Jedro

S tožbo izpodbijani akt je bil izdan na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik, ta akt pa v izreku ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici. Odločitev tožene stranke dejansko predstavlja le procesno odločitev, saj je bilo z njo odločeno le, da se pritožba zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list, št. 105/06) zavrglo tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 17. 11. 2006, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep Upravne enote Ribnica z dne 12. 7. 2005. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja-otroka rojenega staršem, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja okupatorja, po ugotovitvi, da je o isti stvari že pravnomočno odločeno.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik vložil tožbo, zoper odločbo drugostopnega organa in predlagal odpravo te odločbe. Sodišče je sklicujoč se na določbe 2. člena ZUS-1, tožnika po pooblaščencu pozvalo k popravi tožbe in ga opozorilo na posledice, če pomanjkljivosti ne bo odpravil, vendar tožnik pozivu ni sledil. Po presoji sodišča prve stopnje predstavlja v tem upravnem sporu izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve le procesno odločitev, saj v izreku ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika in ne vpliva na vsebino prvostopenjskega upravnega akta, ker je bilo z njo odločeno le, da se pritožba zavrne. Ker ne gre za akt v smislu 2. člena ZUS-1, je tožbo zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo. Povzema, kako je tekel postopek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja v njegovem primeru. Med drugim navaja, da se mu od takrat, ko je bila odločitev, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja, razveljavljena, dela velika krivica in se mu kršijo njegove z ustavo zagotovljene pravice. Meni, da bo novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ko bo sprejeta, prav gotovo pomenila novo pravno stanje. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in "dovoli izvedbo postopka po vloženi tožbi".

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in predlaga, da vrhovno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v mejah zakonsko določenih razlogov in razlogov, ki jih navaja stranka v pritožbi. Pri preizkusu pritožbe je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba ne navaja nobenih razlogov iz katerih izpodbija sklep sodišča prve stopnje in niti ne utemeljuje, da bi bil izpodbijani sklep nepravilen. Gre torej za neobrazloženo pritožbo. Zato je vrhovno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Pri tem je ugotovilo, da v sklepu ni kršitev, ki bi zahtevale njegovo razveljavitev in je zato pravilen in zakonit. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge, ki imajo podlago v določbi 2. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. S tožbo izpodbijani akt je bil izdan na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik, ta akt pa v izreku ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici. Odločitev tožene stranke dejansko predstavlja le procesno odločitev, saj je bilo z njo odločeno le, da se pritožba zavrne. Sodišče prve stopnje je v pozivu za odpravo pomanjkljivosti dovolj jasno navedlo, kateri akt se v upravnem sporu lahko izpodbija, in na kakšen način naj tožnik tožbo popravi. Tožnik tega ni storil, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da s tožbo izpodbijani akt ni upravni akt v smislu določb 2. člena ZUS-1 in pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče je glede na navedeno pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.