Jedro

Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženca, razveljavitev na podlagi 427. člena ZKP ni mogoča zaradi prepovedi iz drugega odstavka 426. člena ZKP.

Standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi moralo biti v konkretnem primeru storjeno, da bi bilo zdravljenje bolnika čim bolj uspešno, temveč, ali je bilo v konkretnem primeru v danih konkretnih okoliščinah storjeno tisto, kar so trenutne zmožnosti, praksa in standardi zdravljenja narekovali, določali.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega M. Z. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje povzročitev smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovance s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja uvodoma, iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi sodbe popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, v posameznih delih pa v obeh sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Po mnenju vložnika je podan tudi precejšen dvom o resničnosti s pravnomočno sodbo ugotovljenih odločilnih dejstev. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi kršitev zakona.

3. Obtoženčev zagovornik v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva po vsebini ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, temveč zgolj izraža pomisleke glede ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Glede v zahtevi izraženega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja zagovornik odgovarja, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba 427. člena ZKP, ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obtoženca. Po mnenju zagovornika tudi ni izčrpan pogoj iz petega odstavka 420. člena ZKP, saj je državni tožilec pritožbo vložil zgolj iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa tudi iz v zahtevi uveljavljenega razloga bistvene kršitve določb postopka. Zagovornik zato predlaga zavrnitev zahteve.

B.

4. Zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče, kot že v številnih sodbah doslej (na primer I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011 in drugih), uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le obstoj kršitve, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter oceno njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je zato pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po določbi 427. člena ZKP pa ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, ter v primeru precejšnjega dvoma o njihovi resničnosti izpodbijano odločbo razveljavi in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje. V primeru, če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obdolženca (kot v obravnavanem primeru) razveljavitev na podlagi tega člena ni mogoča zaradi prepovedi iz drugega odstavka 426. člena ZKP.

5. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtoženca oprostilo obtožbe, da naj bi kot doktor medicine, specialist splošne medicine, pri opravljanju zdravniške službe storil kaznivo dejanje povzročitev smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena KZ. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene obtoženčevega zagovora in presoje vseh izvedenih dokazov presodilo, da je bilo glede na to, da je oškodovanec pri obravnavi v ambulanti službe nujne medicinske pomoči (v nadaljevanju SNMP) doživel epileptični napad, kljub postavljeni delovni diagnozi anevrizme abdominale aorte, ki je zgolj na podlagi kliničnega pregleda ni mogoče izključiti, edino pravilno in razumljivo ukrepanje obtoženca, da je prioritetno reševal situacijo z epileptičnim napadom in v ta namen oškodovanca napotil na Nevrološko kliniko, ne pa na preiskavo z ultrazvokom, saj je epileptični napad oškodovanca v tistem trenutku najbolj ogrožal. Te razloge je ob zavrnitvi pritožbe državnega tožilca, vložene zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

6. Vrhovni državni tožilec vidi v takšnem zaključku sodišča bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bila ugotovitev sodišča, da je bilo postopanje obtoženca v dani situaciji povsem pravilno in strokovno, v nasprotju z dejstvom, da je oškodovanec umrl ravno zaradi rupture anevrizme abdominalne aorte, ki bi jo bilo mogoče s pravočasno in pravilno intervencijo razmeroma lahko odpraviti. Navedeno po mnenju vložnika nikakor ne omogoča sklepa, da je obtoženec ravnal v skladu s pravili medicinske stroke. Poleg tega sodba nima razlogov o tem, da možnost diagnoze zdravstvenega stanja, ki je povzročila smrt oškodovanca, ni bila ne potrjena in ne ovržena, in ne razlogov o tem, da so klinični znaki pri oškodovancu (bledica in silovite bolečine v trebuhu ob čakanju na nujno medicinsko pomoč), ki so narekovali prevoz z reševalnim vozilom in so dali misliti, da je življenje oškodovanca v neposredni življenjski nevarnosti, skupaj z laboratorijskimi izvidi kazali na pravo diagnozo, vsaj v tem pomenu, da te nikakor ni bilo moč izključiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik s temi očitki po vsebini ne uveljavlja pomanjkanja razlogov ali nasprotja v razlogih sodbe iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč podaja lastno videnje obravnavane zadeve, izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in verodostojnost izvedenih dokazov, s čimer predvsem izraža svoje nestrinjanje s presojo sodišča, da obtoženec kljub postavljeni delovni diagnozi anevrizme abdominalne aorte in kasnejši smrti oškodovanca zaradi rupture anevrizme abdominalne aorte v danih okoliščinah ni ravnal strokovno nepravilno, ker oškodovanca ni napotil na ultrazvok ali CT preiskavo, in da torej smrt oškodovanca ni bila posledica nepravilnega (nestrokovnega) obtoženčevega ravnanja. Standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi moralo biti v konkretnem primeru storjeno, da bi bilo zdravljenje bolnika čim bolj uspešno, za kar se zavzema vložnik zahteve, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih konkretnih okoliščinah storjeno tisto, kar so trenutne zmožnosti, praksa in standardi zdravljenja narekovali, določali. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da delovna diagnoza anevrizme abdominalne aorte sicer terja preverjanje z ultrazvokom trebuha ali še bolje s CT angiografijo s kontrastom, vendar pa je v danih okoliščinah obtoženec s tem, ko oškodovanca ni napotil na te preiskave, da bi potrdil ali izključil omenjeno delovno diagnozo, temveč je najprej reševal situacijo z epileptičnim napadom, ob upoštevanju dejstva, da pri oškodovancu pri pregledu v SNMP niso bili podani takšni klinični znaki, ki bi kazali na rupturo anevrizme abdominalne aorte, ravnal strokovno pravilno, saj je bil epileptični napad za oškodovanca v tistem trenutku najbolj ogrožujoč. Po ugotovitvah sodišča oškodovanec ob pregledu v ambulanti SNMP ni bil življenjsko ogrožen in ni bilo prav nobene indikacije, da bi bilo potrebno pod nujno napraviti bodisi ultrazvok bodisi CT preiskavo. Oškodovancu se je stanje znatno poslabšalo šele med hospitalizacijo na Nevrološki kliniki, kjer je prišlo do padca krvnega tlaka in tahikardije. Glede na navedeno se izkaže, da očitek zahteve, da sodba nima razlogov o tem, da možnost diagnoze zdravstvenega stanja, ki je povzročilo smrt oškodovanca, ni bila ne potrjena ne ovržena, ni utemeljen, saj sodba o tem ima razloge, očitek zahteve, da pravila medicinske stroke niso bila spoštovana in da so klinični znaki ob pregledu v SNMP kazali na pravo diagnozo in s tem na neposredno življenjsko ogroženost oškodovanca, pa nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja pa ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi očitek zahteve, da sodbi nimata razlogov oziroma so ti nejasni glede vprašanja, ali je simptomatika epileptičnega napada nastala zaradi anevrizme abdominalne aorte, tako da v resnici sploh ni šlo za pravi epileptični napad. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je šlo pri oškodovancu za pravi epileptični napad in se pri tem oprlo na ugotovitev izvedencev, da je opis epileptičnega napada, kot izhaja iz izvida obtoženca in kasnejših opisov v dokumentaciji, zadosti značilen za potrditev epileptičnega napada, poleg tega pa iz mnenja izvedencev izhaja, da razširitev abdominalne aorte ne povzroča epileptičnega napada. Ta del mnenja izvedencev je potrjen tudi z izpovedbama zdravnikov dr. P. in dr. Z., ki sta sprejela in obravnavala oškodovanca na Nevrološki kliniki. Dr. P. je namreč povedal, da je nedvomno šlo za epileptični napad, saj jih je kot nevrolog videl veliko, zato točno ve, kako je videti epileptični napad. Iz izpovedbe dr. Z. pa izhaja, da je oškodovanec na oddelku imel še dva epileptična napada. Izpodbijana sodba ima torej jasne in prepričljive razloge o tem, da je oškodovanec pri obravnavi v ambulanti SNMP (in kasneje na Nevrološki kliniki) doživel pravi epileptični napad, z izražanjem pomislekov in nestrinjanja s temi razlogi pa vložnik ne utemeljuje zatrjevanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi očitek zahteve, da so razlogi sodbe glede izključitve diagnoze anevrizme abdominalne aorte med seboj v nasprotju, saj sodišče na eni strani zapiše, da diagnoza anevrizma abdominalne aorte ni bila nikoli izključena, na drugi strani (vložnik izrecno navede stran 9) pa je sodišče sprejelo utemeljenost ugotovitve izključitve te diagnoze. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje na strani 9 ni sprejelo utemeljenosti ugotovitve izključitve te diagnoze, kot to trdi vložnik, temveč je (zgolj) pojasnilo, da je prišlo do razhajanja med ugotovitvami izvedenca dr. Š. in zagovorom obtoženca. Izvedenec dr. Š. je namreč podal mnenje, da je obtoženec izključil diagnozo anevrizme abdominalne aorte na podlagi izvida rentgenske slike, medtem ko je obtoženec v zagovoru izrecno pojasnil, da je odredil rentgensko slikanje ne zaradi izključitve ali potrditve te diagnoze, temveč zato, da bi izključil drugo dogajanje v trebuhu v smislu zapore črevesja in zaradi suma na metaorizem. Sodišče je ocenilo, da opisano neskladje ne pomeni, da je izvedeniško mnenje neverodostojno, saj je izvedenec lahko le sklepal, zakaj je obtoženec odredil rentgensko slikanje, medtem ko je obtoženec sam pojasnil, zakaj ga je odredil. Iz navedenih razlogov pa po presoji Vrhovnega sodišča ne izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo utemeljenost ugotovitve izključitve te diagnoze, kot si to razlaga vložnik zahteve.

C.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, kršitev določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva, pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.