Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da se taka pogodbena zaveza upniku ne more postaviti nad zakonsko pravico družbenika do udeležbe na dobičku. Tudi višje sodišče se strinja, da pogodbena zaveza kot taka ne predstavlja nujnosti sama po sebi. Pritožnica pri tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazala takih okoliščin, da bi bilo (po presoji dobrega gospodarstvenika) nujno prav zadržanje tega dela dobička.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

I. Sklep skupščine tožene stranke z dne 28. 12. 2018, sprejet pod 2. odstavkom 2. točke dnevnega reda: „Preostali čisti dobiček v višini 1.141,670,61 EUR ostane nerazporejen.“ se razveljavi in spremeni tako, da se glasi: „Bilančni dobiček tožene stranke iz poslovnega leta 2017 se v višini 113.040,50 EUR izplača družbenikom skladno z njihovimi poslovnimi deleži, preostanek v višini 1.028.630,11 EUR ostane nerazporejen.“, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamud z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Sklep skupščine tožene stranke z dne 19. 12. 2019, sprejet pod 2. odstavkom 2. točke dnevnega reda: Preostali čisti dobiček v višini 204.854,83 EUR ostane nerazporejen.“ se razveljavi in spremeni tako, da se glasi: „Bilančni dobiček tožene stranke iz poslovnega leta 2018 se v višini 113.040,50 EUR izplača družbenikom skladno z njihovimi poslovnimi deleži, preostanek v višini 91.814,33 EUR ostane nerazporejen.“, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamud z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je letno poročilo tožene stranke za poslovno leto 2017 nično.

2. Ugotovi se, da je sklep skupščine tožene stranke z dne 28. 12. 2018, sprejet pod 1. odstavkom 2. točke dnevnega reda: „Ugotovi se, da je družba poslovno leto 2017 zaključila z izkazanim čistim dobičkom v višini 1.201.758,54 EUR ter da so se v skladu z 2. točko 1. odstavka 230. člena in 4. odstavkom 46. člena ZGD-1 ob sestavitvi letnega poročila za leto 2017 oblikovale zakonske rezerve v višini 60.087,93 EUR.“ ničen.

3. Ugotovi se, da je sklep skupščine tožene stranke z dne 28. 12. 2018, sprejet pod 3. točko dnevnega reda: „Potrdi se odločitev poslovodstva, ki je za revizijo računovodskih izkazov za leto 2018 imenovalo družbo A. d. o. o.“ ničen.

4. Ugotovi se, da je letno poročilo tožene stranke za poslovno leto 2018 nično.

5. Ugotovi se, da je sklep skupščine tožene stranke z dne 19. 12. 2019, sprejet pod 1. odstavkom 2. točke dnevnega reda: „Ugotovi se, da je družba poslovno leto 2018 zaključila z izkazanim čistim dobičkom v višini 215.636.66 EUR ter da so se v skladu z 2. točko 1. odstavka 230. člena in 4. odstavkom 64. člena ZGD-1 ob sestavi letnega poročila za leto 2018 oblikovale zakonske rezerve v višini 10.781,83 EUR.“ ničen.

6. Sklep skupščine tožene stranke z dne 19. 12. 2019, sprejet pod 3. točko dnevnega reda: „Potrdi se odločitev poslovodstva, ki je za revizijo računovodskih izkazov za leto 2019, 2020 in 2021 imenovalo družbo A. d. o. o.“ se razveljavi in spremeni tako, da se glasi „Za revizorja družbe za leto 2019, 2020 in 2021 se imenuje družba B. d. o. o.“

IV. Zavrne se podrejeni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je letno poročilo tožene stranke za poslovno leto 2017 nično.

2. Sklep skupščine tožene stranke z dne 28. 12. 2018, sprejet pod 1. odstavkom 2. točke dnevnega reda: „Ugotovi se, da je družba poslovno leto 2017 zaključila z izkazanim čistim dobičkom v višini 1.201.758,54 EUR ter da so se v skladu z 2. točko 1. odstavka 230. člena in 4. odstavkom 64. člena ZGD-1 ob sestavitvi letnega poročila za leto 2017 oblikovale zakonske rezerve v višini 60.087,93 EUR.“ se razveljavi.

3. Sklep skupščine tožene stranke z dne 28. 12. 2018, sprejet pod 3. točko dnevnega reda: „Potrdi se odločitev poslovodstva, ki je za revizijo računovodskih izkazov za leto 2018 imenovalo družbo A. d. o. o.“ se razveljavi.

4. Ugotovi se, da je letno poročilo tožene stranke za poslovno leto 2018 nično.

5. Sklep skupščine tožene stranke z dne 19. 12. 2019, sprejet pod 1. odstavkom 2. točke dnevnega reda: „Ugotovi se, da je družba poslovno leto 2018 zaključila z izkazanim čistim dobičkom v višini 215.636,66 EUR ter da so se v skladu z 2. točko 1. odstavka 230. člena in 4. odstavkom 64. člena ZGD-1 ob sestavitvi letnega poročila za leto 2018 oblikovale zakonske rezerve v višini 10.781,83 EUR“ se razveljavi.

6. Sklep skupščine tožene stranke z dne 19. 12. 2019, sprejet pod 3. točko dnevnega reda: „Potrdi se odločitev poslovodstva, ki je revizijo računovodskih izkazov za leto 2019, 2020 in 2021 imenovalo družbo A. d. o. o.“ se razveljavi in spremeni tako, da se glasi „Za revizorja družbe za leto 2019, 2020 in 2021 se imenuje družba B. d. o. o.“ V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 3.131,68 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila.

2. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijanem delu sodbe je sodišče prve stopnje odločilo o dveh sklepih skupščine (z dne 28. 12. 2018 in z dne 19. 12. 2019), da bilančni dobiček toženke ostane nerazporejen. Skupščinska sklepa je spremenilo tako, da se bilančni dobiček toženke iz poslovnega leta 2017 in 2018 družbenikom izplača skladno z njihovimi poslovnimi deleži, preostanek pa ostane nerazporejen. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da toženki ni uspelo dokazati, da je zadržanje dobička nujno.

6. Toženka najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki da jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni izvedlo vseh z njene strani predlaganih dokazov, še zlasti pa ne dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke C. C. in prič D. D., E. E., F. F., G. G. ter H. H. Trdi, da gre za predstavnike bank, ki so bili predlagani v zvezi z okoliščinami kreditiranja toženke, še zlasti pa, da je bilo v kreditne pogodbe določilo o prepovedi izplačila vneseno na zahtevo bank, in da brez te določbe banke naj ne bi odobrile kreditov, toženko pa da so obravnavale kot rizičen subjekt. 7. Višje sodišče ugotavlja, da je dejstva, v zvezi s katerimi pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, in sicer na podlagi listinskih dokazov (prim. 32. točko obrazložitve). Ne glede na sklicevanje pritožnice na izpovedbe prič o posledicah, ki naj bi jih imelo nespoštovanje pogodbenih zavez za toženko (pri čemer se pritožnica niti ne sklicuje na trditveno podlago, ki bi jo s tem v zvezi podala pred sodiščem prve stopnje), pa pritožnica ne izpodbija nobene od ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pogodbene zaveze glede nedelitve dobička prenehale pri vseh pogodbah, razen glede pogodbe z Banko I., d. d. z dne 3. 9. 2018 in po pogodbi, sklenjeni z Banko J., d. d. z dne 29. 11. 2018, a še to le pri odločanju o delitvi bilančnega dobička za leto 2017, ne pa tudi za poslovno leto 2018 (prim. 33. točko obrazložitve). Toženka je torej dokazala svoje zatrjevane zaveze upnikom, da dobička ne bo delila, zato preostalih dokazov v tej smeri sodišče prve stopnje ni več bilo dolžno izvajati. Sodišče lahko namreč v primeru, ko se je o zatrjevanem dejstvu že prepričalo, dokazni postopek zaključi. Zgolj dodati še gre, da toženka v pritožbi niti ni trdila, kako je neizvedba teh dokazov vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da je v kreditni pogodbi z Banko I., d. d. z dne 4. 9. 2018 (priloga B36 spisa) za primer kršitve te zaveze določena sankcija v obliki upravičenja banke odpovedati ali odložiti koriščenje kredita ter zahtevati takojšnje vračilo koriščenega in neodplačanega zneska, toženka pa naj bi tako zavezo morala sprejeti, če je hotela pridobiti bančne kredite. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da se taka pogodbena zaveza upniku ne more postaviti nad zakonsko pravico družbenika do udeležbe na dobičku. Tudi višje sodišče se strinja, da pogodbena zaveza kot taka ne predstavlja nujnosti sama po sebi. Pritožnica pri tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni dokazala takih okoliščin, da bi bilo (po presoji dobrega gospodarstvenika) nujno prav zadržanje tega dela dobička.1 Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku je namreč mogoče odreči šele, če za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug - s stališča dobrega gospodarstvenika - sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku. Ne zadošča torej, da se zadržani dobiček uporabi za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni - kajti tudi nujni ukrepi se načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička.2 Toženka pri tem niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o dobrem poslovanju v letih 2017 in 2018, ne trdi pa niti, da bi v postopku izkazovala nujnost posega v pravico do udeležbe, torej prav v ta del dobička. Toženka mora namreč deliti le toliko bilančnega dobička, kot znašajo 4% njenega osnovnega kapitala. Zato pritožnica ne more uspeti niti s pavšalnimi trditvami, da so tako revolving krediti, najeti pri Banki J. d. d., kot tudi kratkoročni krediti, najeti pri Banki I. d. d., zavezo vsebovali zato, ker dejavnost cestnega tovornega prometa po bančnih kriterijih sodi v rizično skupino izpostavljenosti, tožnica pa jih je sklepala, da je pridobila sredstva za tekoče poslovanje.

9. Nadaljnji pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka pritožnica utemeljuje s tem, da je sodišče svojo odločitev oprlo na strokovno mnenje, ki ga je po naročilu tožnice pripravila neodvisna revizorka K. K., čeprav bi moralo sodišče prve stopnje mnenje po ustaljeni sodni praksi obravnavati zgolj kot del trditvene podlage in ne kot dokaz. Vendar so te pritožbene trditve neutemeljene, saj iz 37. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da ugotovitve sodišča prve stopnje o dobrem finančnem stanju toženke izhajajo iz priloženih letnih poročil toženke za poslovno leto 2017 (priloga A51 spis I Pg 13/2019) in poslovno leto 2018 (priloga A51 spis I Pg 13/2019), prav tako podatki o ustvarjenem čistem dobičku v letu 2016. Vsi zaključki sodišča o poslovanju toženke, obrazloženi v točkah 37 do 39 izpodbijanega sklepa tako izhajajo iz predloženih letnih poročil, pri čemer je v zvezi z mnenjem sodišče prve stopnje navedlo zgolj, da je neodvisna revizorka K. K. ugotovljeno dobro finančno stanje potrdila. Tudi sodišče prve stopnje samo je pri tem poudarilo, da gre za poročilo, ki ga je revizorka pripravila po naročilu tožnice. Mnenje revizorke torej ni bilo nosilni dokaz odločitve.

10. Iz že zgoraj obrazloženih razlogov so nazadnje neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je pri dokazni oceni dalo sodišče prve stopnje premajhno težo listinam, ki kažejo na to, da ne gre za zlonamerno nagajanje poslovodstva - tudi v obdobju, ko je bil njen edini družbenik tožnik, naj bi namreč toženka najemala kredite pod enakim pogojem, kot je pridobila bančne garancije za dobavitelja L. d. d. in M. d. o. o. Te trditve so nerelevantne tudi zato, ker se ne nanašajo na leti 2017 in 2018. 11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki bi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve v postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna in ni obremenjena niti s procesnimi kršitvami, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP.

1 Prim. VSL Sodba I Cpg 653/2017 z dne 26. 6. 2018. 2 Tako sodba VS RS III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011.