Zato ne drži, da je bila s prejemom spornega nakazila tožena stranka neupravičeno obogatena.
6. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 190. člena OZ, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Glede na razloge za spremembo, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
7. Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Te je sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika tožene stranke (list. št. 25) in Zakona o odvetniških tarifah (ZOdvT), in sicer: nagrado za postopek po tarif. št. 3100 v višini 510,9 EUR ter plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarif. št. 6001 v višini 15,00 EUR, skupaj torej 525,9 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo izdatkov za fotokopije in tiskanje, saj ni specificirala za fotokopiranje katerih listin oziroma za katere potrebe in za koliko strani gre, prav tako slednje ni razvidno iz spisa(tarif. št. 6000 ZOdvT).
8. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti tudi njene pritožbene stroške, in sicer: nagrado za pritožbeni postopek v znesku 400,00 EUR, plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarif. št. 6001 v višini 10,00 EUR ter sodno takso za pritožbo v višini 519,00 EUR, skupaj torej 929,00 EUR. Tudi v okviru odločanja o priznanju pritožbenih stroškov, sodišče iz enakih razlogov kot zgoraj toženi stranki ni priznalo izdatkov za fotokopije in tiskanje.