Up-136/99

24. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki jo zastopajo dr. B. B., C. C. in D. D., odvetniki v V. na seji senata dne 24. marca 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 68/98 z dne 24. 1. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 604/97 z dne 8. 10. 1997 ter sodbo Okrožnega sodišča v Novem Mestu št. I P 268/96 z dne 10. 3. 1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica v pravdnem postopku ni uspela s podrejenim zahtevkom, da ji je tožena stranka dolžna plačati 3 774 000 SIT s pripadki. Ta podrejeni zahtevek je zavrnilo potem, ko je bil predhodno s pravnomočno sodbo zavrnjen primarni zahtevek za prenos lastninske pravice na določeni nepremičnini. Sodišča so ugotovila, da pritožnica ni izkazala nobene veljavne pravne podlage niti za pridobitev lastninske pravice na zemljišču niti za plačilo njene protivrednosti.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je nelogično stališče sodišč, da bi bila upravičena do plačila protivrednosti le, če bi bila darilna pogodba veljavno sklenjena. Oporeka domnevni ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da naj bi šele v revizijskem postopku prvič zatrjevala, da je toženka preprečila pridobitev lastninske pravice. Odločitev Vrhovnega sodišča naj bi bila napačna tudi zato, ker se kot na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja sklicuje na ugotovitev drugega sodišča v zadevi št. P 137/94, da darilna pogodba ni bila sklenjena. Pritožnik navaja, da je bilo v tisti zadevi o tem odločeno le v obrazložitvi sodbe in torej brez učinka pravnomočnosti. Pritožnik tudi po vsebini oporeka pravilnosti ugotovitve sodbe v zadevi št. P 137/94, da darilna pogodba ni bila veljavna, kar po mnenju pritožnika nasprotuje pravici do zasebne lastnine ter svobodi ravnanja in vstopanja v kontraktualna razmerja. Ker naj bi bila sodba zaradi nepravilnega sklicevanja na odločitev v drugi zadevi napačna, naj bi bila s tem prekršena pravica do zasebne lastnine. Prekršena naj bi bila pravica do poštenega sojenja, ker naj bi bile sodbe napačne, kot tudi načela zakonitosti, pravne države in varstva zaupanja v pravo.

3.Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki b same po sebi presojalo kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz navedenega izhaja, da Ustavno sodišče ne preizkuša, ali so pravna stališča v izpodbijanih sodbah pravilna (v smislu skladnosti z zakonom), pač pa zgolj, ali sodišče ni zavzelo kakšnega pravnega stališča, ki bi bilo nezdružljivo s človekovimi pravicami ali temeljnimi svoboščinami. Tudi iz pravice do poštenega sojenja po 22. členu Ustave, na katero se sklicuje pritožnik, ne izhaja, da bi Ustavno sodišče moralo in smelo presojati, ali je izpodbijana sodba v skladu z zakonom. Gre namreč za procesno ustavno jamstvo in Ustavno sodišče glede te pravice lahko presoja le, ali so bile spoštovane ustavne procesne zahteve poštenega postopka, ne pa, ali je odločitev sodišča po vsebini pravilna. Tako tudi pri osrednjem argumentu ustavne pritožbe v zvezi s sklicevanjem sodišča na ugotovitve drugega sodišča v drugi pravdi (med istima strankama) ne zadošča, da pritožnica navaja, da naj takšno pravno stališče o vezanosti ne bi bilo skladno z zakonom; izkazati bi moral, da je takšno pravno stališče nezdružljivo s kakšno človekovo pravico. Tega pa ne izkaže.

4.Pritožnica napačno razume tudi pomen ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, ko očitno izhaja iz stališča, da morebitna nepravilnost sodbe, ki posega v premoženjskopravni položaj, že izkazuje kršitev te ustavne pravice. Očitek o nezakonitosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj, tudi če bi bil utemeljen, namreč še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Za kršitev te pravice gre praviloma le v primeru, če je ob odločanju sodišče zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Pravnih stališč sodišča v izpodbijani sodbi, ki bi lahko bila sporna z vidika ustavne pravice do zasebne lastnine, pa pritožnik niti ne zatrjuje. Pritožnik namreč navaja, da je do nepravilnosti odločitve prišlo zaradi napačnega sklepa o vezanosti na odločitev sodišča v drugi pravdi. Vendar pa pravna stališča o vezanosti ali nevezanosti na rešitve predhodnih vprašanj niso v nobeni zvezi z ustavno pravico do zasebne lastnine.

5.Trditev, da naj bi bile pravice pritožnice kršene tudi s sodbo v zadevi št. P 137/94, ni mogoče presojati že iz razloga, ker ta sodba ni predmet te ustavne pritožbe.

6.Pritožnikova navedba, da naj bi bila odločitev sodišč nelogična, bi utegnila biti ustavno relevantna z vidika prepovedi sodniške samovolje in arbitrarnosti, kar je eden izmed elementov, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar je že Vrhovno sodišče razločno obrazložilo, zakaj v stališču, da pritožnica nima pravice niti do pridobitve lastninske pravice na nepremičnini niti do denarnega nadomestila njene vrednosti, ni nelogičnosti. Zato Ustavnemu sodišču na to ni treba ponovno odgovarjati.

7.Kršitev načel zakonitosti in pravne države po 2. členu Ustave se v ustavni pritožbi zoper civilne sodne odločbe ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi vsebovala kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.

8.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude