Jedro

V sodni praksi je umik tožbe opredeljen kot jasna, nedvoumna in nepogojna izjava tožnika, da umika zahtevo za pravno varstvo, posledica katere je (če tožena stranka v to privoli, kadar je njena privolitev potrebna) izdaja sklepa o ustavitvi postopka. O delu tožbe, ki ni zajet z delnim umikom, sodišče mora odločati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izjave o umiku tožnik ni podal, zato je bilo v skladu z določbo 324. člena ZPP dolžno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu plačila odpravnine v višini 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila in plačila odškodnine za čas odpovednega roka v znesku 10.500,00 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti na znesek odškodnine za čas odpovednega roka v višini 12.153,66 EUR od 4. 11. 2015 do 3. 1. 2017 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je aneks z dne 10. 7. 2013 k individualni pogodbi z dne 25. 12. 2012 med pravdnima strankama neobstoječ (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožnika do tožene stranke v višini 24.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2015 do plačila (IV. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika do tožene stranke za odškodnino za čas odpovednega roka v višini 1.653,66 EUR bruto (V. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka se pritožuje tožnik oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP (bistvene kršitve določb postopka, zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, zmotna uporaba materialnega prava). Navaja, da sodišče ni imelo podlage za delno zavrženje tožbe, saj je tožnik navedel, da vztraja pri tožbenem zahtevku le še glede presežka, ki ni bil priznan v stečajnem postopku. Pri zavrnitvi obrestnega zahtevka je sodišče odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke, saj tožena stranka ni prerekala obrestnega dela zahtevka niti ni navajala, da tožnik prijavi terjatve ni predložil kapitaliziranega zneska obresti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7. 2013 neobstoječ, saj tožena stranka ni neizpodbitno dokazala, da je bil aneks. Dejstva, na katere se je sodišče oprlo - da aneks ni bil vpisan v delovodnik, da ni bil podpisan s strani tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke na dan, ki je naveden na aneksu, da ni bil parafiran s strani kadrovske službe ter da ni bil sestavljen v uveljavljeni obliki pri toženi stranki - ne morejo privesti do neveljavnosti aneksa. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi tožnika in nekdanjega zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. in dejstva, da se je aneks nahajal v personalni mapi tožnika. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na določbo 73. člena OZ ob utemeljitvi, da je A.A. aneks podpisal po odstavitvi dne 4. 6. 2015 ob 10.20 uri, za odstavitev pa je tožnik izvedel šele naknadno. Četudi bi torej ura držala, bi bil aneks veljaven, saj je bil tožnik glede pooblastil A.A. dobroveren. Spremembe v pooblastilih zakonitega zastopnika po zakonu in sodni praksi proti tretjim učinkujejo šele od vpisa sprememb v sodni register, ki pa se 4. 6. 2015 še niso izvršile. Sodišče je sodilo izrazito pristransko, na meji z arbitrarnostjo. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku ter zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper VI. točko izreka se pritožuje tudi tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka) zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so praktično celotni stroški postopka nastali po tem, ko je bila tožnikova terjatev, glede katere mu je sodišče priznalo uspeh v postopku, pravnomočno priznana s sklepom o preizkusu terjatev. Sodišče je zato neutemeljeno štelo, da je tožnik glede na celotne stroške postopka uspel s slabo polovico tožbenega zahtevka, temveč je uspel le z majhnim delom zahtevka v točki V. izreka in bi moralo glede na uspeh drugače odmeriti stroške postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka po predloženem stroškovniku z dne 24. 5. 2018. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del odločitve v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zahtevek tožnika za plačilo odpravnine v višini 10 bruto plač, določene z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7. 2013 in odškodnine za čas odpovednega roka v višini treh bruto plač, določene v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 12. 2012. Tožena stranka je skupaj z odgovorom na tožbo vložila nasprotno tožbo, v kateri je zahtevala ugotovitev neveljavnosti navedenega aneksa. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 1. 2018 postopka združilo. Nad toženo stranko se je dne 4. 1. 2017 začel stečajni postopek, zato je bil s tem dnem postopek prekinjen (sklep sodišča z dne 9. 1. 2017) in se je po predlogu tožnika z dne 11. 12. 2017 nadaljeval (sklep sodišča z dne 12. 12. 2017). Zaradi posledic začetka stečajnega postopka je sodišče prve stopnje odločalo le še o ugotovitvenem zahtevku za obstoj dela navedenih terjatev iz naslova odpravnine oziroma odškodnine za čas odpovednega roka ter o veljavnosti aneksa.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da v delu, v katerem je bila terjatev tožnika v stečajnem postopku priznana, tožnik nima več pravnega interesa za vodenje postopka; - da tožnik v prijavi terjatve iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka ni priložil kapitaliziranega zneska obresti, zaradi česar na podlagi 2. točke petega odstavka 60. člena ZFPPIPP velja, da ni prijavil obresti v stečajnem postopku in njegova terjatev na podlagi 296. člena ZFPPIPP preneha; - da je tožena stranka dokazala, da je bil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7. 2013 antidatiran in je zato neobstoječ, posledično pa ne obstaja tožnikova terjatev nad v stečajnem postopku priznano terjatvijo.

K pritožbi tožnika:

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje brez podlage zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na priznane terjatve v stečajnem postopku. V sodni praksi1 je umik tožbe opredeljen kot jasna, nedvoumna in nepogojna izjava tožnika, da umika zahtevo za pravno varstvo, posledica katere je (če tožena stranka v to privoli, kadar je njena privolitev potrebna) izdaja sklepa o ustavitvi postopka. O delu tožbe, ki ni zajet z delnim umikom, sodišče mora odločati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izjave o umiku tožnik ni podal, zato je bilo v skladu z določbo 324. člena ZPP dolžno odločiti o tožbenem zahtevku.

10. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje obrestni del zahtevka v II. točki izreka zavrnilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka je v teku postopka prerekala obrestni del zahtevka (v prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 3. 2018), sodišče pa po določbi tretjega odstavka 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago, ki jo v svojih navedbah podajata stranki.2 S tem se udejanja načelo, da sodišče pozna pravo (iura novit curia). Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo določbo 2. točke petega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/07 in nasl.) ter določbo 296. člena ZFPPIPP in utemeljeno zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pravnomočni sklep o preizkusu terjatev, iz katerega izhaja, da tožnik ni prijavil kapitaliziranega zneska obresti, ne more šteti kot verodostojen dokaz, da tožnik obresti ni uveljavljal skladno z določbami ZFPPIPP.

11. Prav tako pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z neveljavnostjo aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 7. 2013 (v nadaljevanju: Aneks). Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z dejstvom, da Aneks ni bil vpisan v ažuren in urejen delovodnik tožene stranke v juliju 2013 (B2) in z dejstvom, da je bil A.A. (zakoniti zastopnik tožene stranke) 10. 7. 2013 na celodnevni službeni poti v B., kar je dokazoval potni nalog s tega dne (B6), dokazala, da Aneks ni bil podpisan 10. 7. 2013, kar je tudi zatrjevala v postopku. Z dokazanim dejstvom, da Aneks ni bil podpisan na dan, ki je na njem naveden, je procesno dokazno breme glede datuma podpisa Aneksa prešlo na tožnika. Tožnik pa pravega datuma ni dokazal, na kar je sodišče pravilno sklepalo iz neprepričljive in naučene izpovedi A.A., ki je še izpovedal, da si je pred zaslišanjem prebral listine v spisu.

12. Glede ocene (ne)verodostojnosti izpovedi strank in prič si sodišče prve stopnje v okviru njihovih zaslišanj ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem obrazloži. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo pojasnilo razloge (str. 7 izpodbijane odločitve), zakaj je verjelo pričama C.C. in D.D. in zakaj ni verjelo priči A.A., zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

13. Pritožba selektivno povzema ugotovitev sodišča prve stopnje, da Aneks ni bil parafiran s strani kadrovske oziroma pravne službe. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je bil Aneks "sestavljen brez vedenja, sodelovanja ali parafiranja s strani kadrovske in pravne službe," s čimer je utemeljevalo svojo pravilno ugotovitev, da za Aneks ni vedel nihče razen tožnika in A.A. Pritožbena navedba, da sodišče s tem, ko v tem delu ni sledilo izpovedi priče C.C., ko je izpovedala, da ni bilo običajno parafiranje pogodbe s strani kadrovske ali pravne službe (čeprav je bila tožnikova individualna pogodba o zaposlitvi parafirana), dokazov ni presojalo tako, kot mu veleva zakon, pa je materialnopravna zmotna. Po določbi 8. člena ZPP sodišče dokaze presoja prosto ("po svojem prepričanju"), vsakega posebej in vse skupaj. Ne obstajajo formalna dokazna pravila v zvezi s tem, kako bi moralo sodišče presojati katerega od dokazov, še zlasti pa ne drži, da mora sodišče priči verjeti v celoti ali pa ji ne verjeti v ničemer, saj je to predmet dokazne ocene.

14. Tožnik se tudi ne more sklicevati na svojo domnevno dobrovernost, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva, ki ovržejo tožnikovo navedbo o domnevni dobrovernosti. To izhaja že iz vsebine Aneksa, ki je že na prvi pogled v škodo tožene stranke in iz okoliščin v zvezi z njegovo sklenitvijo (prijateljski odnos tožnika in A.A., odsotnost vsakršnega vedenja kogarkoli drugega o sklenjenem aneksu). Pritožba tudi zmotno navaja, da je sodišče neutemeljeno presojalo ekonomsko upravičenost sklenitve aneksa. Sodišče prve stopnje je ob oceni (ne)verodostojnosti A.A. upravičeno upoštevalo, da je dikcija aneksa, da delavcu pripada odpravnina v višini 10 bruto plač ne glede na razlog, iz katerega delavec poda odpoved, protislovna njegovi izpovedi, da je s tako dikcijo želel zadržati kvaliteten kader, saj dikcija Aneksa dejansko stimulira odhode iz družbe, ki se je nahajala v slabem finančnem stanju. Pritožba le pavšalno očita pristranskost sodišču, zato sodišče očitka niti ne more preizkusiti.

K pritožbi tožene stranke:

15. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za drugačno odmero stroškov postopka. Iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da je tožnik v postopku uspel le v neznatnem delu zahtevka, kar pa ne drži, saj je bila tožba vložena že 5. 11. 2015, medtem ko je postal sklep o priznanju tožnikove terjatve pravnomočen šele 15. 12. 2017, kar pomeni, da je bil začetek postopka potreben in je v tem delu sodišče prve stopnje upravičeno priznalo stroške postopka po uspehu tudi glede tega dela.

16. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker stranki s svojima pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni pripomogel k rešitvi pritožbe (155. člen ZPP).

1 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 899/2004 z dne 2. 2. 2005. 2 Enako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. III Ips 58/2008 z dne 8. 3. 2011.